Politiki so od nekdaj – tudi v času, ko še ni bilo interneta, kar pomeni, da mislim na zelo dolgo časovno obdobje – zelo prijazna bitja do vseh, ki se ne ukvarjajo s politiko in so v določenem obdobju zelo znani. Znanstveniki, skladatelji, igralci, dramatiki, pisatelji, pesniki, slikarji in podobna umetniška navlaka so velikokrat v središču pozornosti, vendar so obenem tudi velikokrat zelo sumljiva bitja, saj imajo svoje mnenje glede dogajanja in odnosov v družbi, zato niso najbolj primerni za druženje s politiki. No, za druženje s politiki največkrat niso najbolj primerni zaradi dejstva, ker se sami nočejo družiti s politiki, vendar tega politiki seveda javno ne razglašajo, zato naj ostane zgolj pri ugotovitvi, da so enostavno nezanesljivi in neprimerni (ta ocena se v tem primeru ne nanaša na politike, čeprav sta prav ti značilnosti temeljni za vsakega politika – mogoče zgleda zapleteno, ampak poudariti je treba, da je v tem primeru vse skupaj res zapleteno).

Kakorkoli že, športniki in športnice so bili vedno izjemno hvaležno blago, s katerim se da dobiti kar nekaj političnih točk. Ne mislim tu na šport kot vrlino, skrb za zdravje ali podobne nesmisle, ampak seveda zgolj šport kot sredstvo politike. To pomeni, da so majhni otroci in skrb za njihovo zdravo življenje, rekreacija, pa rekreacijske lige amaterjev, pa prizadevanja in odrekanja trenerjev, ki si prizadevajo mlade spraviti z ulic na igrišča in podobno, zgolj navlaka, ki ne prinaša nič poenov, saj veljajo le zvezde, ki so nenadoma zletele visoko pod nebo.

Primer praktičnega obvladovanja obrti oziroma političnega obnašanja je bila pred nekaj desetletji mlada plavalka iz Dalmacije (to je v času, ko smo Slovenci še živeli v državi Jugoslaviji – mogoče bo kdo celo kaj dobil o tem na spletu, ker je bil splet ali internet takrat že prisoten), ki je nepričakovano postala olimpijska zmagovalka v plavanju. Mislim, da med vsemi, ki so se, ki so se želeli in ki so se nameravali ukvarjati s politiko, ni bilo niti enega, ki se ne bi vsaj fotografiral z mlado plavalsko zvezdo – tako prijateljsko, z roko okoli ramen, pozoren poslušalec je opazil, da jo politiki tikajo kot da so že desetletja stari znanci ali pa da jo vsaj zadnjih deset let vsak dan spremljajo na treningih. Vabili so jo na sprejeme, otvoritve, partijske bankete, obljubljali so ji gradove in druge komunistične vrednote na zemlji (komunisti pač ne verjamejo v nebesa, zato so si za podobno življenje, kot naj bi bilo v nebesih, prizadevali kar doma in za časa življenja – hecno, to se z nekaterimi dogaja še danes, pa trdijo, da niso komunisti). Pa je prišel dan, ko je lepa mlada plavalka nehala plavati – saj ja ne moreš plavati celo življenje. Takrat ni bilo nobenega politika, ki bi jo vprašal, kaj bo delala, ali potrebuje kakšno pomoč in podobno. Ne. Športni funkcionar ali športni politik plavalne zveze ji je poslal le sporočilo: Prosim, da vrnete telovadne copate, ki ste jih dobili od kluba pred dvema mesecema.

Cvet športnikov, mladi slovenski politiki, ki vsako sekundo izkoristijo za brezplačno pomoč v rekreativnih klubih, kjer so preživeli že skoraj polovico življenja, mladi politiki, ki so na celotnem območju Srednje Evrope znani po neutrudnem prizadevanju, da bi imeli vsi šolarji možnost rekreacije (seveda brezplačne) v pokritih šolskih telovadnicah, mladi politiki, ki vsako sekundo dragocenega časa namenjajo promociji zdravega življenja, so se seveda zdaj odločili, da bi v Sloveniji organizirali evropsko prvenstvo v nogometu. Zbrali so novinarje in na tiskovni konferenci slavnostno razglasili svojo življenjsko željo. Saj ni pomembno, da bi morali zgraditi še tri stadione, da tista dva, ki ju imamo, nista niti polovico dovolj velika, ni pomembno, da bo treba potem te objekte vzdrževati, za njih plačevati oziroma, da jih bo treba najprej zgraditi. Ne, pomembno je, da so pobčki, cvet mladih slovenskih politikov in že na prvi pogled s svojimi atletskimi, izklesanimi telesi prava reklama šport, izračunali, da bi se to splačalo. Bravo. Politiki so od nekdaj najbolj znani zaradi tega, ker znajo računati in so kozmični strokovnjaki za ekonomijo. Pravzaprav bi jim moral hvaležen narod za to, ker so prehiteli vse borzne in finančne strokovnjake in povsem sami ugotovili, kaj vse bi zamudili, če ne bomo organizirali evropskega prvenstva v nogometu, nadeti častne naslove doktorjev znanosti na ekonomski fakulteti. In se jim zahvaliti za zamisel. In jih prositi, naj se vsaj enkrat tedensko fotografirajo z znanimi nogometaši. In še kaj.

Mogoče bi veljalo obenem sprejeti pravilo, po katerem so odločitve sprejemali stari Grki; ker so imeli v antični Grčiji neke vrste demokracijo, je lahko vsak predlagal, kar si je izmislil – to je tako tudi pri nas. In vsak, ki je predlagal nekaj, kar si je izmislil, je lahko to tudi izpeljal – to je tako tudi pri nas. Razlika med antiko in nami je le v tem, da je bil tisti, ki si je nekaj izmislil in to predlagal, osebno odgovoren za uresničitev predloga. Če predloga namreč ni uresničil ali če se je izkazalo, da so bila predvidevanja, na katerih je predlagatelj utemeljeval svoj prav, predstavljena napačno, so predlagatelju vzeli vse pravice, vzeli vse premoženje in ga za najmanj 10 let izgnali iz mestne države Atene, ko se je vrnil, pa ni smel več delovati v politiki. Mogoče bi veljalo tudi to vpeljati v dandanašnji čas.

Josef Matzenauer

Comments

  1. ah, gospod josef. atene so že zdavnaj propadle. zakaj mislite, da bi dandanašnji sploh še kdo pomislil na take reference? sicer pa – vaš predlog bi precej pocenil nepremičnine, hkrati nacionaliste pahnil v paniko. slovenija bi namreč že po prvem letu imela nekaj tisoč prebivalcev manj!

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.