Marco Polo, beneški trgovec in raziskovalec. Lahko bi bil tudi svetovno znani pravljičar ali pripovedovalec, a o tem več kasneje. Bil je torej slaven srednjeveški popotnik. Prav ste ugotovili, danes si bomo privoščili kratek skok v svet avantur avanturista, turista in popotnika Marka Pola.
Marco_Polo_portrait
Marco Polo je bil beneški trgovec ter raziskovalec. Svojo slavo si je pridobil s potovanji po celem svetu. Marco, skupaj s svojim očetom in stricem, je bil prvi zahodnjak, ki je plul po svileni poti do Kitajske. Pa poglejmo pobliže:

Ime družine Polo je prvotno pripadala družini trgovcev in ne popotnikov. Oče Niccolo Polo in stric Maffeo Polo, sta poslovala z daljnim vzhodom.

Skupaj z očetom in stricem, znanima beneškima trgovcema torej, se je Marco odpravil v Azijo iskat nove trgovske poti. Na poti je spoznal številna dotedaj še neznana ljudstva in kraje, prepotoval je Indijo ter veliko časa preživel na Kitajskem , kjer je postal celo zaupnik in pomočnik takratnega mongolskega vladarja Kublaj Kana. Pa poglejmo še pobliže:

Leta 1252 je oče Niccolo Polo zapustil Benetke in se odpravil v Konstantinopel in tam preživel nekaj let. Živeli so v Beneškem delu mesta in posledično uživali v davčni oazi, ki so si jih Benetke prisvojile leta 1204 po četrti Križarski vojni ter ustanovitvi Latinskega imperija. Leta 1259 so zapustili mesto, kar se je pokazalo kot izredno pametna odločitev, saj je bil leta 1261 beneški del mesta požgan do tal. Svojo pot je oče nadaljeval ob Črnem morju. Leta 1264 se očetu pridruži stric Maffeo in dve leti zatem sta poslovno odpotovala do Mongolske prestolnice Khan-baliq, današnji Peking, Kitajska.

Družina Polo je preživela naslednjih 17 let na Kitajskem. Zaradi Markove sposobnosti pripovedovanja pravljic ter pripovedk se je prikupil Kublai Khanu, tedanjemu vladarju Mongolije. Poslal ga je celo na diplomatska potovanja po imperiju. Svojo nalogo je dobro opravil ter hkrati zabaval Khana z zanimivimi zgodbami iz prepotovanih dežel. Marco Polo je sicer večkrat prosil za dovoljenje za vrnitev v Evropo, vendar jo je vsakič Khan zavrnil in šele leta 1291 mu je zaupal nalogo, da spremlja mongolsko princeso na poti v Benetke. Potovali so po morju do Sumatre, pa dalje do Perzije, mimo Šri Lanke ter Indije do Benetk. To pot je Marco Polo poimenoval kot Severno svileno pot.

Marco Polo je bil torej prvi, ki je potoval na vzhod, od tod tudi Evropi močan vpliv Vzhodne kulture in t.i. svilena pot med Evropo in Kitajsko. Trgovska pot je zamrla približno 150 let po njegovi smrti. Pa poglejmo v delček tistega, kar je na tej poti prvič uzrl najslavnejši popotnik vseh časov:

Najslavnejši popotnik in trgovec, Benečan Marco Polo, je s sedemnajstimi leti odšel na potovanje po Aziji z očetom in stricem, potovanje pa je trajalo kar štiriindvajset let. Na pot so krenili iz Benetk, pluli so ob vzhodni obali Jadranskega morja, pa naprej skozi Sredozemlje. V tistem času so območje Iraka pretresali nemiri in vojne, zato so svoj načrt potovanja morali spreminjati in prilagajati, pa so se odpravili proti Mali Aziji in Turkmaniji, ki jo danes poznamo kot Anatolijo. Ta pokrajina je bila znana po svojih čudovitih preprogah. Na poti proti Armeniji je Marca Pola povsem očarala gora Ararat, ki je po legendi počivališče Noeta in njegove barke. In tudi Polova karavana si je tam vzela počitek.

Od vznožja Ararata so popotniki-trgovci pot nadaljevali skozi Gruzijo, kjer je Marco Polo prvič videl naftni vrelec, iz katerega so se izlivale velike količine nafte. Izvedel je, da so Egipčani, Rimljani in Perzijci nafto že stoletja uporabljali za osvetljavo in ogrevanje. Vrtanje naftnih vrtin je bilo namreč že dvesto let pred našim štetjem znano tudi na Kitajskem. Po vrnitvi z dolgega potovanja je bil Marco Polo torej prvi Evropejec, ki je poročal o naftnih vrelcih v okolici Kaspijskega jezera. Pa pojdimo naprej po Polovih stopinjah:

Naslednje mesto, ki ga Marco Polo omenja v potopisu, je Bagdad, vendar iz opisa ni povsem jasno, ali ga je v resnici tudi sam obiskal ali ga je le opisal po pripovedih popotnikov, ki so jih Polovi srečevali na svoji poti. Mesto Bagdad leži namreč preveč oddaljeno od poti, po kateri naj bi karavana Polovih potovala proti Kitajski. Vsak dan so prepotovali nekaj več kot petnajst kilometrov in na tej poti Marco omenja mesta Tabiz, Saba in Kerman, mesto, ki je bilo znano po sulicah, mečih in drugem orožju, narejenem iz jekla. Mimo gora, visokih več kot tri tisoč metrov, so se spustili v toplo dolino, kjer jih je napadla tolpa roparjev, zato so se odločili, da se nekoliko odpočijejo ob v pristanišču, ki leži na prelivu Perzijskega v Omanski zaliv.

V nasprotju z revno pokrajino Iranskega višavja jih je tu pričakala povsem drugačna podoba pokrajine: po datljevih palmah so posedale pisane papige in mesto je bilo polno trgovcev, ki so ponujali dobrote Indije. Vendar je bila poletna vročina previsoka in pot so nadaljevali po znani Svilni poti proti Kitajski. Preko puščave, v kateri Marco opisuje zeleno, smrdečo zastrupljeno vodo, so prispeli v naselje v vzhodnem Iranu, kjer je Marco videl «kraljestvo«, kjer domujejo najlepše ženske na svetu. Kdo ve, če se mu po tako dolgi poti ni že malce zdelo, da vidi … No, kakorkoli. Pojdimo naprej:

Iz Herata so se po poti, ki je vodila po reki navzgor, dvignili na višino 2.750 metrov, kjer je voda tekla preko travnate doline, ozračje pa je bilo prijetno hladno. Več stoletij so v tej idilični pokrajini počivale karavane popotnikov in trgovcev in tudi Polovi so se za nekaj dni ustavili, da so spočili živali. Preko nižjega slemena so se spustili v dolino reke Pjandž do severnega Afganistana, kjer so se srečale trgovske poti iz vzhoda in zahoda. V gorskih verigah Pamirja so ugledali rudnike safirjev in rubinov. Marco Polo je tam zaradi bolezni ostal več kot leto dni.

Po Marcovem okrevanju so pot nadaljevali preko Pamirja, po njegovih besedah najvišjega dela sveta, nadaljevali pot po Svilni poti proti vzhodu in preko puščave Gobi in po treh in pol letih končno dosegli glavno mesto Kitajske.

Marco Polo je z družino že okoli 1271. odšel na Kitajsko ter se tam zadržal 24 let. V tem času je dobil priložnost, da spozna celotno območje Daljnega vzhoda, kar je bila osnova za njegova poročila, ki jih je napisal v genovskem ujetništvu. Čeprav v opisih svojih potovanj nikoli ni govoril o odkritju kopna na področju Aljaske, pa naj bi pred smrtjo svojim prijateljem dejal: “Opisal nisem niti polovice tistega, kar sem videl.” No, za tiste, ki vas zapisani del zanima, vzemite v roke knjigo »Milijon«, v kateri je Marco Polo opisal svoja doživetja in je postala v Evropi zelo priljubljena, prevedena pa je bila v mnoge evropske jezike.

Danes se mnenja o tem, kje vse je Marco bil in kaj je videl, močno krešejo. Na podlagi karte iz Kongresne knjižnice v Washingtonu, ki jo je leta 1943 proučil ameriški FBI, je mogoče sklepati, da je Marco Polo morda Ameriko odkril pred Krištofom Kolumbom. Dokument prikazuje ladjo poleg Indije, Kitajske, Japonske in Severne Amerike. Na dokumentu, ki nosi ime “Karta z ladjo” se nahaja tudi grb Marca Pola. FBI je s pomočjo ultravijoličnih žarkov na karti ugotovila tri sloje barve, kar priča, da so dokument obnavljali, in če je le-ta last Marca Pola, potem je v Ameriko prispel dve stoletji pred Kolumbom. Ta naj bi jo namreč odkril leta 1492.


Za konec pa še ta zanimivost:


Združenje Italijanov, izseljenih z območja vzhodnega Jadrana ob koncu II. svetovne vojne, se v zadnjem času trudi dokazati, da Hrvaški poskus prilastitve raziskovalca in svetovnega popotnika Marca Pola, ki ga hrvaške turistične brošure navajajo kot Hrvata, dokazuje na popolno pomanjkanje znanja, saj naj bi bil Marko Polo rojen v Benetkah in ne na Korčuli. In tudi če je Marcova družina izhajala s Korčule, je bil otok v tistem obdobju pod beneško nadoblastjo, večina prebivalcev mesta pa beneško-venetskega porekla in Hrvaške kot politične enote takrat sploh še ni bilo.

Za vas sem se z Marcom Polom sprehodila Irena Mraz.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.