»Umetnik, ki prodaja samega sebe, ni umetnik, ampak komercialist«

Slovenska glasbena skupina Panda deluje že četrt stoletja. Njihove pesmi kot so Sive ceste, Daleč stran ali Nepremagljivi poznajo številni. Dandanes njihove poznajo celo taki, ki bi bili presenečeni, če bi jim povedali, da so njihovi avtorji člani skupine Panda, saj jih pogosto na zabavnih prireditvah izvajajo skupine, ki ne igrajo avtorske glasbe. Zadnjo od devetih plošč z naslovom Depandansa so izdali pred dvema letoma. Z Andrejem Pompetom, Vladom Pircem, Samom Pircem, Damijanom Mulejem in Vanjo Vogrinčičem smo se pogovarjali o njihovih pogledih na slovensko glasbeno sceno ter načrtih.

Stavek, ki sem ga pred kratkim slišal od radijskega napovedovalca, mi že nekaj dni hodi po glavi. Napovedoval je spored in povedal, da bodo predstavili štiri povsem nove uspešnice…?
Andrej: Verjetno je zelo preprosto. Povedali so mu, da bodo to uspešnice (smeh). Če sem bolj resen – določene komercialne radijske postaje vrtijo uspešnice, ki so bile pač kupljene kot uspešnice. Časi, ko so DJ-ji ustvarjali uspešnice, so mogoče še kje prisotni, večinoma pa ne. Z glasbenega vidika je pomembno, da ima tisti, ki ustvarja radijski program nos za stvari. In ni nujno, da so ljudem takoj všeč. Sploh pa v slovenskem prostoru, ko se vedno manj igra v živo. Posluša se veliko, veliko je pa tudi radijskih postaj. Če primerjam recimo, koliko jih je bilo pred 15 leti. Ogromno glasbe se vrti, ogromno tuje glasbe. Glede slovenske se mi pa zdi, da tudi prevladuje trend, kot po svetu. Uspešnica, potem pa izgineš. In ker si omenil v naprej napovedane uspešnice… Če so si komadi podobni ,potem pa že skoraj mora biti uspešnica, saj je bil uspešnica tudi original (smeh).

In daleč od tega, da bi o tem, katera skladba bo uspešnica, odločali poslušalci?

Andrej: Naj povzamem Duka Ellinghtona, ki je dejal, da je še dobro, da o glasbi ne odločajo samo poslušalci. Ker je ne bi bilo več, ali pa bi bila vsa enaka.

Panda ste v bistvu odrski bend. To se vidi in sliši. In če skupaj ugotavljamo, da se pri nas vedno manj igra v živo… ali torej spada Panda med ogrožene živalske vrste?
Andrej: Če odštejemo zadnje desetletje, smo v naših 25 letih obstoja, kar precej nastopali. Tudi vse plane smo uresničili. Smo pa glede na malo priložnosti za žive nastope v zadnjih letih kar ogrožena vrsta. A se ne bom pritoževal. Časi so vedno boljši in mi jih bomo izkoristili (smeh).


Koliko je možnosti za turnejo po klubih, kjer bi igrali v živo?
Andrej: Možnosti vsekakor obstajajo. Obstaja pa tudi pogoj, ki pa ga Panda ni izpolnila. Nimamo človeka, ki bi skrbel za nas v smislu prodaje naših storitev, naših nastopov. Če že pridemo kam igrat, je vedno »fajn«. Mislim, da je še marsikatera skupina glede trženja nastopov v Sloveniji »v temi«. Za slovenski prostor je zato zanimivo, da se je v ospredje prebil en tak bend, kot je Siddharta. Konec koncev nimajo najbolj lahke muzike. A mislim, da se je nekdo zavzel za njih in jih potegnil ven. Dejstvo je, da umetnik ne more prodajati samega sebe. Umetnik, ki prodaja samega sebe ni umetnik, ampak komercialist.
Vlado:Je nekaj bendov, ki vlečejo publiko. Bi se pa navezal na Andreja. Danes so bolj kot sama glasba pomembni teksti. Bolj kot teksti in muzika pa je pomemben performans, nek šou, ki je drugačen. Komur uspe izpolniti to nišo, je lahko uspešen. Slovenski trg je relativno majhen. Panda ima nek stalen krog poslušalcev, ampak glede na to, da imamo le dva milijona prebivalcev, od tega jih milijon petsto posluša narodno zabavno muziko, ostali pa pokukajo še na ostala področja, kot so pop, rock ali jazz. Zato se krog poslušalcev za določeno vrsto muzike precej hitro zmanjša. Recimo v Ameriki, ki ima 200 milijonov prebivalcev, je lažje dobiti tisti procent stalnih poslušalcev neke specifične zvrsti glasbe.

Razen Pande se ne spomnim prav veliko slovenskih bendov s stalnim ženskim vokalom. Razlogi?
Andrej: V tistih časih, ko smo nastajali, je deloval bend Ultimat, kjer je pela Simona Vodopivec. Takrat je bila bendovska kultura v smislu pripadnosti bolj razvita. Tudi glede ženskega vokala v bendu. Sedaj to že skoraj eksotika. Vse bazira na »frontmanih«. Pogosteje se pojavljajo ženske kot samostojne izvajalke s spremljevalnim bendom.
Vlado: Se mi zdi, da bo zato v prihodnje malo težje najti pevko s tisto pravo pripadnostjo bendu.
Andrej: Čeprav se mi ne sekiramo. Prepoznavni smo po dveh, treh taktih, kar nam je v veliko čast. To pomeni, da imamo svoj jaz. In tisti, ki je ali bo z nami, je del tega jaza, ki ga član vsak na svoj način oplemeniti. Tiste duše, srčike ne moreš izbrisati, ker je v nas in konec.
Vlado: Več kot deset let nazaj smo ustvarili nek trend, ali vzorec, ki mu pravijo urbani pop. Mogoče je bila naša napaka, da takrat nismo bili dovolj agresivni. Bili smo mi in Avtomobili , mogoče še kak podoben bend in to bi bilo takrat potrebno skupaj furati naprej.
Andrej: Nekoč smo igrali v Ortu in je do mene prišel Gušti in mi ob treh zjutraj rekel: »Hvala bogu, da ste bili vi, ki ste nam utrli pot, da lahko s Polono počneva, kar počneva«. Postavili smo torej temelje neki liniji, ki je žela relativne uspehe na trgu.

pevka intervju

Ali se lahko skupine v Sloveniji povezujejo med sabo? Da bi recimo zdaj naredili »paket« treh in organizirali nekaj skupnih špilov?
Andrej: Velikokrat smo se v preteklosti pogovarjali s fanti iz skupine Avtomobili. Fantje so super, ampak nikoli nismo prišli konkretno skupaj.
Vlado: Mlajši se zdaj se pogosto povezujejo ali pa igrajo v različnih zasedbah. Predvsem tisti, ki študirajo zunaj… Naredijo šolo in potem igrajo ali pojejo povsod. Če se pogovarjaš z njimi povedo, da so včeraj igrali s to, naslednji dan z drugo skupino… zelo malo je še teh »krčevitih bendov« v stalnih zasedbah.
Andrej: Včasih tudi ni bilo ljudi, ki bi se ukvarjali samo z glasbo. Če so se, so živeli zelo slabo. Če si danes dober glasbenik, lahko na način, kot to zdaj delajo mlajši, nekako preživiš. Bor Zuljan, eden redkih kitaristov, ki živi samo od igranja kitare, je v nedavnem intervjuju na televiziji precej govoril o tem. Vsak je prisiljen ob svoji glasbi delati še kaj drugega .
Vlado: Mlajši sedaj igrajo po treh, štirih garniturah. Malo na televiziji, pa malo drugje… Taka kombinacija jim kar odgovarja.
Andrej: In vedeti je potrebno, da so vsi ti fantje zelo dobri glasbeniki.


Torej imamo danes cel kup vrhunskih glasbenikov, po drugi strani pa težave s prodorom dobre avtorske glasbe v medije.
Andrej: Saj avtorstvo je bilo vedno problem in sprožalo dilemo, katero avtorsko delo se nekomu zdi dobro. Spomnim se naših »pionirskih let«, ko smo se bali iti s prvimi posnetki na radio. Trepetali smo, ali nam bodo dovolili posneti vsaj en komad. Možnosti za razvoj svoje glasbe so bile po eni strani izredno slabe. Po drugi strani pa je danes je avtor že vsak. Vprašanje je, kaj je zares avtorsko in kaj dobra glasba.

Sam se spomnim recimo Pop delavnic, ki sta jih delala Dejvi in pokojni Lojze Kožar…
Andrej: Tiste Pop delavnice so bile kar huda zadeva.
Vlado: Danes ni več tako. Takrat so se imeli možnost predstaviti vsi bendi, ki so bili kolikor toliko kvalitetni. Danes ni več takih festivalov.

V Ljubljani pa so bile tri radijske postaje – Študent, RGL in Val 202.
Andrej: Radio Študent je bil takrat skoraj kultni. Pa niso imeli vedno ultra underground scene in zraven orto balkana. To, kar se je tam združevalo, je bila prav posebna stvar. Zdaj nekako ne znajo najti linije, da bi izstopali, kot takrat. Verjamem pa, da je to tudi veliko težje.
Vanja: Vse skupaj je zasičeno. Preveč je vse glasbe.

Več radijskih postaj pomeni bistveno več izbire. Samo navidezne izbire?
Andrej: Sedaj ti že kot glavno vrednoto radijskega programa prodajajo 20 minut »nič drugega kot muzike«. Pa še to ti vsakih pet minut povedo (smeh).
Samo: So postaje ali voditelji, ki se znajo osredotočit na nek kulturni izbor. Znajo ga tudi lepo pokomentirati in so precej objektivni, čeprav imajo vsi seveda neko svojo subjektivno linijo.

Slovenija je majhen trg za založnike. Vse več glasbe je »dosegljive« brezplačno na spletu. Ali to pomeni, da se mora živa glasba vrniti na odre in k publiki? Naklade plošč, ki so bile včasih merodajne, so padle.
Andrej: Naklade plošč so padle do zanemarljivosti. Mi pred publiko uživamo in radi pokažemo, kaj znamo. Konec koncev ima prav tisti, ki trdi, da se glasbeniki zaradi spleta ne smemo pritoževati, ker smo tako ali tako za na oder. Gre samo za to, da so se ljudje malo odvadili tovrstnih dogodkov in bo treba narediti nek »revival«. Malo organizatorjev si danes upa naredit živi koncert, ki prinaša tudi finančna tveganja. Ampak ne bom šimfal, ker mislim, da gre na bolje.
Vlado: Na odru muziko čutiš. V končni fazi igramo, ker nam je to všeč. Uspeh ali slava sta nepomembna. Preprosto je fino delat.

Zunaj bendi igrajo dolga leta nekajkrat na teden po klubih, potem pa uspejo. Pri nas dela bend pol leta, posname ploščo, na živih nastopih pa se trudi čim bolj približati posnetku. Meni potem zmanjka glasbene dodane vrednosti, ki jo pričakujem od koncerta.
Vlado: Tudi mi že nekaj časa kot Panda nismo igrali v živo in lahko bi se celo zgodilo tudi mi tako zveneli. Ampak, ko imaš tri, štiri špile zaporedoma, je vse preprosto. Uživaš v igranju in performans je dober. Tudi veliko energije daš iz sebe. Znaš plavati s publiko. Kjerkoli smo igrali, so nam rekli, da smo dobro zveneli. Mogoče smo sami zase po kakšnem nastopu pomislili, da nismo dali kakšnih posebnih presežkov, a pred publiko vedno dobro in usklajeno zvenimo.
Andrej: To lahko dejansko dosežeš le s »kilometrino«. Ko več ne razmišljaš in se enostavno prepustiš glasbi. Pri skupinah, ki imajo nekajmesečne turneje, so zadnji koncerti daleč najboljši. To so potem skoraj nadnaravni občutki.

Trenutno je Panda v fazi angažiranja pevke. Kako daleč ste?

Andrej: Kakršna koli kombinacija se bo zgodila, bo v redu. Lahko se odločimo za občasno sodelovanje ali pa za dolgoročno sodelovanje. Panda smo, Panda bomo, Panda delamo kot Panda. Posneli smo tudi nekaj novih skladb. Jih bomo poskusili z novo pevko, morda z več njimi. Stvar je potrebno razčistiti do konca in potem se mora uležat. Z nobeno pevko, s katero smo sodelovali, nismo kar takoj rekli to je to. A se zdi mi, da nam kar dobro kaže.
Vlado: To mora biti nekdo, ki čuti pripadnost bendu. Ne želimo nekoga, ki bi odpel tri štiri komade in potem odšel. To ni to. To je podobno zakonu, kot pravijo »v dobrem in slabem«. Pevke, s katerimi smo delali v preteklosti, so bile take. Razlogi, zakaj nismo več skupaj, so zelo različni in niti niso zelo pomembni. Ko smo funkcionirali, smo funkcionirali kot družina. In tako pevko želimo najti tudi zdaj.
Andrej: Tudi ko nismo imeli pevke, smo se dobivali in delali glasbo. Imamo pripravljeni dve sveži »žemljici«. In ko bo prišla nova pevka, bosta še topli (smeh). Malo je še v zraku vse skupaj, ampak smo na dobri poti.
Vanja: Mislim,da sta ”žemljici” že prodani. Kot vse kaže,se nam bo pridružila mlada in zelo obetavna Saša Danilov,ki nas je vse prijetno presenetila s svojim zanimivim čutnim vokalom in mislim da smo zadeli v polno,saj prinaša v band svežino in nov zagon. Najbolje pa jo bo spoznati v živo,na odru!

Ker ste 25 let na sceni, ste pravi naslov za naslednje vprašanje. V Velki Britaniji in po svetu vedo vsi kdo je Paul McCartney. Pa naj bodo mulci ali upokojenci. Tudi Slovenija ima številne glasbene legende. Zakaj jih ne znamo spoštovati podobno kot nekateri drugi narodi?
Andrej: Imamo legende kot sta Mojmir Sepe ali prekmalu umrli Jože Privšek. Slovenska popevka je bila tem fantom pisana na kožo. Drugega takrat ni bilo in če se je to 30 let vrtelo v glavah ljudi, jih cele generacije niso mogle pozabit. Danes se je medijska scena povsem spremenila. Imam pa občutek, da si Slovenci včasih drug drugemu nismo sposobni dati priznanja.
Vlado: Zato so zanimive štorije, ki se nam dogajajo na koncertih. »Mule« stare manj kot 20 let pojejo naše štiklce. Znajo vse tekste. Znajo jih bolje kot jaz (smeh). Zanimivo, da ta muzika živi med ljudmi, ker jo preigravajo tudi nekateri drugi bendi na zabavnih prireditvah. Taki bendi nam pravzaprav pomagajo. In to je fajn.

Potem ni problem v tem, da kakovosti ne bi prepoznala publika in bi lahko tudi Slovenija dobila svoje McCartneye?
Andrej: Daleč od tega, da bi bil problem v publiki. Mislim, da je to rezultat neke slovenske frustracije in nepripravljenost mnogih, da bi poklicnemu kolegu priznali, da je tudi dober. Ne samo v glasbi.
Vlado: Moraš umret, potem ti mogoče to priznajo.

Naj malo provociram. Zakaj se vas torej ne zbere kakih deset in se recimo organizirate v akademijo po vzoru zahodnih, ki bi vsako leto dajala priznanja tistim glasbenikom, ki so pomembni za slovenski kulturni prostor. Je to rešitev?
Andrej: Definitivno bi to lahko bila rešitev. Vendar smo spet pri enakem problemu. Nekdo bi moral tak projekt prevzeti in zorganizirati. Pa to ne morejo biti glasbeniki. Kot sem že rekel – glasbenik sam sebe ne more prodajat. Tak projekt bi moral nekdo izvajati čisto menedžersko. In bi v bistvu naredil veliko uslugo slovenski kulturi.

V. G.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.