Priznam. O naslovu tega prispevka sem razmišljal dlje časa. Lahko bi, recimo, zapisal tudi »kaj vam mediji vedno zamolčijo v primeru Lafarge«. A primer zasavske cementarne je že tako razvpit in čustva tako pregreta, da bi se najbrž večini tamkajšnjih bralcev že pri naslovu zameglilo in teksta sploh ne bi prebrali do konca. In priznajte, da je tudi zapisani naslov kar provokativen …

V naslovu sem se torej odločil uporabiti ime druge slovenske cementarne, ki deluje v popolnem sožitju – tako je pač videti od daleč – z lokalnimi skupnostmi in že nekaj let na podlagi pravnomočnega okoljskega dovoljenja uporablja ista »alternativna goriva« – kot pravijo cementarji odpadni plastiki, izrabljenim avtomobilskim gumam in odpadnim oljem – ki menda zastrupljajo Zasavje.

Zapisani naslov pa je dobrodošel tudi zato, da lahko (spet) pokažemo na slovenceljsko dvoličnost. Med obema cementarnama obstajajo sicer jasne razlike, pa čeprav obe stojita v rečnih dolinah, obdanih s hribi. Ena ob Soči, druga ob Savi. Cementarji bodo rekli, da so jih zgradili pač tam, kjer je surovina. Tista severno primorska je nekoliko večja od zasavske. Ena na spletnih straneh ne objavlja tekočih meritev emisij, druga jih. Ena je v lasti podjetja registriranega v Sloveniji (delno menda s tujimi solastniki), druga v lasti francoske multinacionalke in EBRD.

In zdaj nazaj k moji dilemi glede naslova. Priznam, da me, ko se začno prav vsi veliki slovenski mediji obnašati kot trobila, novinarji pa tekmovati, kdo bo zapisal bolj bombastično novico, to samo spodbudi, da začnem preverjati, kje in kako me želijo nategniti. Nenazadnje imamo take izkušnje s tajkunskimi zgodbami. Pogrom in protitajkunski bes v javnosti ima za rezultat le dejstvo, da nihče več resno ne sprašuje politike, kako je upravljala s skupnim premoženjem, ki ji je bilo zaupano v privatizaciji.

In tisto, kar mi je uspelo najti v primeru zasavske cementarne, se mi zdi vredno objave. Pa čeprav v tem obskurnem spletnem mediju.

Največji nasprotniki zasavske cementarne prihajajo iz sosednjega Zagorja. Tam so imeli referendum, s katerim so zahtevali zaustavitev cementarne. Kajti – če se končno nehamo sprenevedati – za to gre. Menda jim cementarna zastruplja otroke, ki zbolevajo in potem odrasli prej umirajo. To je menda ugotovila tudi skupina zdravnikov pod vodstvom direktorja nekega severno primorskega zdravstvenega doma. Seveda nobeno podjetje, ki deluje v Zagorju – po podatkih taistih – nima na stanje lokalnega okolja nobenega vpliva. Da bi na stanje okolja vplivale še druge zasavske tovarne, promet in individualna kurišča pa je (kot je videti v medijih), sploh prepovedano omenjati. A glej. Vsem – tudi medijem so bili vedno dostopni podatki o meritvah stanja kakovosti zraka v Zasavju.

New Picture_1

Ti podatki pa kažejo dejstvo, da je Zagorje s prašnimi delci nekoliko bolj zasvinjano kot Trbovlje. In kažejo še dejstvo, da je Zagorje zasvinjano tudi takrat, ko cementarna v sosednji občini ne obratuje. Še več. Zagorje je bilo lani in letos celo bolj zasvinjano, ko cementarna ni obratovala, kot takrat, ko je. In kakorkoli bi že človek želel verjeti zgodbi o boju malih ljudi z velikim pohlepnim kapitalom, je to bistveno težje, ko se povsem preprosta matematika ne izide.

In rezultatov teh meritev ne najdete praktično v nobenem slovenskem mediju. Seveda pa bi lokalci verjetno rekli, da meritve iz avtomatskih postaj ne morejo biti kredibilne, če ne ustrezajo medijski zgodbi. Kredibilne bi bile namreč le tiste, ki bi zasavsko zgodbo potrjevale, vse drugo pa je gromozansko zapletena zarota mednarodne politike v službi kapitala.

In še eno zanimivost je bilo mogoče najti. Nisem pravnik, a zdi se mi, da so sodbe sodišč načeloma javne. Kakorkoli že, do sodbe sodišča, ki je razveljavilo okoljsko dovoljenja cementarni, ni bilo problem priti. Pa si preberimo del obrazložitve.
New Picture (2)

Kaj je torej zapisalo sodišče? Laično – da je ARSO kot prvostopenjski organ pri izdaji okoljskega dovoljenja cementarni upošteval določila vladne uredbe, ki sicer menda v slovenski pravni red prenaša evropsko zakonodajo, ki pa je v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena slovenskega Zakona o varstvu okolja.

Preprosto povedano – sodišče je ugotovilo, da je slovenski pravni red na področju podeljevanja okoljskih dovoljenj (in verjetno ne samo na tem) navadna kolobocija. Hkrati pa nikjer v obrazložitvi nisem uspel prebrati, da bi sodišče razveljavilo dovoljenje zaradi okoljskih parametrov, na katere se je tudi skliceval tožnik (stranski udeleženec v postopku op.a.).

Tudi tega dejstva ne boste našli praktično v nobenem slovenskem mediju.

Zakaj pa bi ga? Konec koncev to resnično ne ustreza nikomur. Večina zdajšnjih postopkov podeljevanja okoljskih dovoljenj namreč teče po postopkih iz navedene uredbe. In če je ta vladna uredba v nasprotju z zakonom, bi – tako sodna praksa – v primeru pritožbe, padla vsa nepravnomočna okoljska dovoljenja.

A kjer ni tožnika, ni sodnika. In zato je pač imela večina zavezancev, katerih okoljska dovoljenja so pravnomočna, precej sreče. Tudi severnoprimorska cementarna, tudi termoelektrarna, tudi tovarna apna ali kemična tovarna, tudi mnogi drugi. Tako je zdaj videti.

Ob medijski sliki zadnjih mesecev ne dvomim, da bodo cementarno v Trbovljah zaprli. Slej kot prej bo namreč nekdo za lastnika opravil cost-benefit analizo in ugotovil, da – glede na sodbo sodišča – obstaja možnost, da zaradi zmešnjave v zakonodaji od države iztožijo vložek v tovarno, ki je nihče noče. Nenazadnje gre, po besedah vehementnih lokalcev, ki jih s takim veseljem medijsko povzemajo, za navadnega monstruma, ki svinja po bližnji in daljni okolici ter ubija otroke. In potem bomo vsi zadovoljni.

Sam pa vseeno vidim v zgoraj zapisanem nek sindrom, ki ga zasledimo v mnogih naših zgodbah. Namreč v slovenceljsko dvojnih merilih. Tako lokalnih kvaziekologov in politikantov, kot njihovih medijskih propagandistov.

Če namreč cementarne s sežiganjem (istih) odpadkov zastrupljajo okolico, potem pač količina izpuščenih strupov v ozračje ne more biti odvisna od lastniške strukture podjetja ali lokacije cementarne. In zame bo kampanja proti sosežigu odpadkov kredibilna šele, ko bodo enake zahteve postavili tudi cementarni v Anhovem. In če je Zagorje zasvinjano tudi takrat, ko cementarna v sosednji občini ne obratuje, bo kampanja kredibilna šele, ko bodo začeli uporabljati isti meter za vse vire onesnaževanja.

Zgolj z zaprtjem cementarne, pa bodo po mojem mnenju dosegli natančno dvoje. Da bodo njihovi otroci še naprej zbolevali zaradi slabega zraka, a bo le-ta zasvinjan zaradi »naših« tovarn, prometa in kurišč ter, da bo nekaj njihovih sosedov pač ostalo brez služb. Najbrž pa bo pri tej zgodbi pomembno tudi, da župana in državnih politikov nihče od lokalcev več ne bo spraševal, zakaj je mesto dejansko že desetletja med najbolj onesnaženimi v Sloveniji.

In ko bodo slavili skupno zmago malih ljudi nad velikim kapitalom, bo množica hitro pozabila na svinjarijo v kateri živijo. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Jane Panič

Comments

  1. po eni strani ima avtor prav, da je med slovenci kupe sprenevedanj, po drugi, sploh če upoštevamo logiko kapitala, pa mene vse skupaj bolj spominja na konkurenčni boj. kriza je in najbrž sta obe cementarni v velikih težaveh glede prodaje. kaj lepšega, kot imeti nekoga s katerim se mora konkurenca ves čas ukvarjati.

  2. joj joj…blagor ubogim na duši…, vem, da bo komentar brisan, pa saj je itak namenjen avtorju članka…,

    Ne poznam vas, ampak po prebranem lahko samo rečem “Ali sedaj lahko že čisto vsak piše svoje nebuloze”, Razen če niste dobro od nekoga podkupljeni, od takega pisanja, verjemite mi, ne boste imeli koristi.V strokovnih krogih in tudi pri drugih medijih (ki jih ves čas med vrsticami žalite) si s takim osnovnošolskim pisanjem ne boste izgradili imena. Ali pa vam morda vendar gre za “vaših pet minut” slave…

    ubogi, ubogi…sram sram in škoda, vašega bloga se zaradi takih posploševanj ne bom več dotaknila. Kot verjamem monogo drugih, ki se jim ni zdelo komentirati vaših nesmislov ali pa ste jih zbisali ker vam niso bili komentarji všeč…

  3. spoštovana gospa anita, ko sem nazadnje pogledal v pravila igre v tej nesrečni državi, mi menda omogočajo, da imam lastno mnenje in, da ga tudi povem, če se mi zdi to potrebno. moram priznati, da je vaš komentar na moje pisanje najboljša ilustracija tistega, kar me pri tej kampanji moti. v nekih svojih “nebulističnih” razmišljanjih sem pač ugotavljal, da smo čase enoumja že zdavnaj preživeli.
    in tako kot imate vso pravico do svojega mnenja ter se spraševati o mojih motivih, bi bilo verjetno prav, da ga dovolite tudi drugim. in vsekakor je prav, da si izbirate tiste informacije in medije, ki vam najbolj ustrezajo. tudi to je bistvo svobodne družbe.
    o medijih samo to. zanje velja podobno kot za zasavce. ko bodo pokazali, da imajo isti meter – enako skepso do vseh prejetih informacij, bom med tistimi, ki bodo najglasneje ploskali v prvi vrsti! če je to moje mnenje zanje žaljivo, jim lahko bolj malo pomagam, ker več pove o njih kot o meni.
    vsekakor pa vam želim veliko uspeha ter čim bolj srečno življenje. Jane
    p.s. v nasprotju z mnogimi, dopuščam tudi, da nimam prav, a moram hkrati dodati, da sem pač tip človeka, ki ga lahko prepričajo racionalni argumenti, podatki in konsistentnost sogovornika. na obmetavanje z žaljivkami pa priznam, da v večini primerov bolj slabo reagiram.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.