S tem vprašanjem ne mislim komentarjev podpisanih avtorjev, ki se pojavljajo v medijih, temveč predvsem tiste, ki jih pišejo bralci pod prispevki in novicami na spletnih straneh ter forumih. Nekdo mi je nekoč namreč omenil, da ste to redno počeli, ker vas je »skrbela« javna podoba. Če jih še berete, bi mene na vašem mestu zelo skrbelo. Toliko slabe volje, razočaranja in besa ne zmorejo generirati vsi partijski podmladki in spletni piarovci opozicijskih strank niti v skupni koordinirani akciji!

Verjamem, da ima predsednik vlade bolj malo časa, da bi se ukvarjal z branjem komentarjev. Bom zapisal drugače. V težkih časih, ki jih doživljamo, bi me skrbelo, če bi bil odgovor pritrdilen. Bi ga bil pa vesel, če bi to pomenilo, da nam gre tako dobro, da predsednik vlade v službi nima za početi nič pametnejšega, kot brskati po spletu. Zavedam se, da s temi mislimi tvegam komentar kakšnega cinika, da to sploh ni tako slaba ideja in bi jo morda morali kot edino obvezo politikov po načelu minimiziranja škode celo uzakoniti. Čeprav so časi in dogajanja takšna, da kar kličejo po cinizmu, ga pustimo pri strani za kdaj drugič.

Državo kot pojem sprejemam kot najmanjši skupni imenovalec skupine ljudi, ki jih poimenujemo državljani (izraz naj velja za oba spola). S pomočjo te institucije bi naj namreč opravljali tiste aktivnosti, ki nam zagotavljajo dovolj organizirano življenje in predvsem jasna pravila o pogojih pod katerimi lahko počnemo tisto, kar smo si zamislili. Ker ni smiselno, da se s tem ukvarjamo vsi državljani, vsakih nekaj let izberemo tiste, ki se bodo s sistemom imenovanim država ukvarjali v našem imenu in v našem interesu. Ta način odločanja je osnova, da sistem v katerem živimo imenujemo demokracija. V teoriji vse lepo in prav.

Težave se seveda začno pri praksi. Ni samo slovenski pojav, da politiki na omenjeni osnovni princip pozabijo v trenutku, ko dobijo informacijo, da so jih državljani izbrali za to delo. Njihova samozadostnost se navadno stopnjuje, če se to ponovi večkrat. Kot povsem samoumevno po pravilu začno sprejemati razmišljanje, da državljani ne vedo, kaj je za njih dobro, zato jih je potrebno podučiti. Četudi to pomeni, da jih je treba prepričati o nujnosti znižanja kakovosti življenja. Politiki množično spominjajo na pridige katoliške cerkve izpred nekaj stoletij, ko so (verjetno tudi za zaščito vladarjev) duhovniki ljudi prepričevali, da se kristjanu spodobi trpeti v tuzemskem življenju, da bi si zaslužil nagrado v onostranskem. Razlika je le v tem, da politiki nagrado obetajo enkrat v neki imaginarni prihodnosti. Cilj je enak. Obramba sistema in njegovih vladarjev, kot ga poznamo in sprejemamo v danem trenutku. V praksi smo torej, glede na teoretsko izhodišče iz prejšnjega odstavka, zelo uspešno pomešali osnovne pojme.

Vsake toliko bi vendarle kazalo politikom jasno zastaviti vprašanje, če se še spomnijo, kdo jim je dal službo in kdo jih plača. Torej – kdo je komu šef! Če bi se kot do državljanov obnašali do svojega šefa v (kateremkoli) podjetju, bi brez pomisleka (in upravičeno) leteli iz službe v naslednji minuti! Naj ilustriram s primerom, ki me je zbodel v zadnjih dneh.

Reforma pokojninskega sistema. Ilustrira mantro o nagradi nekoč v daljni prihodnosti. Čeprav gre za denar državljanov, ga bi morali sprejemati kot velikodušnost vladarjev. Ne bom se spuščal v decimalke in računal ali je kakovostnejši predlog vlade, ali sindikatov. Moti me način, na katerega so se je vladajoči lotili. Vse drugo je zame nepomembno.

Vsako podjetje mora za dokaz uspešnosti predstaviti dve osnovni količini. Prihodke in odhodke. Če je potrebno podjetje sanirati, navadno začnejo z analizo obeh. Pogledajo realne prihodke družbe in nato temu prilagodimo stroške. V sanaciji pokojninske blagajne pa so politiki prvi del tega procesa pozabili. Nikjer nisem namreč zasledil poročila, ki bi govorilo o lastnih stroških pokojninske blagajne in informacij o tem na kakšen način jih bodo znižali. Ni bilo konkretnega podatka o tem, kako namerava država izterjati neplačane obveznosti podjetij do pokojninske blagajne, čeprav so politiki uzakonili sistem, ki je kapital naravnost spodbujal k neplačevanju prispevkov. Še manj je bilo zaslediti natančna poročila u uspešnosti in donosnosti KADA. Družbe, ki smo jo ustanovili in nanjo prenesli zajetne lastniške deleže podjetij, da bi povečali prihodke pokojninske blagajne. Prijatelj mi je pred dnevi postregel z informacijo, da je bil menda donos negativen! V času gospodarske rasti je bil v tovrstnih zasebnih družbah petnajst odstoten donos na vrednost kapitala sramotno nizek in so letele glave! Družba v državni lasti pa je celo prodajala premoženje, da je lahko nakazovala denar v pokojninsko blagajno, namesto da bi jo polnila z dobički.

Ni čudno, da se je namesto družbe politika odločila ustanoviti agencijo. To ni profitno podjetje in tako je najlažje zakriti sramotno upravljanje skupnega premoženja državljanov. Ustanavljanje agencije v praksi tudi pomeni, da politika ne želi nič drugega kot čim bolj neposredno nadzorovati dogajanja v slovenskih podjetjih in priskrbeti dovolj dobro plačanih »nagradnih« služb za svoje podpornike. To verjetno prinaša tudi sistemsko izčrpavanje podjetij s »prijateljskimi« posli.

Malo me je sram, da teh vprašanj v razpravi ni nihče javno zastavil. Nobenega sindikata nisem slišal začeti pogajanj s stavkom: »Fantje, najprej uredite zgoraj našteto, ker gre za vaše pristojnosti in odgovornosti ter potem pridite s konkretnimi številkami, da se pogovorimo o morebitnih spremembah na odhodkovni strani pokojninske blagajne!« Najbrž to kaže na dejstvo, da so tudi sindikalni funkcionarji že zdavnaj pozabili, kdo jih plača in kdo je njihov šef. Ali pa so tako ujeti v politične igre v državi, da preprosto ne vidijo več drugega kot vzorcev, ki jih desetletja vsiljujejo politiki.

Kaj pa če pokojninsko blagajno res ukinemo? Glede na to, kako jo upravljajo politiki, sem prepričan, da bi znala večina državljanov bolje upravljati lasten denar. Morda bomo od koga slišali, da so državljani so pač preveč neumni, da bi kaj takega zmogli. Zato je dobro, da zdaj potrpijo in (morda) nekoč v prihodnosti dobijo nagrado. Ne samo, da spominja na cerkvene pridige, tudi na Catch 22. Seveda le za državljane, ne pa tudi za vladarje.

Zgodovina nas uči, da se je samozadosten in aroganten odnos do ljudi nemalokrat končal zelo nasilno. Imperiji so propadali. V Franciji in še kje so dobesedno padale glave. Politikom je morda lahko v tolažbo dejstvo, da smo v zadnjih desetletjih množicam vendarle natrosili dovolj floskul o dosežkih civilizacije, da kaj tako ekstremnega najbrž ni pričakovati. Nihče pa ne ve, kaj se bo zgodilo, ko bo državljanom zmanjkalo denarja za plačevanje vseh neumnosti in bo šlo za golo preživetje. A tudi Grčija (še) ni na tej stopnji, zato slovenski vladarji še lahko mislijo, da imajo še nekaj časa. Nenazadnje počnejo samo to, kar so prej počeli njihovi kolegi. Sam pa vendarle jemljem kot žaljivo dejstvo, da se tako številni obnašajo, kot da je neumnost vrlina. In pri koncu tega pisanja spet ne vem, ali bi bilo dobro, da bi predsedniku vlade vendarle predpisali branje komentarjev.

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.