Vse od razglasitve volilnih rezultatov zdaj že daljnega leta 2008 imamo Slovenci in Slovenke izjemno priložnost domala brezplačno spremljati izjemno duhovit resničnostni šov. V samem bistvu se po tistem, kar sem lahko v medijskih komentarjih prebral o Kmetiji slavnih (pa naj mi komercialna TV oprosti, ker si nisem ogledal niti enega nadaljevanja), od te oddaje razlikuje le po podrobnostih.

No, če kot »podrobnosti« vzamemo dejstvo, da ima ta šov realne posledice na kakovost življenja bistveno večjega števila državljank in državljanov, kot tisti televizijski. Opazovalci smo doživeli praktično že vse. Vesti, kako milijonske vsote denarja državljanov in državljank z veliko lopato razmetavajo na vse strani, smo se (skoraj) že navadili. Pa obmetavanj z zaupnimi ali osebnimi podatki do medgeneracijske bitke za prevlado v podjetjih, v katerih ima država (na žalost) še vedno vpliv. Pa seveda do zgodovinsko gledano prvih zdrah s seksualno vsebino, simbolične razstave spodnjega perila na spletu do dramatičnih odhodov bolj ali manj pomembnih igralcev. Enih so imeli dovolj soigralci, drugi so se naveličali, ali pa v odhodu našli magično formulo za politično preživetje in ohranjanje ratinga.

Vse skupaj bi ciniki lahko pospremili s komentarjem, da je lepo, da v naši državi spet obujamo žanr burleske, ki je bil na zahodu tako razvit približno 80 let nazaj. Res je, da ne gre za isti medij, a tehnologija je napredovala in to niso več kratke smešnice, temveč neskončna – v maniri južnoameriških žajfnic – raztegnjena saga, polna vedno znova recikliranih tem in obrazov. To, da bi že omenjeni ciniki dodali, da s tem ni nič narobe, saj za državami z razvito demokracijo približno toliko let capljamo tudi pri odnosu politike do javne službe, bi najbrž vsaj kakšnemu slovenskemu politiku nervozno dvignilo vsaj pol desne obrvi.

Če kaj, potem za to koalicijo resnično velja rek, da s takimi prijatelji ne potrebuješ sovražnikov. Nenazadnje je to (očitno) spoznala tudi opozicija, saj mirno sedi lepo nekje v kotu in čaka, da bo minilo. Lahko celo spoštujemo, da so spoznali, da vsakič, ko želijo še sami priliti nekaj olja na ogenj, naredijo svojim političnim interesom več škode kot koristi.

Hudič pa je, ker časi niso ravno taki, da bi lahko mirno sedeli in se zabavali ob televizorju. Če namreč vsem aferam, ki si jih fantje in punce nastavljajo med sabo dodamo še profesorsko aroganten odnos do deležnikov (predvsem socialnega dialoga), je neposredna posledica takih razmer slaba zakonodaja. Slaba za gospodarstvo, še slabša za državljanke in državljane in samomorilsko neumna za samo koalicijo.

Huh! V času hladne vojne bi rekli, da je kakšne ljudi v vlado gotovo nastavila KGB ali pa CIA (odvisno v katerem bloku bi se kaj takega dogajalo), da sesujejo sistem in bo potem državo zelo preprosto kolonizirati.

Tisto, kar avtorja teh vrstic resnično vsakič znova preseneča, je, da imajo politiki te koalicije tako malo samoohranitvenega nagona. Od daleč zgleda, kot da vseskozi iščejo najboljšo rešitev za kolektivni samomor in po vsaki aferi žalostno ugotavljajo, da še niso vsi (politično) mrtvi. Zato z zgodbami nadaljujejo. Kakšnega glasu ratia iz koalicije v teh dveh letih v bistvu še nismo slišali in resnično se sprašujem ali gre za kolektivno psihozo podobno tistim v različnih kultih, ki se ukvarjajo s koncem sveta. Vse posameznike, ki bi znotraj političnih struktur opozarjali na vse neumnosti, očitno že v kali zatrejo in do javnosti sploh ne pridejo. Povsem neverjetna in neskončno podcenjujoča bi se mi namreč zdela misel, da med temi nekaj desetimi posamezniki, ki bi naj upravljali naše skupno dobro, ni niti enega, ki bi bil sposoben na oblasti funkcionirati vsaj s kančkom razuma.

Pa potegnimo še drugo aktualno vzporednico. Slovenski politični trg je očitno vedno bolj odprt. Glede na to, da postajajo prestopni roki vse pogostejši, predsodki kam prestopiti pa vse manj pomembni, se očitno zgleduje po te dni tako popularnem fuzbalu.

Baje je bilo včasih za nogometaše bogokletno prestopati med Realom in Barcelono. Ampak jaz bi podaril pol svojega levega ušesa za plastično operacijo Van Goghu, če bi imeli na naši politični sceni igralce, za katere bi se zanimala kluba kot sta Real in Barcelona. Vse skupaj me bolj spominja na trgovanje med NK Selo in NK Tolsti vrh. In naj mi krajani teh dveh vasi ne zamerijo, ker se nisem pozanimal, ali sploh imajo nogometni klub. Glede na dogajanja na trgu zadnjih let in desetletij, pa bi jim nakup tako odsvetoval.

Vili Grdadolnik

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.