Za vsem dostopno, skoraj brezplačno kulturno udejstvovanje so tokrat pred parlamentarnimi počitnicami poskrbeli prijazni politični delavci. “Vrhunec” kulturnega življenja je bila nova literarna zvrst – politična tragedija – premierno predstavljena slovenski publiki v soju luči medijskega amfiteatra.

Dramaturška zasnova odlična, igralska zasedba skrbno izbrana. Teža vsebine pozornega gledalca spodbudi k razmisleku o prepotrebnih novih podmenah filozofske antropologije, dialektike in etike.

Izhodišče in središče našega mentalnega čudenja je dialog:

A reče: Pri nas ni kriv tisti, ki probleme povzroča, ampak tisti, ki opozarja na probleme./…/ Ni problem v tistih, ki prehitro odhajajo, ampak v tistih, ki predolgo ostajajo…
B se odzove: /…/ Upor proti zmagi podležev, hinavcev in nasilnežev. /…/ V tem primeru gre v resnici za pohod, kar je na meji fašizma.

Odziv akcija reakcija je povsem običajen vzorec družbenega funkcioniranja. Tako se med seboj sporazumevamo/prerekamo, oblikujemo odnose, prijateljstva, se učimo samoobvladovanja (tudi samoomejevanja) in spoštovanja sočloveka. Nič posebnega, če ne bi v gledališkem listu dobili širšega orisa “tragične” zgodbe.

En del učenjakove osebnosti govori o visokih etičnih principih, novih podmenah etike v družbi in politiki in se celo identificira s to etiko, do te mere, da je “beseda meso postala”, ki je “obče veljavna norma”. Drugi del osebnosti istega “učenjaka” pa v svojem razmišljanju skoraj vzporedno s težkimi besedami (ki so na meji verbalnega nasilja) obračunava s svojimi sogovorniki. Resnica, ki jo ščiti z diamantnim ščitom, izgubi ves svoj sijaj, vso svojo moč. Ostane le globok prepad med teorijo in prakso ter grenak priokus nad izgubljeno resnico.

Vsaka pretiranost izvira iz nekega žarišča. Tudi pretirana potreba po apologiji je v nebo vpijoča. Agresivna apologija, apologija težkih besed lahko doseže popolnoma nasproten učinek od želenega. Qui bono?

Tragične razsežnosti te zgodbe govorijo o prihodnosti slovenskega naroda. Naroda, ki s politiki dlje od homoseksualnosti, povojnih pobojev, Patrij, TEŠa, Bavčarja in Šrota (ki jima nihče nič noče in potem tudi ne more) in podobnih – že zdavnaj prežvečenih tem – ne zmore.

Nova etika je utemeljena na kapitalu, tistemu, ki ga moraš imeti, če želiš biti veljak. Če je bil še mesec dni nazaj divji kapitalizem rak rana slovenske družbe, je kapitalski delež danes etična substanca veličine človečnosti.

Vse, zgolj in samo zato, ker je Narcis iz dneva v dan zrl v svojo podobo, sebe samega pa ni nikdar zares ugledal. Bistvo mu je ostalo za vedno skrito.

Narcisi v apologiji svojemu Apolonu uporabijo slednje – citiram (ne)znanega avtorja: “Še množica je kričala: Križaj ga, križaj ga! Trikrat je padel pod križem. Pa brez panike!” V kolikor je Kristusova smrt pustila vsaj kanček eshatološkega upanja, bo tokrat, 2000 let kasneje, to upanje zgolj milni mehurček.

Tragedija s tem odstira nove čare. Krivda je nikogaršnja, greha ni, grešnika ni, nič se ne zgodi le v “politični tragediji”. Preprosto, tako je, kadar se z mediji lahko ukvarjajo ladjarji, kadar čevlje delajo slaščičarji in kadar politiki želijo biti bogovi.

Padel je Olimp, Kristusa so pribili na križ, Stalin pa je doživel častitljivo starost.

Franca izpod klanca

Foto: Jon Whiles

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.