Morda je kdo od rednejših bralcev tega portala pričakoval komentar referendumskih rezultatov že takoj zjutraj. Priznati moram, da je zamuda nastala, ker sem razmišljal, ali sploh gre komentirati ta dogodek. Zaradi vseh okoliščin v katerih se je zgodil.

Avtorjeve referendumske muke po Borutu in Janezu so torej končane. Tako bi vsaj lahko opisal počutje. In imamo zmagovalce in poražence. Ene, ki skakljajo naokoli na krilih tistih odločilnih treh odstotkov glasov, in druge, ki zelo tipično iščejo razloge za tak rezultat povsod drugod, le pri sebi ne. Če pa pogledamo udeležbo na referendumu, lahko zelo preprosto ugotovimo, da je celotna slovenska politika do tal poražena. Ob temi, ki bi naj bila za državo tako pomembna, ne pride na volišča niti polovica volilnih upravičencev!

Predsednik največje opozicijske stranke bi mi z veseljem zaploskal ob tejle trditvi. Pa naj takoj pojasnim, da se mi zdi opozicija najmanj enako odgovorna za tako mizerno udeležbo (glede ne domnevni pomen referenduma), kot koalicija. Državljani so po mojem razumevanju s tem oddali zelo glasen in jasen signal. Če je tema referenduma res tako pomembna, bi od vas pričakovali, da se pred razpisom zaprete v medijsko nepredušen prostor in se tako dolgo pogovarjate, dokler ne najdete načina, da nastopite vsaj približno enotno. Nekateri so to zmogli pred dvema desetletjema in se lahko od njih kaj naučite. In če si kdo že privošči posledice primerjati s koroškim plebiscitom, naj tudi razmisli, zakaj so takratni slovenski in jugoslovanski politiki tako presedali državljanom, da so se raje odločili za drugo državo. Razlike med sedanjimi in tistimi politiki izpred 90 let praktično ni. V koaliciji in opoziciji. Zdaj eni, zdaj drugi trdijo kako druga stran deli narod. In take floskule vsem že dodobra presedajo!

Prepustiti odločitev državljanom, ki objektivno nimajo dovolj informacij pa tudi znanj, da bi se kvalificirano odločili, ob sprti politiki, ki deluje kot da bo zdaj zdaj pograbila za orožje in obračunala z nasprotno stranjo, je neodgovorno in sebično. Nič ne dvomim, da se bo oglasil kdo, ki bo rekel, da je kaj drugega od politike naivno pričakovati. Bo že držalo, da si zaslužimo prav tako politiko, kot jo izberemo. A jaz bi se na njihovem mestu vendarle vprašal, ali bodo tako nesposobnost prevzemanja odgovornosti za odločitve za katere so pooblaščeni, državljani še dolgo tolerirali.

Med vsem tem kričanjem in pljuvanjem po nasprotnikih pred referendumom pa je Slovenija uradno zdrsnila (spet) v recesijo. Kar nekaj podjetij je odpuščalo. Pa najbrž razen statistikov in nekaj redkih novinarjev, ki so sramežljivo omenili to zaskrbljujočo informacijo, ni praktično nihče opazil. In če vlado še razumemo, da ji poudarjanje takih tem ni v prid, pa toliko manj opozicijo. Zatiskanje oči pred slabim stanjem v državi in preusmerjanje pozornosti ljudi na neke »zunanje« teme, je posebne vrste nojevstvo, ki ga imajo državljani očitno dovolj. A če je to nojevstvo odraz strahu politike pred slovensko gospodarsko prihodnostjo, bi bil celo bolj prizanesljiv, ker bi ga razumel. Tudi državljane je namreč strah, le da tega iz svojih piedestalov politiki ne opazijo.

Da bi ta komentar zaključil z vsaj na pol prijaznim tonom, bi tako koalicijo kot opozicijo vseeno rad povabil, da začno delati v dobro tistih, ki so jih izbrali. In ne neko imaginarno korist daleč v prihodnosti, ampak predvsem tisto povsem konkretno, vsakodnevno. Dobri ali slabi politični odnosi s sosednjimi državami prav malo pomenijo tistim, ki nimajo za človeka dostojno življenje. In prihodnjih volitev ne bo odločilo arbitražno sodišče, ampak dovolj polni krožniki. Tako vsaj jaz vidim razliko med nujnim in pomembnim.

Jelko Kacin je v svojem odzivu na moj prejšnji komentar pravilno povzel. Zaključili bomo osamosvajanje. Tako ali drugače. Zdaj pa konec izgovorov in delat!

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.