Najprej – da ne bo pomote glede teksta v nadaljevanju. Nasilje ne prinaša rešitev, ampak samo novo nasilje. Zato ga obsojam. Mislim tudi, da je pri študentskem delu in v studenskih organizacijah, ki niso nič drugega kot »igrišča« strankarskih podmladkov, marsikaj narobe. Se je pa vlada na žalost spet odločila za rešitve, ki niso ciljale teh anomalij, ampak je streljala s topovi na vrabce. Tako bo škodila tudi tistim, ki delo v času študija dejansko potrebujejo za preživetje. V svoji že prislovični samozadostni maniri pa se je lotila tudi »dialoga« z deležniki.

Če bi dejansko želela zmanjšati bogatenje študentskih organizacij, bi jim pač zmanjšala prihodke od koncesij. Tudi ukinila, če hočete. Lahko bi posegla v način na katerega prevzemajo oblast in jo s pridom izkoriščajo njihovi mladi politični kolegi v teh organizacijah. In po dveh desetletjih spodbujanja političnih bojev v teh organizacijah je zdajšnje politično komuniciranje reševanja te anomalije navadno sprenevedanje! In če vodstva študentskih organizacij resnično bogatijo na račun študentov, so pač to kulturo od nekoga morala prevzemati. Najbrž od svojih starejših kolegov. Država tudi za zlorabe študentskega dela že zelo dolgo in celo uradno ve. Niso problem zakonodaje, ampak nadzora. Seveda pa bi to pomenilo, da bi morali inšpektorji vzeti pod lupo tudi največja državna in paradržavna podjetja, kot so recimo igralnice ter celo javne zavode, ki so prvi med kršitelji.

Moram priznati, da si politični piarovci – tako vladni kot opozicijski – v zadnjih 20 letih še nikoli niso tako zaslužili plač kot v zadnjih dneh. Enotnost vseh pa kaže vsaj to, da je politike vsaj malo strah, da se jim ponovi Gorenje na državni ravni. Mediji so polni informacij, člankov in prispevkov, ki vehementno in pavšalno diskreditirajo vse mlade, še bolj pa dogajanje pred parlamentom. Na forumih se ponavljajo trditve o pijani drhali zavedenih mladcev. In njihovih polnih ritih. Temu dodajo še emocionalno fetišiziranje zgradbe na Šubičevi s »hramom demokracije«, da se lahko tisti v njej pokažejo drugim državljanom za žrtve. To je pač raven kulture komuniciranja, ki so ga omenjeni sposobni dojeti in izvesti.

Vzrokov za prve nasilne demonstracije v zgodovini Slovenije gotovo ne gre iskati le pri zmanipuliranih pijanih množicah mladih in nezmožnosti (ali pomanjkanju interesa) organizatorjev, da bi vzpostavili nadzor nad dogajanjem. Tudi naše osamosvajanje je pokazalo, da ljudi tudi v zelo napetih razmerah ni tako preprosto zmanipulirati. Če imajo občutek, da lahko tudi dejansko kaj spremenijo. Vse skupaj je odraz današnjega stanja v družbi in rezultat »zgledov« zadnjih dvajsetih let, ki so povečini prihajali prav iz »napadene« hiše. Dve desetletji je politika stopnjevala svojo samozadostnost in aroganco ter podcenjevanje lastnih državljanov. Dve desetletji se pravice ljudi (zdravstvo, pokojnine in delovna zakonodaja) sistematično zmanjšujejo. Številni zelo slabo živijo. Poznamo več definicij nasilja in dve desetletji mobinga lastnih državljanov gotovo sodi mednje!

Pa saj ne morejo biti tisti, ki to počnejo tako neumni, da bi ne mogli predvideti, kakšne bodo posledice. Pa četudi so politiki!

Tisto, kar lahko še bolj skrbi pa je, da to ni pojav omejen na našo državo. Trend je globalen in ni slučajen. Tistega, čemur smo rekli socialni dialog, ali dogovor o družbeno – generacijski pogodbi, več ni. Globalno gre za popoln razkroj vrednot, ki niso povezane z materialnim ter močjo, ki iz tega izhaja.

Če bodo študentske demonstracije spodbudile razmislek o neki novi družbeni pogodbi, če bodo prisilile politike, da bodo vsaj na tihem začeli razmišljati kaj delajo narobe, potem je škoda, ki so jo povzročili kamni na oknih parlamenta zelo majhna. Moram priznati, da nisem optimist. Zelo malo ljudi v politiki poznam, ki bi se po takih dogodkih vprašali, ali smo res že tako daleč, da ljudje ne vidijo drugega izhoda kot v nasilju … ali … nas morajo zdaj res kordoni policije braniti pred lastnimi državljani? Če smo še malo cinični. Če bodo tako nadaljevali, bodo morda za nekaj tisoč ljudi zmanjšali brezposelnost, saj bodo morali popraviti zakon ter določiti, da so kar vsi politiki v državi varovane osebe.

In politika, ki opazuje bes državljanov preko policistov v oklepih iz kevlarja, je mrtva. Le dojela še ni tega. Tudi kapitalski botri bodo namreč slej kot prej v skladu s »cost-benefit« izračuni našli take, ki bodo znali državljanom dati vsaj vtis, da jih kdaj pa kdaj pri sprejemanju odločitev poslušajo. Politični resničnostni šov vsaka štiri leta očitno kmalu nikogar več ne bo prepričal!

Vili Grdadolnik

Comments

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.