Je verjetno ena bolj primernih besed, s katero lahko označimo nastopanje švicarskega smučarskega skakalca Simona Ammanna na skakalnicah olimpijskega nordijskega centra v smučarskem parku Whistler. Zabeležil je dve brezkompromisni zmagi, tako na mali skakalnici, kjer je zmagal z, za malo napravo izjemno, razliko osmih točk, kot tudi na veliki skakalnici, kjer je tekmece kova Schlierenzauer o zmagi pustil le sanjati in drugo uvrščenega Adama Malyszha prehitel z neverjetno razliko več kot štirinajstih točk.

Literarno se je povzpel na magično goro Blackcomb, ki se dviguje nad nordijski center in poskrbel, da med skalami živeči svizci, po katerih oglašanju je Whistler dobil ime, žvižgajo njemu v čast. Redkokdaj se zgodi, da kateri športnik zapre sapo lastnemu trenerju. Ammann je storil prav to, saj po drugi zmagi njegov trener ni imel kaj povedati. Na vprašanje, zakaj je Simon tako dober, toliko boljši od ostalih, je odgovoril, da pravzaprav ne ve. Ve pa, da je skakalec v izjemni fizični kondiciji, ki jo izjemno dopolnjuje s psihološko stabilnostjo, ki kar zadeva smučarske skoke, igra vsaj tako pomembno, če ne celo pomembnejšo vlogo, kot sama fizična pripravljenost.

Trenerji ostalih reprezentanc in drugi strokovnjaki pa vseskozi govorijo o perfektni skakalni tehniki, s katero se ponaša ta osemindvajsetletni švicarski reprezentant. Bistvo njegove tehnike je v odrivu z mize, kjer večino dela opravi z izjemno eksplozivnostjo nog. Vendar to tako ali tako premore večina smučarskih skakalcev. Ammann k temu doda še izjemno napadalni in časovno pravilni odskok, ki mu omogoči, da v najkrajšem času iz prve faze preide v drugo letalno fazo skoka in si preko optimalne višine zagotovi visoko hitrost, s pomočjo katere tekmece preskakuje za več metrov. Slovenski strokovnjaki tako vrhunsko predstavo pogosto slikovito opišejo z besedami »skok za v učbenik«. Tak slog skakanja poskušajo posnemati tudi drugi skakalci, vendar gre za izjemno tvegan pristop, ki s pomanjkanjem metrov na koncu kaznuje vsako najmanjšo napako. Tako je le Švicar tisti, ki lahko na ta način pobira obresti. Kljub temu pa ne smemo pozabiti še na en bistveni element tega športa. Govorimo namreč o sproščenosti, ki pa jo je na tako velikem tekmovanju kot so olimpijske igre izjemno težko doseči.

Simon Ammann pa tega bremena ni nosil s seboj. Spomnimo se leta 2002, ko je na olimpijadi v Salt Lake Cityju, takrat kot neznani mladenič, najprej, na veliko presenečenje celotne javnosti, osvojil zlato na mali, nekaj dni zatem pa še na veliki skakalnici. Tako se ga je prijel vzdevek Harry Potter iz Švice. Od takrat je švicarski Potter močno napredoval, nekateri se celo šalijo, da je medtem postal profesor Dumbledore, vodilni čarovnik akademije, in na letošnje igre prišel kot veliki favorit in vodilni tekmovalec v svetovnem pokalu smučarskih skokov. Vendar olimpijske igre so dogodek zase, zdi se, da se lahko prav vsakemu zalomi in prav vsakdo lahko preseneti. Ammannu se ni zalomilo in ni splezal le na goro Blackcomb, temveč na sam Olimp, kjer je prostora le za najbolj izjemne. S tem dosežkom se je kot prvi tekmovalec na olimpijskih igrah okitil z dvema zlatima medaljama iz dveh različnih disciplin. S tem je prehitel tudi izjemnega Matti-ja Nykanena, ki je na dveh igrah prav tako zbral štiri zlate kolajne, vendar eno dosegel na ekipni tekmi kot član finskega zmagovalnega moštva. A kaj, ko o tem izjemnem športniku, oziroma njegovem nespodobnem vedenju v zadnjem času poročajo zgolj rumeni mediji.

Ob vsem tem pa je prav, da potegnemo črto pod olimpijski program smučarskih skokov, ki se je zaključil z ekipno tekmo, v kateri je prepričljivo slavila avstrijska ekipa. Naši skakalci niso upravičili tihih upov na medaljo in zasedli skromno osmo mesto. Prav absurdno pa se sliši, da švicarska ekipa ob izjemnem Ammannu ne premore še treh skakalcev, da bi lahko sestavili moštvo za ekipno tekmo. Igre pa so pokazale, da imamo tudi Slovenci svojega Ammanna v podobi Petra Prevca, za katerega upamo, da nas bo v prihodnosti razveseljeval z odličnimi, morda celo zgodovinskimi dosežki. Vsekakor pa za začetek stavimo na Roberta Kranjca, velemojstra smučarskih poletov, za katerega bomo držali pesti na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih, ki jih bo v marcu ponovno gostila planiška velikanka.

Simon Janša

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.