Foto: www.freeimages.co.uk
Foto: www.freeimages.co.uk

Pripadam tisti generaciji, ki se je nekako uspela prebiti iz enega sistema v drugega. Iz ene države v drugo. Nekako dvajset let mineva od časa polnega idealizma, zanesenjaštva, adrenalina in tudi napetosti, kot se sam spomnim konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Marsikdo je, podobno kot jaz, razmišljal o svojem skromnem prispevku pri ustvarjanju države, ki se bo približala idealu večine. Ta zadnja fraza se sicer danes bere še bolj banalno kot takrat.

Nekako so minila devetdeseta in moja generacija je bila lahko ponosna, da Slovenija ni veljala za državo perverzno kanibalskega kapitalizma. Kolektivno večinski ideal so nam menda bili Skandinavci. Prav blizu nas smo lahko opazovali kako buldožersko in brez kompromisa so spreminjale sistem nekatere druge države. Moram priznati, da sem po petnajstih letih samostojnosti že razmišljal, da morda v glavah in srcu le nismo tako majhni, ker smo uspeli zadržati vsaj del širine in razmišljanj o (spet banalno) interesih vseh ljudi, ki tu živijo.

Za nekako zadnjih pet ali nekaj več let pa moram priznati, da me je iskreno in v dno duše sram. V slovenski politiki sicer nikoli nismo imeli posebej izrazitih vizionarjev. Še tiste, ki so to poskušali biti, je bilo potrebno sesuti na raven mediokritete, ker bi sicer bili za povprečneže nedosegljivi. Greh bi bil, da bi imeli volivci previsoke standarde. Ta čas je še slabši. Ne da ni vizije. Vsa politika več ali manj temelji na ustvarjanju iluzij in preusmerjanju pozornosti na grdobije drugih. Kot en sam velik resničnostni show, v katerem morajo gledalci plačati zelo visoko vstopnino v obliki davkov, da lahko opazujejo izživljanja tistih redkih posvečenih. Ni posebej čudno, da so se tudi mediji »rumenizirali«. V bistvu o kakšnih vsebinah iz slovenskega političnega življenja tako ali tako ne morejo več poročati.

V tem kontekstu je tudi gospodarstvo dobilo nov zagon. Ni se začelo s »tajkuni« in »tajkunčki«. Začelo se je s »fevdalizacijo« gospodarskega prostora pod vplivom različnih političnih strank že v devetdesetih. Te so nato načrtno ustvarjale tudi zgoraj omenjene. Kakovost seveda ni bila pomembna, ker je šlo za »naše« ljudi. Kot kaže sedanje stanje so rdeči, črni, karirasti, škatlasti in vsi drugi mogoči prirejali pravila in zakonodajo, da bi »svojim« priskrbeli prednost.

V tem dam sedanji vladi prav. Temu bi morali narediti konec. Res pa je tudi, da se je problema lotila povsem narobe. Predlagani Zakon o integriteti namreč bolj kot rešitve spet ponuja preusmerjanje pozornosti. Naj mi bo dovoljeno uporabiti primerjavo. Če ima voznik težave s preveliko porabo avtomobila, potem ima na voljo tri najpomembnejše dejavnike. Lastnosti motorja, aerodinamiko vozila in maso vozila. Gotovo pa si prav nič dobrega ne bi mislili o serviserju, ki bi vam za zmanjšanje porabe predlagal zamenjavo zavornih diskov.

In skozi sita dveh desetletij je torej privekal na dan naš današnji kapitalizem. Brezobziren kot najbolj sebična gospodična poznih srednjih let na lovu za najlepšim mladeničem. Do delavcev krut kot grof Vlad Dracul. Pardon, zaenkrat ob cestah in ulicah še ni opaziti ljudi nataknjenih na kole. Še ne. Od vsakokratnih političnih zmagovalcev posvečeni japiji harajo po paradržavnem premoženju v podjetjih kot hijene po truplu antilope, ki so ga ukradle gepardom. Stroški svetovanj »prijateljskih« podjetij v teh podjetjih rastejo v nebo. Tu je politika zelo enotna. Vsi počnejo popolnoma isto. Ciniki bi predlagali, da naj vsakokratna vlada objavi seznam »prijateljskih« svetovalnih podjetij in jih za mandatno obdobje imenuje za četrto državno blagajno. Politika se je morda tudi zato zadnji dve desetletji na vse kriplje trudila obdržati nadzor nad gospodarstvom. Slovenski recept je: privatizacija da, ampak samo za naše. Tudi to je točka, na kateri so vse slovenske politične opcije in stranke pokazale prav neverjetno podobnost.

Zakaj bi se potem čudili, da si »tajkunčki« in bolj ali manj sposobni managerčki privoščijo prav vse? Večina tistih podjetij, ki z zaposlenimi ravna kot s sužnji – ne izplačuje plač, ne nakazuje njihovih socialnih prispevkov – je vsaj deloma v državni ali paradržavni lasti, ali pa z državo in drugimi porabniki davkoplačevalskega denarja opravi večji del poslov. Vsakič, ko poslušam Hribarja Miliča prodajati bučke o ubogih delodajalcih, me je še dodatno sram! Pa niso nič posebnega. Preprosto so zelo jasna slika institucije, ki večinoma zastopa tiste »naše« preteklih dveh desetletij in so slika današnjih družbenih prioritet ter odnosov, ki jih kolektivno spodbuja politika.

Sindikati pa v jok in na drevo. Namesto, da bi reagirali kot se zanje spodobi (če res zastopajo interese delavcev) in poskrbeli, da kakšen od novodobnih sužnjelastnikov dobi pošteno brco v zadnjico. V prenesenem pomenu, seveda. Ker pa se tudi sindikati obnašajo kot že tolikokrat omenjeni »naši«, se bojim, da bo kdo dobil tudi tisto ta pravo brco, ali še kaj hujšega, ko bo ljudem dokončno prekipelo in se bodo uprli. Tudi konformističnim sindikatom. Vsake toliko kakšna (r)evolucija res ne škodi!

In kaj je ostalo od tiste idealizirane svobode, dialoga in spoštovanja različnosti izpred dveh desetletij? Natančno nič! Kje so intelektualci – nosilci idej, ki so pripeljale do sprememb? Utopili so jih povprečneži. Drugi so preprosto odšli ali utihnili. Dejstvo, da se liberalna srenja, ki bi naj gojila odnos do svobode posameznika in različnosti, na politično kritiko staroste, namesto z izmenjavo argumentov, odzove s poskusom diskreditacije, pove vse o današnji državi. Zakaj bi bilo potem čudno, da drugi poskušajo monopolizirati dogajanja izpred dveh desetletij? Vsakomur svoje. Predvsem pa »našim«.

Kdaj ste nazadnje slišali slovenskega politika reči, da bo z vso vehemenco branil pravico konkurenta do različnega mnenja?

In kaj ima z vsem tem razmišljanjem sadež v naslovu? Morda je kdo podobno kot jaz pomislil, da naš vlak pelje naravnost v zasmehovano banana republiko. Tam je vprašanje v naslovu najbrž pomembno. Iskreno upam, da bo pred zadnjo še kakšna postaja … nekateri bi izstopili.

Vili Grdadolnik

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.