V zadnjih urah, pred zaključno slovesnostjo in slavnostnim zaključkom enaindvajsetih zimskih olimpijskih iger, je domačinom uspel še najslajši dosežek. Kanada je že tako ali tako na igrah osvojila največ zlatih medalj, toda večina prebivalcev bi verjetno z velikim veseljem zamenjala vse te kolajne za eno samo, hokejsko.

Hokej na ledu je namreč, v deželi snega in javorja, šport številka ena. Ledena dvorana pa je v času iger imela prav posebno čast, saj je gostila vse najboljše hokejiste sveta. To je bilo mogoče zaradi dogovorjenega premora v najmočnejši hokejski ligi na svetu National Hockey League ali krajše NHL.

Nobenega izmed moštev na poti do finala ni resneje ogrozila nobena reprezentanca, čeprav je za veliko hokejskih strokovnjakov uvrstitev ameriške reprezentance v boj za zlato bilo presenečenje. Ameriško ekipo v večini sestavljajo mladi nadebudneži, ki svoj rezime v najelitnejši hokejski ligi še gradijo. Reprezentanco pa z izkušnjami dopolnjuje tudi nekaj prekaljenih mačkov najhitrejše igre na svetu. Američani so si kot glavni cilj postavili napad na zlati pak v ruskem Sočiju, kjer bodo igre čez štiri leta, vsi uspehi, ki bi jih morda uspeli doseči prej, pa so bolj ali manj dokaz kvalitetnih priprav nikakor pa ne izgovor, če bi šlo ob črnem morju slučajno kaj narobe. Ameriški nacionalni ponos zahteva poraz Rusov na domačih tleh. Kot največjo prednost, s katero bi lahko odnesli domov najprestižnejše odličje že iz Vancouvra, se je pokazal izjemno močan timski duh in razmišljanje igralcev, da je vsaka tekma pomembna in da se je na vsaki potrebno izkazati.

Kanadčani na drugi strani so na olimpijski turnir prišli z najmočnejšo postavo, ki so jo lahko sestavili. Izkušeno vodstvo, se je zavedalo, da ob toliko zvezdnikih razvoj občutka kolegialnosti in skupinskega pristopa ne bo uspešen. Zato so se osredotočili na igro, ki je veliko prostora puščala posameznikom in individualnim akcijam. Niso se ušteli, saj so do finala zabeležili le en poraz, pa še tega na samem začetku proti Američanom, medtem, ko so v četrtfinalu gladko pometli z rusko reprezentanco.

O zmagovalcu si pred pričetkom ni upal govoriti pravzaprav nihče, kljub dejstvu, da bi pomenil morebitni poraz domačinov pravo katastrofo in verjetno ne bi manjkalo dosti, da bi v državi naslednji dan razglasili dan žalovanja. In se je začelo. V prvi tretjini smo gledali izjemno agresiven hokej z veliko naleti igralcev, ki so eden drugega lepili ob ogrado. Američani so igrali strpno, timsko, vendar brez pike na i pred nasprotnikovim golom. Kanadska igra je bila igra navdiha posameznikov in jih pripeljala do zadetka. V drugi tretjini hokej ni bil več tako profesionalen in gantlemanski, začele so se provokacije in igra živcev. Situacija je nakazovala zmago Kanade, saj so zabili še en gol. Toda Američani niso popustili in nadaljevali z uigranostjo in trajalo je le nekaj minut, da jim je uspelo izid znižati. Le-ta je bil nespremenjen, predvsem po zaslugi obeh vratarjev, ki sta z izjemnimi reakcijami zaustavljala plošček, kar dvakrat pa je ameriški gol rešila tudi vratnica. Dve minuti pred iztekom časa je v zameno za dodatnega igralca z igrišča odšel ameriški vratar, napadalci pa so začeli oblegati kanadski gol in nekaj sekund pred piskom sirene pak spravili v mrežo in si priborili podaljške.

Pravila v podaljšku velevajo, da v polju namesto petih igrajo zgolj štirje igralci vsakega moštva in vratar. Igra se dvajset minut oz. do prvega gola. Le tega so dosegli domačini oziroma Sidney Crosby, prvi zveznik reprezentance, ki pa se na olimpijskem ledu nikakor ni znašel in iz tekme v tekme tonil v sivo povprečje. S tem golom pa je postal nacionalni junak in odprl večdnevno praznovanje v čast izjemni zmagi na ledu.

S.J.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.