V bistvu je nadvojvoda Karel, tretji sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, vsega kriv, ker je leta 1578 izbral škofovsko posest za potrebe bodoče dvorne kobilarne in 19. maja 1580 podpisal pogodbo o prevzemu posesti. Kaj mu pa je bilo treba iz udobnega Dunaja riniti, bogatemu sinčku cesarja, in to ravno na Kras. In tako ubogi, maloštevilni, skromni narod Slovencev, ki že stoletja komaj dohajamo svet, ki komajda shajamo s sadovi lastne zemlje, še bolj težko pa shajamo sami s seboj, ob vsem hudem, kar se nam je zgodilo in kar smo sami sebi zagodli, ob vseh teh težavah, ko sami ne vemo, ali bomo preživeli, torej nosimo še breme preživetja nekih konjev.

Habsburžani so bili v času, ko je bila ustanovljena kobilarna, svetovna sila – zakaj se, strela nebeška, niso tudi obnašali tako kot so se velike države: Angleži so imeli posestva po vsem svetu, pa jim ni na kraj pameti padlo, da bi za angleškega toplokrvnega lepotca postavili kobilarno recimo v Zimbabveju. Ali pa, da bi Arabci svojega plemenitega arabskega konjička imeli v kobilarni v Liechtensteinu. Ne, tej Avstrijci so se, ne vem zakaj, spravili na Slovence. Ne, seveda, Avstrijci so bili prvi nepotistični tajkuni, ki novih ozemelj niso zasedali z vojsko, ampak so se v glavnem zanašali na prevzeme – vmešan je bil tudi seks, saj so se hčerke Habsburžanov uspešno poročale z evropskimi suvereni in Dunajski dvor je vsakokrat pridobil košček novega ozemlja. Tajkuni – seveda, Avstrijci so že takrat vedeli, kako dobro je, če je vsaj eno podjetje daleč od centra, tako da lahko vsak povprečen računovodja nabija kilometrine in potovalne stroške za vse, ki to podjetje vodijo; ker je šlo za konje, ki jih je potreboval Dunaj, pa je bil seveda poslovodečim najmanjši problem enostavno prilagajati število konjev, za katere so prejemali denar z Dunaja, potrebam, ki so jih imeli sami za sebe. Ko so to ugotovili na Dunajskem dvoru, je bil seveda velik halo, ampak za ta halo nihče ni izvedel, spremenilo pa se je le to, da so od takrat denar prali dvorni tajkuni. Kljub temu pa so predstave lipicancev navduševale publiko, kočije so vozile dih jemajoče bele vprege, v protokol med državnimi obiski so bili vedno vključeni od vseh občudovani vojaki na belih lipicancih.

Slovenci smo zaradi skromnosti razmer in močnejših sosedov izjemno razvili občutek za racionalnost. Tako smo kljub frustrirajočemu pojavu nekih konjev, ki so, mimogrede, očitno tudi sami zelo zafrustrirani, saj gre za na začetku črne konje, ki zaradi vseh skrbi zelo zgodaj osivijo, racionalno rešili nekatere pereče probleme –kar pojdimo po vrsti:

1. Če je za časa Habsburžanov vse skupaj vodila, obvladovala in imela koristi od tega le ena družina, je zdaj tako, da zelo demokratično skrbno pazimo, da jih bo imelo korist od teh osivelih nebodigatreba čim več – dokaz: v zadnjih desetih letih se je tam zvrstilo skoraj prav toliko direktorjev.

2. Če je za časa Habsburžanov denar prala zgolj ena družina, je zdaj to lepo urejeno s ciklusom volitev in tako vsak pride slej ko prej na vrsto za svojo žehto.

3. Ker je pašnih površin v okolici Lipice kar nekaj, te pa so potratni Habsburžani uporabljali le za zafrustrirane osivele konje, je zdaj seveda racionalnost in skrbno gospodarjenje prineslo svoje: najprej smo v nekem vmesnem obdobju začeli uporabljati zelenice za piknike, potem pa so te zelenice uredili in so še lepše kot navadni travniki, saj je tam golf igrišče. Super lepa trava. Seveda je izjava predsednika vlade izzvala vihar, ko je med zadnjim obiskom Lipice, kamor so ga povabili v času praznovanja 430 letnice kobilarne, ocenil, da bi bilo res treba golf igrišče še razširiti za devet lukenj. Ej, premier, da bi v času, ko je v svetu gospodarska kriza, tako neracionalno uporabil zelenice – upam, da bodo kmalu ugotovili, da bi bil recimo donos paradižnika na tem območju zelo dober in bi se ga splačalo posaditi na vsaj polovici površin, ki jih ima kobilarna Lipica. Si predstavljate posel stoletja, ko bi na italijanskih pizzah postregli s paradižnikom iz Lipice. Blagovno znamko je pač treba izkoristiti.

4. Glede vpreg, za kar so bili med drugim lipicanci namenjeni, so naši konjeniški analitiki vsekakor daleč pred ostalim svetom, ki očitno še ni ugotovil, da je bila medtem industrijska revolucija. Kakšne vprege, kakšne kočije neki, bolj smotrno bi bilo urediti parkirišča za avtomobile sredi kobilarne, tudi zato, da ne bi obiskovalci preveč tacali po nasadih paradižnikov.

5. O španski jahalni šoli najbrž nima smisla govoriti – prav s tem se je namreč začela danes tako osovražena globalizacija: v Sloveniji so bili konji, ki so jih uporabljali Avstrijci za nastope v španski jahalni šoli. Slovenci smo bili dolgo časa zelo nesamozavestni in negotovi: najprej torej sredi Slovenije ta španska jahalna šola, potem dolgo časa nič, pa Hrvat Stipe Šuvar in usmerjeno izobraževanje, pa Bolonjski program izobraževanja … Zdaj je v zaključni fazi slovenska šola Lipicancev – ko hodijo, hodijo, ko galopirajo, enostavno galopirajo in ko konji stojijo, stojijo in to običajno na vseh štirih nogah. Tiste levade, courbette, pesade, piaffe in podobne neumnosti so zgolj prenašanje nekih tujih vzorcev v naš kulturni prostor in prav je, da se te elemente čim prej izloči iz učenja avtohtone slovenske pasme. Prišel bo čas, ko bomo svetu ponosno pokazali slovenske lipicance, ki jih ne bodo učili tujih vaj in upam si trditi, da smo pri tem že zelo uspešni, vsaj če pravilno razumem nekdanje kolonizatorje Avstrijce, ki so med nedavnim ogledom lipicancev užaljeno ugotovili: Pa saj ti konji ne znajo nič, z njimi se nič ne dela.

Članek bo postal nezanimiv, če bom preveč našteval, lahko le ugotovimo, da smo z začetne ugotovitve o nebodigatreba tajkunu nadvojvodi Karlu prišli ob 430. letnici kobilarne do sklepa, da če jo že imamo, lahko vsaj nekaj naredimo z njo. Že omenjena racionalnost, pa znamenita slovenska vztrajnost in trma bodo vsekakor pripeljali kobilarno Lipica do točke, ko v njej ne bo več nobene sledi tuje španske jahalne šole, ko se bodo začele v razcvetu gospodarstva, ki je vsekakor pred nami, uresničevati premierove želje po večjem golf igrišču, ko bo ves svet spoznal našo daljnosežno odločitev, da v največji kobilarni daleč naokoli ne bomo imeli veterinarske postaje, operacijske sobe in ambulante, saj sta zgolj dve možnosti – ali so konji zdravi ali pa ne. V nobene primeru torej ne pomaga potratna veterinarska služba, bolje je tiste bolne konje voziti daleč proč ali vsaj do najbližje konjske klinike v Ljubljano.

Josef Matzenauer
Foto: Srdjan Živulovič

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.