Pred mnogimi leti je Boris Cavazza prepeval nekako takole: umrla je, umrla je gospa Marija… kva pa pol, kva pa pol, vsak dan umirajo ljudje… Gospa Marija je bila seveda zelo nepomembna oseba, ki se je ukvarjala z javno higieno. Vsak dan je namreč čistila sekrete.

Danes berem na spletu izjave Karla Erjavca, da se veseli sojenja v primeru Patria, ker bo lahko dokazal svojo nedolžnost. Zavedam se, da sem popolni pravni laik, omenjeni gospod pa pravno izobražen, saj je bil včasih celo v službi na pravosodnem ministrstvu. A si bom pa vendarle drznil zapisati, da so take izjave politikov (Erjavčeva namreč še zdaleč ni bila prva, najbrž tudi ne zadnja) pravzaprav ena večjih piarovskih neumnosti, ki so jim jih podtaknili njihovi zvesti medijski veleumi.

Še več. Taka izjava je po mojem mnenju pač popolnoma skregana z osnovnim pravnim principom vsake normalne države, kjer pri kazenskem pregonu velja predpostavka nedolžnosti. V očitni želji, da bi za svoje varovance pripravili čim bolj prepričljivo izjavo za javnost, si je pač nekdo izmislil to bebasto floskulo, ki jo politiki in mnogi drugi zdaj množično uporabljajo.

Če namreč to floskulo ženemo do (drugega) roba, bi lahko rekli, da se pač požvižgajo na pravno državo, saj trdijo, da bodo storili nekaj, kar jim v normalni (pravni) državi pred sodiščem v nobenem primeru ni potrebno storiti. Torej sporočajo, da morebitna odločitev sodišča (taka ali drugačna) ne zadostuje.

Katera pa je potem merodajna sodba o krivdi in nedolžnosti v tej državi? Medijska? Smo spremenili kak zakon, pa sem spregledal? Sodiščem namreč odgovornost sodbe nalaga zakon. Nihče drug namreč po mojem laičnem vedenju nima te pristojnosti in odgovornosti. Morda pa je poanta ravno v tem. Da so pomembnejše sodbe (ali odločitve), za katere nihče od nas ni odgovoren, ker tudi pristojen ni. Še najbolj to »kulturo« gojijo mediji in politiki.

In od tu je samo še korak do popolne nepomembnosti principov racionalnega upravljanja skupnega premoženja državljank in državljanov in delovanja v skupno dobro kot osnovne obveze politike… če namreč ni potrebno upoštevati osnovnega principa v enem od postopkov, zakaj bi ga pri drugem.

Pa smo spet pri sveti želji nas redkih, da bi v naši državi končno dobili ljudi, ki se obnašajo zgolj normalno in po svojih najboljših močeh delujejo v skladu z veljavnimi pravili za dobro skupnosti. Take ljudi, torej, ki bi se vsaj vsake toliko zavedli, da nič od tega, kar jim je bilo zaupano v upravljanje, ni njihova last in take, ki bi do zadnje črke upoštevali tisto, kar piše v zakonih, ki so jih sami pomagali pisati.
Pa je bivši minister zgolj slučajno izbran primer ignorance pravnega reda, ker sem pač prebral enega od naslovov v medijih. Mirno bi ga lahko našli tudi med uradniki, ki so bili zadolženi za gradnjo avtocest in menda celo spodbujali kartelna dogovarjanja izvajalcev, med bivšimi in sedanjimi ministri vlade (dober primer je recimo ministrica za javno upravo) ter precejšnjim številom direktorjev podjetij, ki so se v zadnjem času znašli v sodnih mlinih.
Morda me celo bolj od floskul politikov moti dejstvo, da se enakih politikantskih orodij poslužujejo tudi tisti, ki so se oklicali za civilno družbo. Lep primer imamo v Zasavju. Vsi smo spremljali proteste prebivalstva proti enemu od številnih podjetij v regiji, ki onesnažuje okolje. Pustimo pri strani, zakaj so si izbrali le enega.

Za razmišljanje o smrti pravne države je pomembno dejstvo, da je eden od pobudnikov sodeloval kot stranski udeleženec v podeljevanju okoljskega dovoljenja temu podjetju. S pomočjo ene dražjih slovenskih odvetniških pisarn je v treh letih vložil nekaj deset vlog na podlagi katerih je moralo podjetje dopolnjevati dokumentacijo. A kljub temu je bilo dovoljenje s strani pristojnih državnih organov izdano.

Seveda se zgodba smrti pravne države pri tem ne konča. Prav sedaj namreč teče pred sodiščem postopek upravnega spora, ki ga je tudi sprožil omenjeni stranski udeleženec. Vsakdo, ki verjame v svoje argumente in vsaj približno upošteva načela, ki smo jih naštevali v prvem delu tega prispevka, bo seveda sodišču prepustil to nedvomno zahtevno odločitev, saj je že sam postopek pridobivanja okoljskega dovoljenja potekal več kot tri leta. Še posebej, če ima na voljo eno najdražjih in verjetno tudi najboljših odvetniških pisarn v državi. Tako bi torej ravnal vsakdo, ki od drugih zahteva, da pravna država deluje.
Vendar v Zasavju ni tako. Morda so kakšni svetovalci komu omenili, da je tvegano prepustiti sprejemanje odločitev, kakršnakoli že bo, upravnemu sodišču v relativnem miru. Zato so se odločili za dobesedni medijski linč podjetja in ponoviti še pritiske na politiko. Nenazadnje so tudi sodniki samo ljudje. In če hočemo ali ne, bodo tako ali drugače seznanjeni s to medijsko kampanjo. Trik je star. Protesti, bolj ali manj tragikomična javna zbiranja (zmanipuliranih ljudi, za katere menim, da jih je po večini resnično strah za svoje zdravje) in kričanje bi naj torej bila tista orodja, ki bodo to »pravno« bitko dobila. Samooklicani civilniki so šli celo tako daleč, da po teh lastnih dejanjih druge obtožujejo za smrt pravne države. Tako sprenevedanje nima nobene zveze s civilno družbo ali pravno državo. Je samo politikanstko piarovsko kričanje po vzoru najbolj znanega propagandista iz časov tretjega rajha, ki je pač (upravičeno) trdil, da je potrebno nekaj (karkoli) samo dovoljkrat čim bolj glasno ponoviti, da postane resnica. Ljudje s(m)o očitno res ovce že iz časov tretjega rajha.
Če je torej pravna država res mrtva, potem je vendarle nekoliko čudno, da o tem najglasneje kričijo tisti, ki so jo v tem primeru ob nesramežljivi pomoči nekaterih medijev, najbolj aktivno teptali. In da bo mera polna pri vsem tem aktivno sodeluje lokalna oblast. Bolje rečeno politik, ki je vsaj desetletje imel prej veliko moč tudi na državni ravni. Zanimivo je, da ga takrat, ko je predstavljal tudi državno oblast, bistveno večje onesnaževanje ni motilo, tako kot ga ne moti, da ima v lastni občini tudi nekaj velikih onesnaževalcev. Tudi koncentracije škodljivega benzena, ki so v centru njegovega kraja nekajkrat višje od tistih, ki jih izmeri merilna postaja, ki je najbližja napadanemu podjetju, ga čisto nič ne motijo. Oprostite, gospod politik, na podlagi vseh vaših ravnanj in sprenevedajočega odnosa do drugih okoljskih dejstev, ne verjamem vašim teorijam velikih politično kapitalskih zarot. Lahko bi bile celo posledica tega, da vsak rad sodi po sebi. Trditve namreč. Se pa strinjam, da v Zasavju smrdi. In ne samo iz dimnikov.
Prav »fascinantna« pa je tudi reakcija državne politike na temo Zasavja. Namesto, da bi se našel nekdo z vsaj malo razuma in (ob medijskih linčih) jajc ter preprosto odgovoril, da politika nima nič niti pri strokovnih odločitvah pristojnih organov, kaj šele takrat, ko o nekem primeru odloča sodišče, so začeli mencati floskule in pošiljati javnosti sporočila, ki so najmanj skregana z zdravo pametjo. Najbrž mislijo, da je na vsak način treba biti všečen, ali pa poskusiti vsaj politično preživeti.
In zdaj si bo torej naš veleumni premier privoščil predrznost, da bo odločal za ali namesto sodišča? Kdo vam je dal to pravico, gospod premier? Ste spremenili kak zakon tako, da vam daje pravico arbitra sodnih postopkov, pa sem ga jaz spregledal, ali pa se preprosto obnašate tako, kot vaš bivši minister, ministrica za javno upravo in samooklicani civilniki? V tej igri absurdov čakam samo še izjavo kakšnega vladajočega velmoža, da bo na sodišču dokazal svojo nedolžnost glede »ubijanja« pravne države. Vse skupaj je pač samo eskalacija slovenske politikantske folklore. Na vseh straneh in na vseh ravneh.
Najbrž bo že držalo, da mora biti nekdo samo dovolj v ospredju (tako ali drugače) in zanj veljajo povsem druga pravila, kot veljajo za vse druge. Kva pa pol, kva pa pol…. vsak dan umirajo. Zakaj bi bila pravna država izjema.
Seme morjenja pravne države je torej v naši deželici zelo obilno vzklilo. Ne samo, da jo teptajo politiki. Vse pogosteje po njej gazijo vodstva podjetij in celo samozvana civilna družba. Javna higiena v Sloveniji je torej dokončno na psu. Bolje rečeno – v javnih sekretih slovenske pravne države se je nabralo toliko dreka, da bomo potrebovali nekaj sto zelo dobro usposobljenih kolegic gospe Marije, da jim jih bo v prihodnjih letih in desetletjih uspelo očistiti.
A dve vprašanji sta pri tej zadnji trditvi zelo pomembni. Ali je kakšna kolegica gospe Marije sploh še živa in – ali je sploh dovolj tistih, ki bi si želeli, da kdo začne čistiti sekrete. Konec koncev – če smrdi povsod, potem zmanjka primerjave in se pač ne zavedamo več, da živimo obdani s fekalijami.

In morda zato raje gojimo upanje, da bomo nekoč še sami med tistimi, ki se lahko požvižgajo na pravila.

Jane Panič

Comments

  1. v Zasavju obtožujejo tovarno, ki emitira 2,5 tone benzena na leto za glavnega krivca rakastih obolenj. V Ljubljani smo imeli leta 2008 100 ton!!! emisij benzena. Od tega jih 60 ton “prispeva” promet, 39 ton pa indivisualna kurišča. Enako razmerje je v Zasavju, ker so koncentracije benzena v Zagorju vsaj 3x višje kot na Ravenski vasi, ki je najbližja tovarni. Ali bo imel kdo jajca končno povedati Zasavcem, da jim politiki in samozvani civilniki lažejo glede podatkov??? Če bi se kdo “zmotil” za kako decimalko, bi še verjel, da zaradi neznanja. Ko pa številke niso niti v istem velikostnem razredu, je to očitna laž.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.