Sara Isaković, izjemna mlada športnica, o katere izjemnosti priča tudi Bloudkova nagrada, ki jo je ta letos prejela. Predlani je na olimpijskih igrah v Pekingu osvojila srebrno kolajno v disciplini 200 metrov prosto, uspeh, ki je eden izmed mnogih in tisti, ki je Sari uresničil sanje. Sara pa ni le uspešna športnica temveč tudi pridna študentka na univerzi Berkeley v Ameriki. S Saro smo se pogovarjali o marsičem, med drugim tudi o tem, kako ji vse to uspeva.

Sara Isaković, Foto: Osebni arhiv Sare
Za vami so nastopi v Federal Wayu, od koder ste prinesli kar nekaj uspehov. Kaj sledi zdaj? Priprave na NCAA in EP?
Počasi se že pripravljamo za NCAA prvenstvo. Pred tem je še zadnja tekma, »dvoboj« s Stanfordom, ki je zmeraj zelo zanimiv, kmalu po tem pa Pac 10 prvenstvo (tekmovanje med vsemi univerzami na zahodni ovali, op.p.). Konec marca pa odpotujemo v Indianapolis, kjer bo potekalo letošnje NCAA prvenstvo, katerega se seveda zelo veselim. Poleti me čaka EP v Budimpešti in to je moj glavni cilj te sezone.
Kakšne so vaše želje in cilji za NCAA in EP?
Na NCAA prvenstvu si želim izboljšati rezultate in uvrstitve iz lanske sezone in pričakujem nov ameriški rekord v 4x200k štefeti. Mislim, da bodo rezultati na splošno počasnejši od lanskega leta, saj bomo nastopali v navadnih kopalkah – do kolen. Na Evropskem prvenstvu pa ciljam na nove državne rekorde in tudi čim višje uvrstitve, še posebej v disciplini 200k in tudi krajših disciplinah.

Tudi na EP v Budimpešti bodo v veljavi nova pravila glede kopalk. Kaj se bo spremenilo in kaj to pomeni za vas?
Sama sem zelo vesela, da bomo spet plavali v »starih« kopalkah, ker mi te veliko bolj odgovarjajo. Spremenilo se ne bo kaj preveč, ker sem v teh kopalkah, v istem materialu, plavala tudi svoje najboljše rezultate. Na splošno mislim, da bodo rezultati malo počasnejši.
Kako vam uspe uskladiti študij in treninge ter tekmovanja? Predstavljam si, da mora biti precej naporno.
Žal je dan prekratek za vse moje obveznosti – zjutraj sem na treningu, potem v šoli in spet na treningu, potem pridem domov in se do večera učim ter delam naloge. Za vikende imam večkrat tekmovanja, tako da moram biti zelo pridna in vsak prosti trenutek izkoristiti za šolske obveznosti.

Koliko treningov na teden imate? Kaj pa predavanja; jih je veliko, so zanimiva, jih radi obiskujete?
Imam devet vodnih treningov, dva fitnesa in dve suhi vadbi na teden. Pri predavanjih je pa različno, ker imam vsak dan drugačen urnik. Predavanja so izredno zanimiva, najbolj sem navdušena nad profesorji, ki se trudijo, da vedno pripravijo čimbolj zanimive lekcije. Tako sploh ni dvoma o tem ali jih rada obiskujem ali ne [smeh].

Kako pogosto imate možnost priti domov, v Slovenijo? Vem, da ste bili tukaj za božične praznike, kaj pa drugače?
Za božič en teden in poleti mesec dni. Žal kaj več ni mogoče, ker moram izpolnjevati začrtan plavalni in šolski urnik.
Imate tudi brata dvojčka, Gala. Sta zelo navezana eden na drugega? Kako je živeti tako daleč narazen?
Seveda ga izredno pogrešam, k sreči pa se preko skype-a slišiva skoraj vsak dan. Ker že leti kot pilot, bo sedaj lažje prišel k meni na obisk. Tudi moje prijateljice so vesele, kadar pride, saj nas vse spravlja v dobro voljo.

Kakšne so kaj razlike med ZDA in Slovenijo; kakšna posebna, ki je zelo očitna? Ali kaj še posebej pogrešate, je kaj bolšje, slabše?
San Francisko in okolica Berkeleya nista popolnoma »ameriške« narave. Tukaj je toliko različnih ljudi, da se sploh ne počutim kot tujka, zato ne čutim pretirane razlike. Mi je že vse tako domače, da sploh ne razmišljam, da nisem doma. Pogrešam domačo hrano, čeprav se ne morem pritoževati, ker si letos v svojem stanovanju skuham prav vse.

Nekaj casa ste živeli tudi v Dubaju, nakar ste se vrnili v Slovenijo, ker so tukaj bili boljši pogoji za treniranje plavanja. Kako pa je bilo drugače živeti v tako drugačni kulturi?
Na življenje v Dubaju me vežejo res lepi spomini, sploh pa zato, ker mislim, sem bila tam v času, ko je bil Dubaj prava kulturna oaza od preostalega sveta. Kulturne razlike so me obogatile, dale so mi samozavestno popotnico za prihodnost, saj ti okolje, kjer je živelo več kot 100 različnih narodnosti, odpre oči in te pripravi za življenje. Danes je Dubaj postal preveč kozmopolitanski, vendar se še vedno z veseljem vračam tja, ker je to naš drugi dom in imamo tam tudi veliko prijateljev.
Glede na to, da ste živeli in potovali že po vsem svetu, imate verjetno ogromno spominov iz različnih mest. Katero izmed mest (oz. držav) pa se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Maldivi. Tam sem preživela teden dni družinskih počitnic in mislim, da je to pravi raj na zemlji.

Pred Berkleyem ste obiskovali mednarodni oddelek gimnazije Bežigrad. Koliko jezikov obvladate, jasno, poleg angleščine?
Tekoče govorim še srbsko, učila pa sem se 5 let nemško, arabsko in francosko.

Če se ne motim, je od začetka študij v Ameriki zelo splošen, nato pa se študent odloči za neko smer. Ste še na splošnem delu ali se že odločate za usmeritev?
Zelo me zanima smer psihologije, saj je bil Berkeley proglašen za najboljši oddelek psihologije na svetu. Psihologija tukaj je veliko bolj usmerjena na sodobne raziskave in študentje sodelujemo pri različnih eksperimentih. Nekoč se vidim kot raziskovalka področja športne psihologije, motivacije in nevrološkega delovanja možganov.

Na Berkleyu so tudi drugi slovenski športniki oz. študenti, kajne? Ste s katerim redno v stikih?
Tukaj še vedno študira Damir Dugonjič, Jernej Godec pa je že diplomiral z odliko, lansko leto junija. K sreči mi zato ob prihodu na univerzo res ni bilo težko in vedno bom Jerneju hvaležna, ker me je pripeljal na tako čudovito mesto. Sploh mi je pa resnično veliko pomagal na začetku in nikoli ne bom pozabila, koliko je naredil zame, ko sem prišla na Berkeley. Kadarkoli sem potrebovala nasvet ali pomoč mi je bil na razpolago, prav tako Damir, ki je začel študirati leto pred menoj. Kadar ju obiščejo starši je še posebno super, ker me povabijo na domačo hrano in se vsi skupaj po slovensko posladkamo!

Pred nekaj časa ste dejali, da ste še mladi in se vam ne mudi z ljubeznijo in zvezo. Se je to v tem času že spremenilo?
Fantovske družbe mi sigurno ne manjka, saj je v moški ekipi 35 plavalcev in vsi se enkratno razumemo. Z vezami se ne obremenjujem, še vseeno pa te osebne stvari držim zase – tako da mogoče odgovora na to vprašanje ne bom nikoli zares podala [smeh].

Sara, hvala za pogovor.

Lucija Kac, marec 2010

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.