Je šel po gobe. V časih, ki pravzaprav niso tako daleč nazaj v zgodovini, je bila tako kot danes izjemno pomembna pridelava hrane, le da so se tega takrat najbrž bolj zavedali. Če so zemljo pridno, pravočasno in pravilno obdelali, zasadili kulture, uničevali škodljivce … potem je prišla bogata jesen. Tisti, ki so imeli dovolj zemlje, da so lahko prehranili vse, ki so živeli na kmetiji, so imeli seveda jeseni ogromno dela s spravilom pridelkov, njihovim uskladiščenjem, pripravo polj in tako naprej.
jesenski-goban Tisti, ki niso imeli dovolj velikih polj ali pa tisti, ki so kljub velikemu posestvu, zaradi bolezni, lenobe ali kakšnega drugega vzroka imeli polja neobdelana in zanemarjena, so seveda pridelke pobrali zelo hitro. Ker so vedeli, da jih čakajo dolgi zimski meseci in pomanjkanje, ker so imeli v kašči z lastnega polja premalo hrane, so si hoteli priskrbeti še dodaten živež. Na sosednja polja niso mogli, ker bi bila to kraja, zato so šli v gozd, nabirati gobe, ki najbolj rastejo prav jeseni. In vsi, ki so v času, ko je bilo največ dela na poljih, videli koga odhajati v gozd, so vedeli, da so ti tako ubogi, da morajo iti nabirati gobe, da bodo z njimi nekako preživeli zimo.

Šli so po gobe. Če torej komu v vasi ni šlo dobro, če je propadel in ni imel za hrano, če ni imel dovolj polj oz. zemlje ali če je bil slab gospodar in je premalo pridelal, je moral v gozd po gobe, da je dobil še kaj hrane. Če gre komu slabo, tudi danes pravimo: je šel po gobe, čeprav so danes gobe postale nekaj povsem drugega kot hrana za reveže. Velikokrat so sveže gobe veliko dražje od mesa, gobje jedi pa pripravljajo v najbolj izvrstnih restavracijah. Rek, “Je šel po gobe”, pa je ostal.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.