Priznam, da se nasmiham, ko pomislim kako se bodo nekateri antibalkanski »domoljubi« zmrdovali nad naslovom tega komentarja. Priznam tudi, da bi lahko zapisal »Slovenska politika še slabša od hrvaške«, a tak naslov bi zjezil manj bralcev. Obe trditvi pa mislim, da lahko mirne duše zapišem, pa čeprav ta primerjava koga podobno zaboli, kot Američane, če zapišem, da po pred kratkim branem »diplomatskem« besednjaku, ZDA niso prav nič boljše od Severne Koreje, Irana ali Belorusije.

Pred dnevi sem po dolgem času gledal spet Latinico z naslovom Veliki in mali. Govorila je o tem, da Hrvaška ni pravna država, saj veljajo ena pravila za velike, druga pa za male. Nič novega. Niti za Hrvaško niti za Slovenijo. A priznam, da sem si zaželel, da bi imeli v naši državi vsaj pol novinarja, oziroma voditelja TV oddaj, kot je Denis Latin. Morda niti ne zaradi tem, ki jih odpira, ampak predvsem zaradi načina dela. Mislim, da pri nas že vsaj kakšno desetletje nisem videl politične pogovorne oddaje, v kateri voditelji ne bi gostom uro ali dve vsiljevali svojega mnenja in ne bi poskušal prekričati vseh, ki se z njim ali njo ne bi strinjali.

Večina slovenskih političnih pogovornih oddaj je pač postala banalno predvolilna. Ne glede na časovno obdobje, v katerih so narejene. Številni so pač iz zahoda uvozili tisto najslabše – formo kritizerstva, samopoveličevanja in konflikta z gosti, pri tem pa popolnoma zanemarili vsebino ter sporočila, ki naj bi jih oddaja posredovala gledalcu. Predvsem pa gledalcem ne dovolijo, da bi si ustvarili lastno mnenje na podlagi tistega, kar bi povedali gostje v oddaji. Tudi zaradi takega novinarstva imamo politiko, kakršno pač imamo. Bistvena kakovostna razlika se simbolično pokaže tudi v odpovedi oddaje, ki jo je Denis pred dnevi zaključil zelo preprosto: »To je bila Latinica na temo veliki in mali«. Prepričan sem, da bodo nekateri bralci zelo dobro vedeli, kaj sem mislil s to simboliko.

Slovenija gre po poti Hrvaške tudi glede načina dela in miselnih vzorcev politike. Vlada se je namreč, podobno kot hrvaška lani, odločila, da pošlje pobudo za referendum o pokojninski reformi na Ustavno sodišče. Češ, da lahko referendumska zavrnitev ogrozi pokojninski sistem. Pa pustimo ob strani dejstvo, da so pokojninski sistem najprej ogrozili politiki s svojim brezsramnim zapravljanjem premoženja davkoplačevalcev iz paradržavnega sklada, ki bi naj z dobički polnil pokojninsko blagajno. Že to, da vlada v tej pobudi trdi, da je predlagana rešitev edina možna – zveličavna torej – da bi zagotovila stabilnost pokojninske blagajne, je daleč preko absurda za vse, ki so še sposobni uporabljati zdravo kmečko pamet in srednješolsko matematiko. In če matematično obstajata vsaj dve približno enakovredni rešitvi, večinoma obstaja neskončno variacij.

Referendum o pokojninski reformi pač ne postavlja pod vprašaj potrebnosti same reforme, ampak rešitev, ki nam jo je vlada vsilila kljub temu, da z njo ni bil zadovoljen noben deležnik. Samo še en dokaz, da se ta politika ni sposobna, niti je ne zanima dialog z deležniki, kaj šele, da bi pri svojem delu upoštevala interese državljank in državljanov, davkoplačevalcev.

In Svetlikovo ministrstvo še najbolj izstopa s vztrajanjem pri dialogu gluhih. Pri tem so gluhi seveda oni – in to za vse, ki so si v zadnjem letu kakor koli drznili imeti pripombe ali alternativne predloge za njihove zakonske rešitve. Že zaradi tega si to ministrstvo in ta vlada zasluži, da na referendumih padejo vsi sprejeti zakoni.

Tudi malo delo. Nekateri se zelo dobro spomnimo s kakšnim vehementnim cinizmom so kar po vrsti zavračali celo najbolj benigne amandmaje k temu zakonu, ki so bili celo pripravljeni tako, da sploh niso posegali v skupne kvote ur namenjene malemu delu. In to s smešno trditvijo, da »rušijo koncept zakona«! Aroganca brez primere. Podobno kot »argument« uradnice tega ministrstva, ki je zakon pred kritikami na seji parlamentarnega delovnega telesa branila s trditvijo, da ima doktorat, zato bo pač že vedela, kaj govori. Ne gre pozabiti tudi ustaljene »postkomunistične« prakse tega ministrstva, ki je v medijih na kritike največkrat odgovarjalo s poskusi diskreditacije vseh, ki so si drznili o zakonskih rešitvah povedati kaj kritičnega.

V obeh primerih lahko torej Slovenijo mirno primerjamo s Hrvaško. Bojim pa se, da bi pogosto lahko uporabili tudi kakšno drugo državo. Navadno jim rečemo banana republike. Politiki se namreč očitno sladko fučka že za mnenje, kaj šele dobrobit državljanov, saj so jo – tako kot hrvaški – do konca izplenili v samo dveh desetletjih. Država pa ne bi smela biti nič več in nič manj kot pooblaščena institucija, ki zastopa presek skupnih interesov skupine ljudi in upravlja največji možni seštevek skupnega premoženja.

Že zato morajo vsi predlagani zakoni na referendumih nujno pasti. Da državljani politikom preprosto končno pokažejo, zakaj so dobili mandat in v interesu koga bi morali delovati. Naj ponovim že n-tič: plačani so zato, da skrbijo za racionalno upravljanje skupnega dobrega in, ker tega v večini primerov vseh teh dvajset let niso počeli, je čas da njihove rešitve sistematično zavrnemo in jih ob prvi priložnosti odpustimo. Ne glede na politično barvo in trenutni koalicijsko opozicijski položaj. Gre preprosto za higieno.

To bi pri takem delovanju, kot so ga nam v teh desetletjih kazali slovenski politiki, naredil tudi vsak pol spodoben delodajalec in Ustava zelo jasno določa, kdo je komu tukaj delodajalec.

Še pred tem pa bomo lahko Ustavno sodišče Republike Slovenije opazovali in ugotavljali, ali je Slovenija že banana republika, ali smo se tega naziva (zaenkrat) še otresli. Že po navadni kmečki logiki bi moralo namreč tako absurdno zahtevo politike takoj zavreči brez vsebinskega presojanja.

Jane Panič

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.