zastava
Ob opazovanju bolj ali manj jalovega političnega dogovarjanja v zadnjem mesecu dni o tem kdo in kako bo tole našo nesrečno državo vodil v prihodnjih letih, se lahko ciniki (upravičeno?) nasmihajo. Morda je od istih tudi že slišati komentarje, da ne bi bilo slabo, če bi pogovori in (ne)dogovori trajali še nekaj tednov ali mesecev. Ker bodo potem državljani lažje ugotovili, da pravzaprav vlade ne potrebujemo tako nujno, kot so nas želeli prepričati v kampanji. Nekako po vzoru Belgijcev, ali pa Švicarjev. Zadnji zase ironično pravijo, da imajo sedem članski Zvezni svet, ki se navadno prav o ničemer ne more dogovoriti. In menda je to glavni porok, da stvari v državi delujejo.

Če bi torej upoštevali te mednarodne izkušnje, bi lahko rekli, da je Slovenija na dobri poti, da postane uspešna država.

Pa stvari (na žalost) niso vedno tako preproste, kot bi lahko sklepali iz tega uvoda. V času, ko je potrebno nekje najti dobro milijardo evrov, zato da pokrpamo najnujnejše luknje v javni porabi, država seveda potrebuje institucijo, ki je pristojna sprejemati takšne odločitve. In zaenkrat imamo v Sloveniji samo dve delujoči instituciji. Predsednika Republike, ki seveda pristojnosti nima ter približno mesec dni konstituiran Državni zbor, katerega člani pa se kljub „operativnosti“, če izvzamemo mlačni interventni zakon, niso sposobni dogovoriti niti najbolj osnovnih stvari.

Sporočilo slovenskih volivk in volivcev pa je bilo na decembrskih volitvah zelo jasno. Če se je že politika lotila kampanje s figo v žepu in se tisti mesec trudila razlagati kako je potrebno preseči delitve in nujno najti najširšo možno podporo za ključne projekte v prihodnjih letih, so volivke in volivci vzeli ta sporočila zelo resno. In rezultat glasovanja bi lahko ilustrirali z jasnim sporočilom politikom: „Torej se dogovorite!“.

Rezultat „pol-pol“ v slovenski zgodovini ni nič novega. Na prvih demokratičnih volitvah je bil približno enak, a takrat se je bila politika sposobna dogovoriti vsaj glede najpomembnejšega projekta – osamosvajanja države. Tudi kasneje smo imeli podobne rezultate, a namesto dogovarjanj, je začela politika iskati razne „cirile puckote“ in „polonce dobrajc“, da bi „porazila“ nasprotno stran. Večkrat se je potem izkazalo, da so v takih primerih edini poraženci državljanke in državljani Slovenije.

Od lanskega 4. decembra so iz besednjaka praktično vseh izvoljenih slovenskih politikov (skoraj v trenutku) izginile besede o potrebah sporazumevanja za reševanje zahtevnih gospodarskih razmer v državi. Tisto nesrečno nedeljo je bilo namreč že jasno, komu si je uspelo zagotoviti (vsaj) poslansko plačo za (predvidoma) naslednja štiri leta. Toliko o njihovih prioritetah.

In popolnoma nepomembno je, ali je glavni vzrok za (ne)dogovarjanje splošna nesposobnost pogajalcev za sklenitev vsaj minimalnega dogovora o prihodnosti države, pogajalska nespretnost relativnih zmagovalcev, ali fige v žepih vseh drugih strankarskih veljakov. Sporočilo rezultata volitev je bilo (ponavljam): „Dogovorite se!“. A očitno so volivke in volivci zapletene razmere v državi vzeli precej bolj resno kot politika, ki je takoj po volitvah izključila možnost kakršnegakoli dogovora dveh največjih strank. In kakorkoli nam je to že zoprno in kakorkoli so bile besede ameriškega veleposlanika popolnoma odveč (če so jih seveda mediji pravilno povzeli) in so kazale napihnjenost neke velesile, ki si privošči vpletanje tudi tja, kamor niti približno ne sodi, je njegovo sporočilo (o sodelovanju dveh največjih strank) pravzaprav povzetek sporočila slovenskih volivk in volivcev.

Seveda gre po eni strani „razumeti“ Zorana Jankoviča in Janeza Janšo, da se o sodelovanju ne bosta pogovarjata. Ne samo zato, ker se menda osebno ne prenašata. Najbrž so njune stranke dobile kar nekaj njihovih glasov na račun „anti“drugega. Hkrati pa popolnoma zanemarjata dejstvo, da so slovenske volivke in volivci lahko tudi zelo racionalni. Kljub temu, da se politika že (skoraj) 20 let iz petnih žil trudi volilno telo razdeliti na „levo“ in „desno“, je že Janez Drnovšek dokazal, da lahko državljanke in državljani mirno sprejmejo tudi drugačne kombinacije vladajočih. A Zoran Janković in Janez Janša očitno nista Janez Drnovšek. In če dvojčku dodamo še Gregorja Viranta, ki je v teh tednih cagavo mencal in iskal opravičila zakaj „swinga“ zdaj na eno zdaj na drugo stran (ob tem, da je bil njegov predlog za „tretjega“ mandatarja, po avtorjevem mnenju, precej prozoren blef ), potem je najbrž zdaj že večini volivk in volivcev (na žalost) povsem jasno, da se v slovenski politiki (kljub nekaterim novim izvoljenim obrazom in strankam) vsebinsko ni spremenilo popolnoma nič.

Spet bomo lahko opazovali pljuvaška prerekanja o tem kdo je „naš“ in kdo „njihov“. In konec koncev, spet bomo lahko opazovali tiste „naše“, ki bodo poskušali pobrati še tisto malo, kar je v tej državi še ostalo. In v obeh primerih bo tista „druga stran“ sklicevala izredne seje, organizirala preiskovalne komisije in mahala po medijih z aferami. Skratka – ponavljanje vsega tistega, kar nam je (številnim) tako presedalo v zadnjem desetletju.

Morda pa sem preveč pesimističen. Morda pa gre Slovenija vendarle po poti Belgije ali Švice. Potem bi kazalo nesposobnost dogovarjanja slovenske politike še bolj spodbujati.

Jane Panič

Comments

  1. meni se poraja (retorično) vprašanje. ali politika ni razumela sporočila volivcev, ker ga noče razumeti, ali ker ga ni sposobna dojeti. in ne znam se odločiti v katerem primeru smo bolj v riti…

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.