lipicanci
Objavil Sandi Vodnik, dne 13. marec 2011 ob 11:50

Konji so bili 3 dni zaprti v bunkerju v kleti, kar jih gotovo ne pomirja. Ven so šli le pod luči v dvorano. Skratka, 3 dni niso videli belega dne. Težko verjamem, da ob neposredni bližini ljubljanskega hipodroma ni šlo drugače. Žrebci, med njimi plemenjaki in kobile z žrebeti so bili skupaj, v improviziranem hlevu eni nasproti drugih. Tega ne vidiš nikjer v konjeniško normalnem svetu.
To povzroča nepotrebno nervozo, ki bi se jo v tem istem hlevu dalo nekoliko zmanjšati z bolj preudarno razporeditvijo živali v samem hlevu, če se že ni dalo zagotoviti 2 popolnoma ločenih hlevov.
Da se konjem da pomagat z ustrezno prehrano, ki deluje pomirjujoče in konjem olajša soočanje z za njih stresno situacijo, da bi konjem dali kakšen dodatek k prehrani, ki bi zmanjšal možnosti nastanka kolike, ki kot posledica stresa rada udari, se v Lipici ne zgodi nikoli. Ne govorim o dopingu, temveč o stvareh, ki so naravne in v takih situacijah delujejo blagodejno na konje. Nič novega, pa vendar pristop, ki je 100 let za žlico. In to odgovorni vodilni kadri vedo, pa ne ukrenejo nič!
Nihče ne more garantirati, da bi s temi ukrepi lahko 100% preprečili kako katastrofo (ki je kobilarno Lipica v Ljubljani žal dejansko zadela), a možnosti zanjo bi gotovo lahko bistveno zmanjšali. V nasprotno me ne bo prepričal nihče.
Najmlajše žrebe je bilo staro komaj nekaj dni – govori se o 2 ali 3 dneh. Enkrat so ga menda morali odnesti iz dvorane (ne vem, ali naj bilo to med vajo ali na dopoldanski predstavi). Jaz se s takim nastopanjem, ki postavlja ideje in zabavo ljudi pred neke najosnovnejše potrebe konj v njihovem najbolj občutljivem življenjskem obdobju pač ne morem strinati.
Konji lipiške šole so trenirani pretežno v jahalnicah, redko zunaj. Vprežni konji zaradi specifik vožnje ravno obratno. Razlika se opazi v tem, koliko se plašijo eni in koliko drugi konji. Trener g. Mezgec pa tega ne opazi in ne dojame, da bi zaukazal drugačno delo. Pa še zdaleč ni edini, ki mu to ne pade v peso…
Zagotovo pa so bili pod hudim stresom tudi vsi ljudje, tako kočijaži in jahači, kot tudi ostalo osebje, ki je skrbelo za konje – in konji to prekleto čutijo, kar še dodatno poveča njihov stres.
Konji so imeli v četrtek vajo, že pred tem so doma vadili do nezavesti in naprej (dejansko morda preveč?) in v petek so imeli 2 nastopa. Utrujenost se je najbolj poznala pri šoli nad zemljo, ki je fizično tudi najzahtevnejša. Tako v petek zvečer levade niso bile posebej dobre, večinoma predvsem zelo kratkotrajne, courbette to sploh niso bile, ker konj enostavno ni imel moči skočit. Podobno je bilo s capriolami, ki so bile sicer lepe, posebej zadnji dve, a konj vidno ni imel volje skakat in zato pohvala za izvedbo! Enako pohvala za pesade in španski korak. Da so bili zvečer konji že dodobra znervirani, se je poznalo tudi na kvadrilji, ki je menda bila dopoldan zelo dobra, zvečer je šla pa po luftu in kamor je naneslo. Pas de deux je bil hektičen in je kot tak žal bolj kot ne razočaral.
Jahanje jahačev ZRLS je bilo… samo jahanje je daleč od odličnosti, kljub temu pa jim je točka pisana na kožo in mislim, da se tako jahači kot tudi publika bolj zabavjo kot pred leti, ko so jahali kvadriljo.
Kočijaži so se lepo predstavili v vseh točkah, kot je bolj ali manj tradicija.
Enako policija, ki tako in tako še nikoli ni razočarala. Njihovi konji so se dejansko imeli tudi najboljše, saj so na vaje in nastope prihajali od doma, iz svojih hlevov na ljubljanskem hipodromu.
Vsi nastopajoči (z izjemo policije) so praktično 3 dni živeli s konji v bunkerju, ki je vlažen in je v njem prepih. En kočijaž je vozil z visoko vročino, najbrž pa ni bil edini, ki mu je zdravje popustilo v teh dneh. Prostora za spodoben počitek niso imeli ne eni, ne drugi. Zato kapo dol vsem operativcem, ki so tako ali drugače sodelovali, tudi vsem, ki jih nismo videli in so ostali v zakulisju.
A vsega tega s tribune ne vidiš. Tam vidiš le nastop. Ta je bil kot celota, torej konji skupaj s sceno, povezovanjem, osvetlitvijo, glasbo in napovedovanjem krasen. Če odštejem, da se na balkonih menda ni slišalo nič in je bila publika tam prikrajšana.
Če pa se omejim le na nastope konj in jahačev in izvedbo teh zadev, torej pogledam na to kot konjenik, pa je bilo jahanje pač precejšnja polomija. S svetlimi izjemami v nastopu, ki sem jih izpostavil v gornjih odstavkih.
Da potegnem črto: organizator se iz tega nstopa lahko nauči ogromno in še več. In lahko naslednjič ne ponovi enakih napak ter zadeve izpelje bistveno boljše. A počasi se bomo nehali tolažit s tem in tega se morajo tudi v Lipici zavedati, predvsem to velja za vodilne, ki so odgovorni.
Kljub vsemu fiasku sem mnenja, da bi vsaj enkrat letno morali nastopiti v enem od večjih slovenskih mest (ne vedno samo v Ljubljani!) in se tako približati domači in konec koncev tudi tuji javnosti. Magari samo s svojim standardnim programom v malo bolj bogati različici (npr. kvadrilja z 12 konji, pas de troix, solo…), kar bi bilo lažje in tudi ceneje za izpeljat, učinek pa bi verjetno bil podoben.

Foto: Wikipedia

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.