Z Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko, ki, kot smo se že velikokrat lahko prepričali, svoje delo opravlja vestno in predano, smo se pogovarjali neposredno po okoljevarstvenem koncertu Rock za prihodnje generacije. Svoje mnenje o različnih zadevah je kot ponavadi podala odločno in prepričljivo.

Tudi vam verjetno ni vseeno, pa vendar, ste tu predvsem zaradi sebe, ali zaradi tega, ker vam funkcija tako nalaga?

Ne, funkcija meni ne nalaga hoditi na take prireditve. Grem pač na tiste, ki imajo neko dušo, neko zvezo s tem, kar pravzaprav tudi sama počnem. Okoljske informacije so ene tistih, ki so izjemno pomembne kot temeljna človekova pravica. In jaz se ukvarjam z dostopom do informacij javnega značaja. In prva evropska direktiva s področja dostopa do informacij javnega značaja je prav s področja okoljskih informacij. Tako da to problematiko na nek način spremljam seveda tudi službeno, ampak tu sem danes zato, ker se mi zdi, da je vendarle treba na nek način opozarjati ljudi in same sebe. Jaz priznam, da nisem zelo eko. Mene moj mulc zadnje čase zelo sekira. Odkar je začel hoditi na eko krožek, bolj on mene uči kot jaz njega. Ampak mislim, da se je potrebno začeti zavedati, da nas okolje samo opozarja na to, da nekaj ni v redu in da je treba nekaj storiti. Vsak človek pa lahko pristavi en kamenček k temu mozaiku. Če sem pa lahko malce groba, pa glavnino tegob in težav, ki jih planet Zemlja danes ima, lahko položim na vse vlade tega sveta. Jaz mislim, da te premalo storijo za to, da bi bilo bolje nam, in našim zanamcem.

Nataša Pirc Musar

Informacija je v bistvu neke vrste orodje ali pa orožje. Odvisno, s katerega konca jo vzamemo. Okoljske informacije so zelo pomembne. Ampak zdi se, da po nekih obetavnih začetkih, ko se je zdelo, da je to to, da smo odkrili Ameriko, da bomo zdaj predvsem vsi vse vedeli, se je seveda zgodilo nekaj drugega. Tisti, ki imajo sredstva, da ne rečem kapital, si še vedno prizadevajo za omejevanje dostopa do informacij. Mene zanima, kaj lahko ena informacijska pooblaščenka kot ste vi, za katero se zdi, da imate vsaj v Sloveniji kar široke pristojnosti, sploh naredi?

Mi smo tu, da pomagamo tistim, ki ne morejo priti do informacij. Mi moramo seveda zelo dobro poznati zakonodajo, mednarodne predpise in smo tako imenovani pritožbeni organ. Upam, da ne bom pretirano pravno povedala … Se pravi, če nek posameznik zahteva neko informacijo, tudi okoljske so med njimi, in mu je državni organ ne da, takrat je seveda možnost pritožbe pri meni, pri mojih kolegih in mi potem odreagiramo zelo hitro in posamezniku omogočimo to temeljno človekovo pravico do dostopa do javnih informacij.
Ampak se mi zdi, da gre morda za premajhno zavedanje, da moramo biti proaktivni, oziroma aktivni zato, ker namesto nas ne bo nihče nič naredil.

Tako je. Veste, informacijski pooblaščenec lahko odreagira šele takrat, ko posameznik sam da neko iniciativo, da želi nek dokument. Jaz ne morem namesto ljudi iskati dokumentov, ki so potencialno zanimivi. To je že vnaprej izgubljena bitka. Ljudje moramo biti proaktivni. Moj ruski kolega je en zelo lep stavek enkrat povedal, ki se mi je vtisnil v dušo in srce. Rekel je, da so človekove pravice kot mišice. Če jih ne bomo trenirali, bodo atrofirale. Skratka, samo mi smo tisti, ki moramo in lahko nekaj storimo za boljši jutri.
Človekove pravice so kot mišice – to je en tak lep stavek, ki ga je škoda uničiti.

Ja, je za zapomnit.
Za konec še ena stvar. Veste, dosti sem razmišljala. Priznala sem, da nisem eko človek, in sem imela kar težave s tem, kaj bi danes povedala. Pa tudi nisem vsega povedala na prireditvi. Za novo leto sem bila v Indiji. In tam sem se dobesedno zgrozila, ko sem videla, kaj ta država počne z okoljem, kaj ti ljudje počnejo z okoljem. In takrat sem se enostavno zavedala, da je en Slovenček, ena Slovenka, kot sem jaz, tako majhna kaplja v morje, da če dve največji državi na svetu, to sta Kitajska in Indija, ne bosta storili nič, ne bo prav nič pomagalo, pa če se cela Evropa na glavo postavi. Tam dobesedno ljudje odvržejo kjer jim pade … Se opravičujem, ampak tako je. Milijardo dvesto milijonov ljudi je v Indiji in od tega pravijo, da je 400 milijonov tistih, ki so v najnižji kasti. To je v kasti nedotakljivih, sploh nepopisanih. Ti ljudje ne vedo, kaj je eko. Izpusti v okolje. Videti vso to svinjarijo … ta problem je pa globalen. In zato sem na začetku rekla, da krivim vse vlade sveta. Vključno z dvema največjima na svetu – Kitajsko in Indijo. Če ti dve državi ne bosta storili nič, lahko mirno gledamo propad naše lepe Zemlje.

Pa vas kaj navdaja pesimizem ali optimizem?

Ne, prav nič. Prej sem pesimist, kot optimist. Kako zbuditi milijardo dvesto milijonov ljudi, celo milijardo tristo milijonov Kitajcev, si ne znam predstavljati. Žal.

Ja, enkrat bo treba, ne.

Čas je že. Že trka na vrata. In tista groza za naš planet.

Nataša Pirc Musar, hvala lepa za te misli.

Aljaž Pengov Bitenc, september 2009

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.