Tak naslov sem izbral zato, da bi bralcem, ki še niso popotovali po Belgiji, ilustriral prizorišče dogodka, ki ga gotovo ne bom nikoli pozabil. No, lahko bi za primerjavo izbral tudi gorenjske Vodice ali recimo Bilje na goriškem za tiste, ki niste najbolje seznanjeni z geografijo Štajerske. Belgijska vas sredi Ardenov je namreč povsem primerljiva z omenjenimi kraji in še najlažje si boste naslikali geografsko predstavo, če zapišem, da leži kakih deset kilometrov od legendarnega Spa Francorchampsa. Tudi dvorana, v kateri se je koncert odvijal, je povsem primerljiva z velikostmi povprečnih kulturnih domov po slovenskih vaseh.

Govt-Mule
Foto: Nancy J. Powell, licenca CC

V tem skromnem prispevku bom poskusil strniti nekaj vtisov. 2200 kilometrov vožnje z avtomobilom v 48 urah sva s prijateljem Luko investirala, da sva dobila priložnost videti, slišati in občutiti koncert ene najbolj vrhunskih jam rock skupin na svetu – Gov’t Mule. Za avtorja tega prispevka je ameriška tradicija t.i. jamov verjetno najpomembnejši prispevek te celine h globalni kulturi. In Gov’t Mule so pravi, resnični in vredni tudi 5000 kilometrov vožnje! Verjamem, da tisti bralci, ki jim muzika pomeni več kot seštevek različnih hrupov, poznajo ime skupine, ali pa vsaj ime vodje, ki je skoraj že legendarni kitarist Warren Haynes. Mešanica rocka, bluesa z jazzovskimi vložki in predvsem energija skupine v tistih več kot dveh urah in pol koncerta, ni pustila nikogar ravnodušnega. Glasba v najbolj bazični, surovi in neposredni izvedbi brez nakladanja, blefa in show business trikov na odru.

In, ker zase mislim, da sem ljubiteljski glasbenik že toliko v letih, da sem lani jeseni stal za nekaj trenutkov na odru s kitaro v roki po 27 letih »pavze«, bom v tem opisu raje uporabil nekaj stavkov prijatelja Luke, ki je akademsko izobražen profesionalni kitarist. Ko sva se naslednji dan podajala na pot nazaj je rekel, da si v bistvu ne želi, da bi ga kdo vprašal, kakšen je bil koncert, ker bodo po desetih minutah bruhanja vtisov vsi rekli, da naklada! Mimogrede – ker je imela skupina čez dva dni predviden koncert v Parizu, sva prvo tretjino poti prodi domu resno razmišljala, da bi se obrnila proti glavnemu mestu Francije. Sploh po tem, ko nama je Švicar, ki sva ga po koncertu peljala na bližnjo železniško postajo povedal, da je bil tudi v Berlinu in razen uvodnega bluesa, s katerim so berlinski koncert zaključili, niso ponovili niti enega komada! Fant je seveda že imel v žepu karto proti Parizu.

Skratka Gov’t Mule so skupina pri kateri ti nobena plošča – niti taka z živimi koncertnimi posnetki, kaj šele studijska – ne more pričarati glasbenega bogastva, ki so ga fantje pripravljeni deliti s poslušalci. Ker sva z Luko oba poznala praktično vse, kar je skupina do danes posnela, naj si drznem zapisati še eno njegovo misel. Najbolj ga je namreč šokiralo dejstvo, da Warren kot glasbenik (pa tudi skupina kot celota) še vedno raste. Tisti, ki poznate tradicijo tovrstne ameriške glasbe boste najbrž vedeli, da se je pred približno dvema desetletjema pridružil legendarnim Allman brothers band. Kmalu zatem so nastali tudi Gov’t Mule, ker sta z na žalost pokojnim basistom Allenom Woodyjem ugotavljala, da 50 koncertov letno, kolikor jih tradicionalno odigrajo ABB, odpira možnosti še za en – kot sta rekla »stranski projekt«. Že takrat smo tisti, ki spremljamo glasbo ABB, spoznali kako vrhunski kitarist je. In po vsem tem času je njegovo (in vseh članov Gov’t Mule) muziciranje praktično iz nastopa v nastop boljše!

Ker je to le zbir vtisov, vas ne bom utrujal s podatki o skupini, diskografiji, skladbah, ki so jih odigrali in podobnem. Vse to lahko zelo preprosto najdete na netu. No, morda pa le nekaj sladkorčkov za kitariste … Oprema na odru bi mirno zadostovala za fantastičen zvok tudi v veliki dvorani Tivoli (ker sva bila v vasi že popoldne, sva se seveda v tipično balkanski domači maniri »povabila« v dvorano v času tonskih vaj, zato sva imela kar nekaj ur, da sva si jo ogledala). Na levi so stali Warrenovi ojačevalci … Dva 100W Marshallova boxa. Na vsakem drugačna glava. Verjetno vzporedno vezani. Ena znamke Diaz, druga Soldano. Za ojačevalcema pa Leslie zvočnik – da prav ste prebrali – Leslie zvočnik za kitaro! Uporabil je tri različne Les Paul kitare in Gibson Firebird V, ki je po okusu avtorja prav gotovo najgrša solo kitara, ki jo je to podjetje kadarkoli naredilo. Je pa tudi dejstvo, da je zvok, ki ga je iz nje pričaral Warren obratno sorazmeren z njeno lepoto!

Vse kitariste in nas »wannabe« kitariste je dotolkel nekje sredi drugega seta, ko se je na odru pojavil z dvanajst-strunskim Les Paulom. Da ne bi izpadel prevelik bučman, ker do zdaj nisem vedel, da taka kitara sploh obstaja, sem pred tem zapisom vtisov obiskal spletne strani proizvajalca in takšne kitare seveda ni v ponudbi. Ha!

Seveda me je takoj, ko sem videl vas in dvorano zanimalo, kako sploh taka skupina po Tel Avivu, Berlinu in pred Parizom in špansko Vittorio pride v Limbourg. Pa sem vprašal prvega od ekipe, ki je prišel mimo. Njegove besede je težko iz sočne južnjaške amerikanščine dovolj verodostojno prevesti v slovenščino. Je pa povedal nekako takole: »Eh, je pač torek. Kaj pa lahko počneš na torek? Tako smo bili na poti od Berlina proti Parizu in so fantje rekli, da se bi se kje ustavili in morda malo odigrali«. Pošteno! Morda tudi organizatorjem koncertov v Sloveniji malo pod nos. In živela belgijska Zgornja Kungota!

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.