Take in podobne modrosti vejejo iz moža, ki je svoje zaupanje zaupal Bogu. Ne ve, kdaj ali zakaj se je tako zgodilo, a kljub temu, da je odprtega duha, šaljiv in radoživ, predvsem pa objektiven in sposoben empatije je prepričan, da je to edina logična izbira. Da ga imajo ljudje radi, da zna z ljudmi, da predvidi njihove odzive še preden se jih sami zavemo, da je povsod lahko doma – to je Pavle Juhant. Župnik z ogledalom. Postavi ga vsakomur, še najprej sebi. In modri to cenijo, spoštujejo. Razgledanega duha napaja z najtežjim odnosom, kar jih poznamo – odnosom s človekom, do človeka in za človeka. Sposoben ironije in samokritike lahko s prstom mirne vesti pokaže na vse strani. Včasih jih po prstih tudi dobi, marsikdaj jih pričakuje. A vedno ne padejo. Tedaj ve, da je še kako prav kazal! Najino prvo uradno srečanje, ko sem načrtovala pogovor, sva začela pri prijatelju Dušanu. Mravljetu. Na teranu in rakiji, čeprav se je obetala kava. In vratovini ter pregrešno dobrim hlebcem kruha, medtem ko smo načrtovali potovanje v Avstralijo kljub temu, da smo se poznali le kakšno uro. Sledil je pozdrav srčnega ovčarja, ki zapusti občutke, ki se jih ne da opisati. Za vedno! Globoko. Ko razmišljam o tem, kako me je „zapeljal“, da tisti dan nisva posnela pogovora, ne razmišljam o tem, ali si je kupil čas, da me spozna, preden mi zaupa, temveč o tem, kaj vse sem se ta dan naučila. V krogu, ki sva ga naredila in ki bi se lahko še nadaljeval, me je odpeljal med ljudi, ki jim je mar. Ki so polni tegob, a znajo stopiti skupaj. Ki nimajo preveč, a dajo vedno veliko na mizo. Ki potrebujejo mir, a imajo vedno odklenjena vrata.


zupnik-velika

Pavle, intervju s tabo je eden najdaljših v moji novinarski karieri, ki ni tako kratka. Najin pogovor traja že nekaj dni.
V dveh dneh smo trikrat kupili karte za Ameriko, pa smo bili še vedno doma. In te karte smo tudi trikrat plačali. To je bila moja najdaljša pot v Ameriko. Enkrat je letalo zgorelo, drugič se je ata polomil na Dunaju, ta tretjič pa smo prek poznanstev prišli do Pariza, potem pa je zmanjkalo sedežev. (smeh)
In kje je bila takrat božja volja?
Nikjer pravzaprav.
Ob pripravi na pogovor sem ugotovila, da imaš nenehne avanture z vozili in mehanika, ki se mu, morda zgolj slučajno ali pa tudi ne, reče Papež.
Ta Papež je avtoličar. Če bi bil dober mehanik, avto ne bi šel kar sam s ceste. No, ročna je bila slaba. To je bila izkušnja z Bogom. Takrat smo šli po maši s športniki še k Lisjaku, ko je naenkrat nekaj zaropotalo. Takrat sem si rekel: Ljubi Bog, ti pa ne poznaš heca. (smeh)
Pa še kar rad voziš.
Čisto odkrito – sem se že naveličal. Ta avto preveč pije in imam že 600.000 km. Res pa rad vozim na dolge proge.
Kaj, če bi si umislil drug, manj potraten avto?
Ne ne, zdajle je recesija.
No, pa pojdiva najprej k recesiji, ki je res neizprosna. Kako se ljudje soočajo s to stisko?
To je ekonomska, socialna, finančna kriza in vse so povezane. Če mož nima za preživetje, potem so prepiri v družini. Vsi se morajo pripraviti, da se da tudi v skromnem živeti, in to še celo lepše, bolj prijetno, se da medosebne odnose graditi.
Se je tudi v Cerkvi zgodila kriza?
Hvala Bogu, da se je. Da smo se vsi prizemljili. Kjer je veliko denarja, je hudič. In kapital je hudič. Dokler si ti gospodar s kapitalom, še gre. Ko pa je kapital tvoj gospodar, začne s teboj pometati. Kapital je gospodar vsega sveta. Vsi smo ujeti v odnos kapitala, ki narekuje način življenja, odnose. Povzroča spore, vojne, razprtije, sovraštva. To je vse zaradi kapitala.
Vojna?
Svet je že vojni. Prvič sem bil v Ameriki leta 1987 in sem takrat sorodnikom, ki so tam živeli, rekel: »Vi boste kmalu v vojni.« Vsak ki je tja prišel, legalno ali ilegalno, je namreč dobil 900 dolarjev podpore. Sem vedel, da to ne more dolgo trajati. Sem jim povedal, da bodo kmalu med seboj v vojni, potem pa še s celim svetom. In do tega je res prišlo.
Kaj pa vojne za vodo? Tudi te že nekaj časa trajajo.
Nekatere reke in jezera, npr. v južni Ameriki, so že prodane – multinacionalke, kot je Coca Cola, so zakupile izvire pitnih voda. Ne bo zgolj vojna za nafto, ampak tudi za zemeljski plin v Iranu, vojna za zaloge pitne vode… Zato je tudi Sibirija vedno bolj zaželeno območje.
Kako si sam doživljal Sibirijo?
Bolj kot elementarno obliko življenja, kjer vsak lahko preživi, če si upa ujeti ribo, najeti ali kupiti kočo in vzpostaviti odnose. Putin da še vsakemu 100 eur pokojnine, a je nihče nima kje zapraviti. Ker nima kaj kupiti.
Kaj pa nekdanje mravljišče smeti, Madagaskar?
Mravljišča smeti so v Sloveniji še večja – kar pač civilizacija s seboj prinese. To so odlagališča razvitih držav – bogate države namreč izkoriščajo manj bogate za odlaganje smeti, jih zastrupljajo, onesnažujejo njihovo vodo, zemljo…
Onesnažujejo pa ne le smeti.
Mentalno onesnaženje je danes hujše. Vpliv na medije na primer. Pri revnih narodih tega sicer ni, pri afriških ljudstvih, tam na primer ne bi skrivali kakšnega družinskega zakona.
Vloga Cerkve – lahko kaj pomaga pri tem?
Do določene mere, a imajo multinacionalke prehud svetovni vpliv. Tako je to pravno narejeno. Recimo v farmaciji se to vidi. Na primer, če želiš registrirati kakšno zdravilo – to so hudi pogoji.
Kaj pa skozi pokoro vernikom?
Ja, sem imel tak primer. Nekoč je imel sosed 15 starih hroščev (op.avt. vozil) v gmajni in sem mu rekel, naj jih za pokoro odpelje na odpad, ker tja ne sodijo. No, in počasi jih je res odpeljal.
Kakšno je tvoje mnenje o akcijah, kot je Očistimo Slovenijo?
Dvakrat, trikrat naj bo, potem je pa dovolj da se ljudem posveti, naj manj onesnažujemo in proizvajamo manj smeti. Ekonomske krize se ne rešuje s tem, da je več proizvodnje in s tem več smeti. To je začaran krog. Lahko bi na primer prepovedali polivinilaste vrečke. S tem ukrepom bi ogromno naredili. Prav tako s plastenkami, ki povzročajo raka. Evropa jih nekje že prepoveduje. Včasih smo imeli zelo lepe steklenice – za pivo ali pa vino. Tudi vino v steklenici je nekaj drugega kot v plastiki. Tako kot ženska – precej lepša je v bombažni obleki kot v plastiki.
Kaj pomisliš ob besedni zvezi trajnostni razvoj? Gre to dvoje skupaj?
Seveda, to za človeka na koncu pomeni smrt. Ali pa življenje. Razvoj je trajnosten – od rojstva do smrti. Če se boš boril za duha, kar je težko, na koncu upaš na zmago duha nad telesom. Danes se nič več ne vrti okoli srca in duha. Ti se v srcu odločiš in ta krog je harmonija vseh pozicij, ne samo ene. In zdaj je pomembno, kam gre ta civilizacija, kdo bo imel vpliv. Ženska ni možu dana za pokoro, ampak za nagrado – to je pomembno. Čas je, da se Adam že enkrat prebudi.
Ko sva že pri parih – bil si zaljubljen in praviš, da si še vedno.
Praktično sem bil skozi vso osnovno šolo zaljubljen. Tudi v 8. razredu. Potem pa sem rekel Bogu: „Za eno leto bova prijatelja, potem pa grem v Tunjice za župnika.“ In takrat sem se zaljubil. Imam še danes pesniško zbirko. Ni teologa, ki bi znal to razložiti.
Med teorijo in prakso so vrzeli. Še študij teologije se spreminja, Bog pa ne. Bog se vsak dan začudi, ko izve nekaj novega o sebi od teologov.

Koliko sta si ženska in moška narava različni?
Sta različni, a se dopolnjujeta. Morata se. Žena devet mesecev nosi otroka, medtem ko moški lahko kar gre. Sicer pa je žena bližje Bogu, ker je tudi Bog svojevrstna negotovost.

Kdaj si se odločil za ta poklic in zakaj?
Pravzaprav to ni poklic. Ker če bi bil, bi ga že pustil. To je bolj poklicanost, ki te vodi nazaj k izvoru.
Nisi mi odgovoril.
A zakaj? Če bi vedel, bi ti povedal.

Po dozi smeha izvem, da ima Pavle brata dvojčka, za katerega pravijo: „da je miren, ne pije, in odkar je poročen je čisto obvladljiv.“ A vlog nista nikoli menjala – tudi v hecu ne.

Kaj lahko poveš o svojcih?
Sorodniki so precej razseljeni, tudi v Buenos Airesu jih imam, pa v New Yorku imam očetovega strica, ki je zares spoštovanja vreden. Ob rojstvu so mu polomili obe roki in obe nogi pa tudi hrbtenico, saj se je zapletalo pri porodu. Naredil je dva doktorata in je bil invalid – v hoji, ne pa v glavi. Danes pa imamo ogromno invalidov v glavi, ki zelo pokončno hodijo.
Se je še kdo od njih našel na isti poti kot ti ali si edini v družini?
Pa še ta je preveč. (smeh) Življenje je življenje. Vsi so navajeni na tabu teme oz. na stereotipe. Bog tudi v Stari zavezi ni imel stereotipov. Tudi preroki so se med sabo dajali z oblastniki, s kralji, z resnico, z močjo, z lažmi, s sistematizacijo velikih sosednjih držav, z upanjem v Boga in v moč teh človeških odnosov, ki jih vzpostavljajo. Kapital, moč in pozicije. Bog je zmeraj na robu. V tem je sporočilo današnje cerkve. Cerkev ni močna takrat, ko ima vpliv, ampak ko ima za seboj ljudi, ki verjamejo.

To vedo modri. Kaj pa slavni? Nekje sem zasledila, da poročaš slavne?
Ah kje, to je že zgodovina. So bile že manekenke, ki so jokale, da so našle svojega fanta v postelji z drugim fantom in kaj naj sedaj storijo. Namesto njih se seveda ne morem odločiti, lahko pa jim povem, da bi ga jaz nedvomno pustil, če bi bil punca.
Kam gre ta svet?
Ko se srečam s starejšimi, mi ti povejo, da svet ne bo več dolgo trajal. Ali bo vojna ali pa bo konec sveta – naprej ne gre več.
Ob tem Pavletov obraz spremeni energijo. O tem, da bo vojna je prepričan. „Zlo je dobilo moč, dobro pa molči,“ pove in kot da bi iskal iskrivo misel, s katero bi spremenil temo ali vzdušje, začuti olajšanje ob naslednjem vprašanju.

Sveti gral – roman, ki je razburkal vode.
Sem ga bral. Zanimiva zgodba, ne da pa tistega izkustva. Resničnost se tu lomi ravno pri Cerkvi in veri in upanju.

Si že stopil na tla Vatikana?
Tudi pretekel sem cerkev. Leta 81 ali 82 na srečanju mladih je bilo to. Klopi so bile zložene tako, da sem imel občutek kot da sem na stadionu. Sem začel teči in na koncu sta me čakala varnostnik in policistka. Pa sem jima rekel, da sem bogoslovec, pa sta mi odvrnila, da smo taki še bolj sumljivi (smeh).
Je šport tvoj hobi?
Veliko sem tekel na smučeh, pa sedaj ni več snega. Šport je bolj navada iz otroštva kot hobi. Brez športa ne morem. V srednji šoli in na faksu sem treniral atletiko. Odkar pa sem šel v lamenat, me še trenirat ne pustijo. Sem vsako jutro tekel na Golovec in sem opazil, kakšna je razlika, ko prideš stuširan v kapelo, ali pa ves zaspan. Kot dan in noč.
Kaj pa pisanje pesmi? Menda imaš svojo lastno zbirko pesmi?
Človeka vodijo intuicija in čustva. In intuicijo smo zanemarili. Ravno intuicija lahko naredi v življenju novo zgodbo. Moreš priti na rob nečesa, da se kasneje lahko zahvališ za to, kar se je zgodilo.
Se ti zdi, da je intuicija povezana s prepoznavanjem sporočil, simbolov…?
Ja, je. Ko iz svojega spoznanja in srca začneš pisat je to že intuicija. Tudi vera. Vera je vezana na spoznanje obsežnih razsežnosti, ki so in jih celo življenje loviš. Niso tvoja danost, ampak tvoja obljuba.
Imaš občutek, da nas jezik omejuje?
Imam eno pesem pesem, ki gre takole:
»Nimam več besed za to modrost
Neizrekljiva pota so med nama prehojena
Besede, ki izgubljajo pomen, spočete so bile med nama.«
Nekoč sem rekel, da lahko napišem pesem brez besed, pa so me vprašali, kako:
»Brez besed je pesem moja,
saj tišina pove več kot je pomen besede, če je ne podpre srce.«
Je brez besede?

Imaš še kakšno veselje, poleg športa in poezije?
Gore in tek. Potovanja tudi. Predvsem romanja. Imajo središče v sebi.
Dušan Mravlje mi je rekel, da me Avstralija še čaka. Veš, s potovanjem si podaljšuješ življenje. Vidiš svet čisto drugače, kakor si ga sam vajen.

juhant_mravlje
Pavle Juhant in Dušan Mravlje

Čeprav gre križev pot?
Vse se dogaja v okolici Jeruzalema. Skozi presek, skozi čas. Politika, vsi se ga bojijo. Izraelci in Judje. Njegovi sovražniki so isti kot tri tisoč let nazaj – Sirija, Egipt, Jordanija. Tam je bila vržena sporočilna vsebina vere. Tam se je začelo in tam se bo tudi končalo.

Verjameš v energije?
Energije kot take? Energije obstajajo, samo ozaveščene energije so ljubezni, ki jih človek lahko z zavestjo vzpostavi.

Tega ne zmore vsak.
Ravno to je. V normalnem stanju bo žena, ki nosi otroka pod srcem, naredila vse, da bo otrok preživel. Poveže se z nebom in z zemljo.
Tudi meditacija. Ko zapreš oči, odklopiš zunanji svet, greš v notranjost in si začneš polniti baterije srca, ne da bi bil priklopljen na moteče dejavnike.
Kakšni smo Slovenci – pregovorno skromni, hlapčevski, vrtičkarski?
Preveč hlapčevski. Bolj papeški od papeža, bolj sistemsko razdvojeni. In še intelektualno razdvojeni. Če tu ne pride do poenotenja, je to že razpad. Ali je to gensko pogojeno, ne vem.
Ko gremo skozi Evropo, vidimo postarano civilizacijo, zgodovinski spomin je obremenjen, prihodnost pa negotova. Proti vzhodu so pa številni narodi in mladi prav izgubljeni. Malo sem razširil na Evropo, saj se ne odločamo več sami.

Omenjal si zgodovinski spomin. Nekoč si si prizadeval za spravo. Smo je Slovenci zmožni?
Smo, samo potrebujemo velikega sovražnika. Leta 90 smo ugotovili, da se moremo najprej sami boriti, na nivoju samooskrbe in samopomoči in da ne moremo čakati na pomoč iz Bruslja. Čakalna doba je dolga, birokrati so podkupljivi, svet je pač tak. Zakonitosti so tam podobne kot pri nas – ni bistvenih razlik, samo prag je nekoliko višji. Svobodo imamo do določene meje.
Že leta 91 sem uspel, da smo se poklonili vsem žrtvam… a tudi tam so bile nevšečnosti. Tako z leve kot z desne. Nekdo mi je rekel, da sem jim preprečil sestankovanje. Živeli so od tega. Sejnine so plačane.
Človek ki ni informiran o pobojih, živi neobremenjeno. Ko pa se arhivi odpirajo, se tudi rane odpirajo.

Je potem poglavitna vloga šolstva?
Seveda je. Zanima me, ali je bil kje kakšen ravnatelj, ki je odprl to temo na šoli. Da bi zavrnil programe, ki so prišli zaradi družinskega zakonika, in rekel, da tega pa ne bodo sprejeli. Ali je bil škof ali župnik… Manjka neke zdrave podlage, pameti.
Kaj pa dobrodelnost, bo preživela?
To je edino, s čimer se napaja človeški duh. Če rabiš ali ne. Dokazuješ, kar je možno dokazovati, ne samo takrat, ko imaš možnost. Ponavadi je tako, da reveži zbirajo za reveže. Bogataši niso tako solidarni, ker si prilaščajo nekaj,kar ni v njihovi lasti. Tudi na nivoju vlade, države, mirno se tolerira, da ljudje umirajo od lakote. Dopuščamo pa poskuse, ko vemo, da bodo spodleteli. Prodaja se parcele na Marsu, ko še tiste na Žalah nisi koristil.

Na sugestijo Boga si podelil mladeniču klavir.
To je zanimivo. Po tem denar nima več veze. Enemu sem posodil denar v Tunjcah. Nisem imel niti postelje, sem spal v spalni vreči. Pa je prišel eden z Audijem 80TDI, to je bil dober avto leta 93, dal sem mu nekaj denarja za pilotiranje ene delavnice na barju. Je hišo prodal, pa je šlo vse »cugrund«. Pa je prišel čez tri leta, če mu posodim še nekaj denarja. Nekaj sem imel shranjenega, del te vsote. Pa sem ga vprašal, za koliko časa želi, da mu ga posodim, pa je rekel da za dva dni. Sem rekel, naj raje zaprosi za dva dni odloga, kot pa da mu denar posojam za dva dni. Sem ponudil, da jaz pregovorim upnika. Pa sva se zmenila, da mi vrne v pol leta. Pa mi ga v dveh letih ni mogel vrnit. Ko sem prišel k njemu na obisk, je ravno pripeljal nov klavir za hčerko. Povprašal sem ga po starem klavirju, kje da ga ima. Sem šel na drvarnico in ga odpeljal ter poklonil nekemu dečku za četrti rojstni dan, ki je zaigral vsako noto, ki jo je slišal po radiu. Imel je 100 % posluh. To je Jure Goričan.
Včasih so duhovniki iskali revne otroke, jih obdarovali, iskali nadarjene otroke. Sem kar malo jezen, ko slišim, kaj se dogaja po svetu.

Majevski koledar ti kaj pove?
2012. (smeh) Marsikaj pove. To je še vedno prerokba. Nekateri na to ne d ajo nič. A že moj stari oče je rekel, da bo na svetu takrat hudo, ko bo prišla rumena rasa. Ko se bodo ljudje klicali s hriba na hrib.

Kaj pa klici med politiko in Cerkvijo? Vedno bolj javno je politično komentiranje ali komentiranje politike s strani cerkve. Je to naravno?
Kapital je naredil eno veliko zmedo. Država je poklicana za skupno dobro državljanov, Cerkev pa za vernike. A kaj ko je oblast neka oblika droge.

Bliža se referendum. Kako duhoven človek, kot si ti, gleda na to?
Ah, včasih se je vse vrtelo okoli kapitala in ženskih riti, danes se pa vrti okoli moških riti. To so vsebine, ki ne spadajo na referendum. Če vlada nima toliko poguma, da se jasno opredeli, potem je ne rabimo. V vsakem primeru se boš nekomu zameril. Ne moreš pa podpirati obeh plati. Vpliv kapitala in opozicije teh ljudi je prevelik. Del teh ljudi je svoje duše prodalo vragu. Pa recimo, da je kapital vrag. Zakaj nihče ne reče bobu bob?
Imam sporočilo za tiste, ki bi radi, da bi bil družinski zakonik sprejet in za tiste, ki si tega ne želijo. Os življenja se premika po drugih kolesih.
To je spolitizirano vprašanje. To je politizacija moči glede vsebine vprašanja, ki je usodno za otroke. Te oblasti si pa tudi politika ne bi smela dovoliti. To je kot da bi parlament določil, ali bo ženska donosila otroka ali ne.

Da se je civilizacija „sfižila“ v svojem bistvu, je vtis, ki ga Pavle pusti za seboj medtem ko večkrat ponovi, da: „…narava nikoli ne odpušča, Bog vedno, človek pa včasih.“ Je razočaran nad tokom, ki nas je ujel nepripravljene, nezrele, nedorasle?

Irena Mraz, marec 2012

113. pogovor

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.