denar
Spoštovana gospa Komarjeva,

res je, da sem vam v najinem enostranskem, pol anonimnem dopisovanju kdaj že predlagal kakšno reč. Predvsem v tistem mojem „konstruktivnem“ obdobju, ko sem iskal različne možne načine reševanja slovenskih politično gospodarskih zagat. Seveda pričakujem, da bo tudi sedanje pismo imelo prav enak učinek in ostalo na mestu ki si ga najbrž zasluži. V tem – pač kr-nekem obskurnem spletnemu mediju.
Pa upam, da mi uredništvo ne bo zamerilo tega poimenovanja. Saj se lahko tolaži z dejstvom, da so nekateri teksti, kljub obskurnosti, že uspeli razbesneti lobiste. Tiste pač, ki vedno znova in v vseh primerih menda zastopajo interese “naših”.

Pa nazaj k temi najinega dopisovanja. V tistih medijih, ki jih večina javnosti jemlje precej bolj resno, berem, da se išče kandidat za novega predsednika uprave naše, še vedno tako mične, Nove Ljubljanske banke. Berem tudi že o nekaterih imenih kandidatov. In moram ugotoviti, da je Slovenija res majhna, saj premore (očitno) le nekaj ljudi, ki so menda “primerni” za vodenje banke. Morda pa bi bilo v tem primeru res potrebno uvesti nove prakse in razmišljati nekoliko širše.

Torej. Ponujam vam v razmislek, da me imenujete za predsednika uprave NLB.
O bančništvu nimam pojma. To je dejstvo. Še več. Tudi nimam odnosa do denarja in ga jemljem izključno kot sredstvo, ki mi omogoča preživetje, kdaj pa kdaj pa za realizacijo tistega, kar se mi v življenju zdi dejansko pomembno. Nimam prihrankov, prav tako tudi približno nimam formalne izobrazbe s področja bančništva. Nimam torej niti izkušenj, kaj šele licence. A v preteklosti se je že večkrat izkazalo, da navidezne pomanjkljivosti, podobne mojim, niso igrale ključne vloge.

Programa dela nimam. In mislim, da ga tudi ne potrebujem, saj zgodovina uči, da opravljanje nalog predsednika uprave NLB nima prav dosti zveze s sprejemanjem poslovnih odločitev. To je bilo nekako glavno sporočilo odstopa gospoda Jašoviča, kot sem ga jaz razumel. Formalno pa sem pismen in opravilno sposoben, torej lahko mirno podpisujem odločitve drugih. Kdorkoli jih bo že narekoval. Mislim celo, da na mestu predsednika uprave NLB potrebujete malo bolj „nobel“ kurirja, ki bo odločitve in sporočila, v maniri korektnega piarovca znal sporočati zainteresiranim deležnikom.

No, naj pokažem malo samozavesti in zatrdim, da bi bil to delo sposoben opravljati. Za „standardno“ plačo, ki je ponujena upravi naše pogosto dokapitalizirane NLB, vam lahko tudi obljubim, da bom vsakič, ko se mi kakšna od odločitev ne bo zdela posebej logična, mirno požrl knedl in stopil pred medije ali druge javnosti z zadovoljno resnim obrazom in jo poskušal kar najbolje „prodati“.
Ob zavarovanjih odgovornosti, ki jih upravam ponujajo zavarovalnice in za katerega bi skromno pričakoval, da ga bo zame plačala banka, tudi ne vidim posebne nevarnosti, da bi vodenje te velebanke – ob morebitnih slabih rezultatih – imelo kakšne finančne posledice za moje zasebno življenje. In to je pravično in spodobi se, če upoštevava mojo morebitno dejansko vlogo, kajne?

Moje pomanjkanje bančniške izobrazbe in popolna neizkušenost pa vam ponuja še dodatno prednost. Namreč – vsakič ko bo banka v težavah – in laično predvidevam, da bo to pogosto – lahko vzroke za to poiščete prav v zgoraj naštetih dejstvih. In tako bo vaša institucija še naprej ostala strokovna in neodvisna ter za javnost vehementno branila „naše“ premoženje. Če bolje pomislim, sem pravzaprav (skoraj) idealni kandidat!

Na tem mestu bi želel tudi pojasniti, da sem v preteklosti res večkrat zapisal, da so državni uradniki slabi gospodarji premoženja, saj njihove odločitve nimajo ekonomskih temeljev, ampak politične. Res pa tudi je, da po zadnjih globalnih izkušnjah, niso prav nič slabši od zasebnih – predvsem tistih borzno špekulantskih – lastnikov. V obeh primerih so namreč zapravljivost enih in pohlep drugih pokrivali davkoplačevalci. Zato mislim, da to moje pismo ni v nasprotju z mojimi razmišljanji v preteklosti.

Spoštovana gospa Komarjeva, upam, da boste o moji ponudbi dovolj resno razmislili ter jo morebiti celo posredovali pristojnim.

In naj za konec še dodam, da bi to pismo sicer z veseljem naslovil še na koga drugega, a zaenkrat nam laikom še ni jasno katera od različic „naših“ bo teh državi vedrila in oblačila prihodnja leta. Tisti vedno „naši“ lobisti pa so zaradi „nacionalnega interesa“ in lumpijeve službe tako jezni name, da jih raje več ne bom niti omenjal v svojih tekstih, kaj šele, da bi si jim upal pošiljati tole svojo skromno ponudbo.

Če bi malo bolje razmislil o tem zadnjem, potem bi lahko ugotovil, da to pismo in ponudba nimata posebnega smisla, kajne?

S spoštovanjem,

Jane Panič

Comments

  1. se bojim, da si bo avtor s takšnimi teksti “prislužil” zeleno piko! Te so zdaj bolj “in” od črnih:)

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.