Dr. Viljem Ščuka je zdravnik, specialist šolske medicine in psihoterapevt, ki je velik del svojega strokovnega dela posvetil osebnostnemu in socialnemu razvoju mladih ljudi. Ob tem pa sodobni časi s seboj prinašajo tudi sodobne bolezni, ki so večinoma povezane z neustreznim življenjskim slogom. Ena takšnih bolezni je izgorelost, ki je le na videz podobna kronični utrujenosti in včasih celo depresiji, a nima z njima prav nič skupnega. Američani so jo razkrili že v 70. letih preteklega stoletja, le da so bolezen poimenovali kot managersko bolezen (manager disease) in jo pripisovali predvsem moškim na odgovornih položajih. Izgorel delavec pa je težaven tudi za sodelavce in svojce, ki izgorevajo na račun njegovih vedenjskih in čustvenih motenj. Danes obolevajo za izgorelostjo tudi srednješolci, študentje in vedno več žensk na odgovornih položajih. Njihov življenjski slog postaja manj skladen s fiziološkimi potrebami osebnosti v celoti, ne le organizma. Gre torej za bio medicinsko, komunikacijsko in psiho-socialno neskladje, ki ga pogojuje pretirano materialno in razumsko usmerjen razvoj človeštva. O vsem tem nam je več razkril dr. Viljem Ščuka.

pregorelost
pregorelost

Kako bi opisali izgorelost?
Sindrom izgorelosti lahko opišemo kot skupek simptomov, ki nastanejo zaradi izgube volje in moči do dela, izgube elana ali smisla, ki nastane pri zaposlenih, ki so bili zelo zagnani za neko delo in niso dobili ustreznega odziva oziroma ustrezne potrditve za opravljeno delo. Gre za zaposlene, ki so močno goreli, vendar jih nihče ni opazil in so to razumeli, kot da je njihovo delo odveč. Pri izgorelosti gre za zelo prastar način odzivanja na dražljaj iz okolja. Človek ima dva načina odzivanja: najprej mentalni, razumski način odzivanja, torej odzivanje z možgansko skorjo, drugi način pa je kemični, prastar, s hormoni.

Kakšni so znaki izgorelosti?
Znake je težko prepoznati, ker se pojavljajo zelo počasi in potuhnjeno, tako da se človek določenih znakov prej privadi kot da bi pomislil na to, da je izgorel. Hormoni, s katerimi se odzivamo pri izogrelosti, so večslojni. Najprej se odzovemo z adrenalinom in noradrenalinom, ki pomenita boj ali beg. Kadar človek beži iz situacije, se javlja adrenalin, kadar se upira situaciji, se javlja noradrenalin. Tretji način odzivanja je odzivanje z acetilholinom. Tak človek pravi: to me ne zanima. Četrti odziv je tisti, ki je nevaren, saj pri njem nastaja odpor do tega, kar počne (posameznik se odziva z umikanjem pred reševanjem problema). Pri petem odzivu človek problem prepozna, ampak na stres ne odreagira takoj z adrenalinom in ga reši, temveč pokaže določeno napetost in jezo, v smislu ‘bom že jaz pokazal in bom vsem dokazal.’  To je odzivanje s testosteronom.
Kadar se človek odziva s hormoni, nastajajo določeni telesni simptomi. Pri odzivih z adrenalinom in noradrenalinom se telo odzove s povišanim krvnim pritiskom, hitrejšim delovanjem srca, močnejšim dihanjem, z večjim delovanjem možganov in jeter ter z budnostjo. Kadar sta v igri adrenalin in noradrenalin, takrat so v igri tudi štirje vitalni organi – možgani, srce, pljuča in jetra. Možganski simptomi se začnejo z glavobolom, ki je dolgotrajen, pri pljučih se pojavljajo kronična astma, hiperventilacija, težko dihanje, bronhitis in pogoste pljučnice. Tretji organ je srce, ki se kaže kot tiščanje za prsnico pri stresu in se poleže čim preneha stres ali napetost, pojavlja se angina pektoris, ki je resen znak pred infarktom. Četrti znak je delovanje jeter. V njih se začnejo nabirati odvečni materiali, kot so holesterol, sečna kislina, kreatinin, sluzi.
Pri adrenalinu, kortizonu in testosteronu so mišice napete. Napete so zaradi tega, ker hočejo povečati aktivnost, da bi človek le rešil svoj problem, ki ga nikakor noče rešiti. Napete mišice pa povzročijo bolečine v sklepih. Od tod izhaja vseh vrst bolečin – bolečine v vratu, križu, lumbago, kronični revmatoidni artritis.

Kako pa še vemo, da je nekdo izgorel?
Izgorel človek je vedno bolj bolan, večkrat manjka na delovnem mestu, težje prihaja v službo, utrujenost je vedno večja, njegovo počutje pa je vedno slabše. Če bi telesno gledali tega človeka, je običajno malo zabuhel v obraz, pa tudi v noge, saj se sooča z zastojem limfe. Poleg tega ima povišan krvni pritisk, povišan holesterol in krvni sladkor, nagiba se k debelosti, je nespečen. Njegov obraz je rumenkaste, nezdrave barve, konice prstov, nosu, konica jezika, konice ušes in ustnice so modrikaste zaradi slabega pretoka krvi v pljučih. Opuščati začne vse športne aktivnosti, začenja se zapirati vase, se psihično in socialno marginalizira. Ko od daleč opazuje kako drugi krasno in veselo živijo, misli, da je najbolj nesrečno bitje na svetu. Zadeva je podobna depresiji, pa ni depresija. Namreč: pri depresiji lahko pomagamo z antidepresivi, ki tu popolnoma nič ne učinkujejo.

Kaj pa pomaga pri izgorelosti?
Pri utrujenosti se človek spočije. Izgorel človek je lahko, kljub temu, da dela samo eno uro na dan, nenehno utrujen, saj gre za motnjo v metabolizmu, oziroma je njegov organizem kot smetnjak. Gre za resnično, ne zgolj psihično utrujenost, ampak hudo telesno motnjo.

Kaj lahko naredimo, če zaznamo te probleme?
Pri zdravljenju izgorelosti ni potrebno imeti kakšnih visokih psihoterapevtskih znanj ali medicine, morda le nekaj izvidov in očiščenje telesa, kar bo znal opraviti vsak družinski zdravnik. Izgorel človek potrebuje predvsem sodelavce, ki ga stalno spodbujajo.

Ali izgorelost prihaja tudi z vse hitrejšim tempom dela, z vedno večjo odgovornostjo, z dodatno obremenjenostjo?
Ne, problem ni v vedno hitrejšem tempu dela, ampak gre za motnje v komunikaciji.

Ali ni to posledica? Če delam več, komuniciram manj …
Če delam več in vem, kaj počnem, in vem, da bom dobil nazaj dober odziv, bom na koncu samo utrujen, ne pa izgorel. Če se ne znamo pogovarjati, če ni komunikacije (in komunikacija med Slovenci ni v redu, saj še vedno ne znamo medsebojno komunicirati) ali če ni povratne informacije, pa bom zelo hitro izgorel.

Kdaj se je izgorelost začela pojavljati? Je to sindrom sodobnega časa?
Izgorelost je sindrom odtujenosti v mestih in na podeželju. To je nečimrnost in brezbrižnost, ohlapnost, oholost, neprijaznost, zaprtost vase, nepripravljenost komuniciranja z bližnjim.

Je izgorelost posledica nastajanja vse večjih gospodarskih družb, korporacij, kjer je sistemskost bolj pomembna kot oseben pristop?
Korporacija je lahko velika, pomembno je timsko delo in sodelovanje. Vsaka korporacija mora imeti skupine. Delo ne more biti individualno, vedno so timi, ki delajo skupaj in poročajo naprej. Gre za horizontalni pristop v timu in vertikalni.

Je pri izgorelosti problem tudi to, da ljudje razumejo svoje službe kot nekaj, v kar se ne vpletejo, ampak nekaj, kar avtomatično opravljajo?
Kjer delo opravljamo avtomatizirano, ko nismo v stiku s seboj, je izgorelosti veliko več. Osnovno pravilo pri varovanju pred izgorelostjo je stik s seboj – da nenehno vem, kako sedim, kaj počnem, kako diham in kaj delam. Kajti takrat, ko sem v stiku s seboj, sem jaz resnično jaz, sem osebnost. Ljudje mnogokrat ne znamo biti v stiku s seboj in ker ne znamo biti v stiku s seboj, nismo avtentični, nismo mi.

Se ljudje mogoče bojimo vprašati, ker se bojimo neuspeha?
Da, ravno to je tisto. Jaz na seminarjih in podiplomskih študijih pri študentih vsakič določim evalvacijsko komisijo in nadzornike, ki mi natančno poročajo o tem, kaj so opazovali pri meni in kaj bi želeli, da spremenim. Šele takrat vem, kaj sem in kdo sem. Seveda s tem pride veliko kritik, vendar je to dobro, ker se na ta način učim.

Drži, da so kreativni ljudje bolj izpostavljeni izgorelosti?
Tako bom rekel: lenuh ne more izgoreti.

Lahko potem lenuha izpostavimo kot drugo negativno skrajnost?
Tisti, ki je kreativen in ima veliko idej, tisti, vedno nekaj izpostavlja in moti ležernost, tisti izgori prej.

Kam bi na lestvici izgorelosti v sklopu evropskih držav uvrstili Slovenijo?
Na sredino med vzhodom in zahodom. Na vzhodu je več izgorelih, ker jih socializem, oziroma prejšnji sistemi, niso naučili komunicirati demokratično. Na zahodu pa imajo nekatere države že dolgo prakso v demokratični komunikaciji, ko jasno, brez dlake na jeziku, ampak dovolj dostojno, povejo sogovorniku, da se z njim ne strinjajo in da imajo drugačno mnenje. Tega mi še ne znamo, zato imamo komunikacijske treninge in komunikologe, ki nas tega učijo.

Če se postavimo v vlogo posameznika, lahko rečemo, da ima verjetno vsak izmed nas nekatere potencialne simptome, ki bi kazali na izgorelost … Kaj je v tem primeru potrebno storiti?
Potencialni simptomi današnjega človeka so v tem, da je takšen človek razvajen. Nevrofiziološko to pomeni, da ima premalo nevrotransmitorjev, ki omogočajo potrpežljivost v stiski in s tem omogočajo lažje reševanje stresa. Potrošniki smo nepotrpežljivi, takoj hočemo vse imeti, hočemo živeti ležerno in s tem povečamo vsak najmanjši stres v šok. Kaj torej storiti? Jaz bi rekel, da se moramo vsi skupaj učiti potrpežljivosti v stiski. Pomembno je biti sposoben obvladovati svoje lastne strasti in hotenja. Človek je to že znal, vendar ga je potrošništvo tega odvadilo, zato je nepotrpežljiv v stiski in hitro izgoreva.

Torej bi lahko rekli, da nas je potrošništvo pripeljalo do tega, da vse želimo ob prvem trenutku?
Neskončna ležernost bivanja je nevarna, rekel bi, da je najhujše zlo današnjega človeka.

Kako človeka danes naučiti potrpežljivosti, postopnega doseganja ciljev?
Jaz začenjam pri šoli. Projekt, ki ga izvajamo, teče že drugo leto in se imenuje Brez megle v glavi. V šoli izobražujem 48 mentorjev, v projektu sodeluje 380 srednješolcev in osnovnošolcev iz vse Slovenije. Otroci so iz različnih regij, različnih slojev, starosti, različnih sposobnosti, potreb in želja. Z njimi delamo že drugo leto in opažamo prve rezultate. Ti otroci so že sposobni brzdati svoje nagone in hotenja in s tem sami sebe disciplinirati. Oni sami sebi rečejo, zdaj se bom učil eno uro in so uspešni in so srečni, ker to zmorejo. Gre za delavnice oziroma izkustveni način življenja v majhnih skupinah, kjer otroci pridobivajo izkustvena znanja za razvoj kompetenc, tistih zmogljivosti, ki omogočajo oblikovanje osebnosti.

Ponavadi so otroci tisti, ki so najmanj potrpežljivi in bi jih vzgoja morala izučiti. Vendar se je v našem potrošniškem obdobju to očitno nekje izgubilo. Se potrpežljivosti priučimo z leti?
Nepotrpežljivi smo pravzaprav starši, ker si ne vzamemo dovolj časa za otroke. Če bi znali jasno postavljati meje, do kod smejo, potem bi bili oni potrpežljivi in tudi zelo hvaležni. Ker pa jim pustimo, da so dejansko anarhični in da počenjajo karkoli, so nezadovoljni in nimajo občutka varnosti.

Ali s tem, ko ne zaznavamo izgorelosti, zanemarjamo človeški potencial?
Da. Izgorelost je vedno močan znak, da je človek kot bitje in kot osebnost v zastoju, da ni napredoval. V vseh civilizacijah, že dolgo nazaj, se pojavlja izgorelost. Pa naj gre za Grke, Rimljane, Egipčane, Babilonce … Sedaj te stvari bolje poznamo, tudi krog ljudi, ki pozna te stvari, je veliko širši kot je bil včasih. Včasih je bil en sam Kristus, Mohamed oziroma Buda, ki je govoril o teh stvareh. Zdaj pa nas je že na tisoče, ki opozarjamo. Ko govorimo o ekološkemu reševanju sveta, ne mislim samo na naravo, ampak tudi na ekološko reševanje človeka, ker edino ozaveščen človek je sposoben tudi ozaveščeno ravnati z naravo.

Kako se organizacije lahko izognejo avtomatičnemu vključevanju elementov izgorelosti v svoj način dela?
Na prvem mestu je sprememba načina komuniciranja. Nujno potrebno je komuniciranje v skupinah vsaj dvakrat na teden. Drugo kar je, je intervizija, več timov skupaj. Vsak zaposleni mora vedeti, kaj dela, komuniciranje med zaposlenimi je zelo pomembno. Prav tako pa je pomembna skrb za zdravje zaposlenega, pa ne le s tem, da ima človek zdravnika, ki skrbi za njegovo zdravje, temveč, da ima še nekoga, ki ga zanima, kako čim bolje izrabiti prosti čas, kako vpeljati nov življenjski slog … Tu je možnosti ogromno.

D.N.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.