Da postaneš zaveden državljan in resnični steber pravne države pravzaprav ni potrebno veliko, saj se da to uresničiti z nekaj praktičnimi potezami, je pa potreben izjemno velik napor v spremembi razmišljanja, potreben je velik premik »v glavi«. In zdaj šele razumem, kako se je počutil ob svojih zgodovinskih odločitvah gospod Panič, ko je sklenil javnosti posredovati svoje zamisli državotvornega zavednega državljana. Zdaj razumem njegovo bolečino v osamljenosti, ker je vsak vizionar, ki je daleč pred ostalimi, še dolgo nerazumljen in zdaj vem, kaj pomeni začeti premikati voz neizbežnega napredka v času, ko moraš orati ledino in se nehvaležno izpostavljati okrutni kritiki nevedne raje, ki ne vidi niti pet centimetrov pred svojim nosom. Vendar – občutek, ki ga zdaj delim z njim in nama podobnim genialnim veličinam človeštva, posameznikom, ki so mnogo kasneje, po kritični distanci časa postali mejniki zgodovine napredka, je nepopisen dreget intelektualne sreče človeka, ki verjame v pravno državo.

Kljub temu bi si drznil predlagati drobcen amandma k novi zakonodaji, ki bo očistila to deželo dela na črno. V četrtek sem namreč inšpekciji prijavil svojo mamo, ker me je povabila domov na kosilo – si mislite, ta stara generacija, ki je rasla v bogokletnem komunizmu in vladavini delavcev, ki so bili nad zakoni, in ki ne more iz svoje nedržavotvorne kože, saj niti ne pomisli na tisoče obubožanih gostincev, ki se pošteno borijo za preživetje in morajo imeti za vsako skledico solate, ki jo ponujajo gostom, kvalificirane kuharje, natakarje, blagajnike, ustrezen prostor za pogostitev ter brezkompromisno in po vseh zahtevah najrazličnejših strogih kriterijev urejeno kuhinjo, da ne govorim o ločenih sanitarijah in podobno. Brez računa bi bilo seveda to kosilo pri mami, brez izpita o higienskem minimumu, na zavodu za zaposlovanje pa čakajo mladi kuharji in natakarji, pa ne morejo opravljati svojega dela, ker se je ta primitivna navada ugnezdila v praktično vse domove naše države.

Jaz in prepričan sem, da tudi gospod Panič, se dobro zavedava pomena takšne prijave, ki pa je bila zaradi nedoraslosti, nekulturnosti in nezavedanja, kaj pomeni pravna država, sprejeta zelo neprimerno. Na trenutke sem občutil s strani tistih, za katere bi bilo razumljivo, da se pokesajo in se mi opravičijo, na primer s strani moje mame in očeta, znamenja užaljenosti in prezira. Podoben je bil tudi odnos do mene s strani mojega brata; še celo več – čeprav ni bil neposredno vpleten v prijavo, je bil na trenutke prav agresiven. Ker pa se za zidovi stanovanj in hiš skriva še na tisoče primerov izigravanja države in ker očitno še ni moč računati na zavest državljanov, bi bilo mogoče dobro, če bi država za vsako prijavo inšpekciji prijavitelju nakazala 10 odstotkov vsote, ki bi jo izterjala od kršitelja. Tako bi bilo enkrat za vselej konec ko bajagi prijateljskega zbiranja na domovih ali vrtovih zasebnih bivalnih prostorov na kavici in piškotih, pa na piknikih s pečenjem čevapčičev in kotletov ali zgolj skodelici čaja. Saj imamo kavarne, bifeje, slaščičarne, gostilne, čajnice…

Poleg koristnosti za državni proračun in standard tistih, ki bi ekscese prijavili, pa bo vse skupaj zelo koristno tudi za družabno in bolj kultivirano življenje: tisti, ki so plačani na primer kot politiki, doma in sicer, ko ne bodo v službi, ne bodo smeli lagati, sicer jih bomo lahko prijavili, pa naprej, na primer policisti v času, ko ne bodo v službi, ne bodo smeli skrbeti za red in mir (ko bo policist rekel 8 letnemu sosedovemu mulcu, naj ne kriči na dvorišču, ga bo ta lahko upravičeno prijavil), pa na primer, ko bo gasilec med dopustom, namesto, da bi se spočil in pripravil na nove službene napore, skočil na pomoč k sosedu, ki mu bo zagorela hiša, pa ko se bo diplomiran agronom med prostim vikendom udeležil akcije blokovskega naselja in pomagal kositi travo na skupnem otroškem igrišču. Ja, še dolga pot nas čaka, vendar verjamem, da bo vsak dan več takšnih, kot je gospod Panič ali moja malenkost. In na koncu dolgega hodnika gori luč – le upam lahko, da jo bo prižgal elektrikar v službenem času…

Josef Mazenauer

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.