Tokrat smo se pogovarjali s pravim dedkom Mrazom. Tistim dedkom Mrazom, ki bi za svoje vnuke dal skoraj vse. Jože Mraz, človek mnogih talentov in zanimivih zgodb. Povprašali smo ga o njegovem življenju in delu.

Igralec, mož, oče, čebelar, dedek Mraz… Kakšen je pravi vrstni red?

Pravilni vrstni red je:
Igralec, mož, oče, dedek Mraz, čebelar.

Lahko o vsakemu nekaj malega poveste?

V takem vrstnem redu so mi naloge, oziroma poklici prihajali naproti. Vsakega sem sprejel in poskušal iz njega napraviti čim več. Igralec sem postal pri triindvajsetih letih. To je najlepši poklic na svetu. Mož sem postal pri štiriindvajsetih in še v istem letu tudi oče. To sta obenem dve najtežji nalogi, ki sta mi prišli naproti. Prva zato, ker iščeš svojo drugo polovico, včasih jo najdeš takoj, lahko jo pa iščeš celo svoje življenje, pa je ne najdeš. Druga naloga je pa kozmična. Očeta in mamo otrok izbere sam.
Dedek Mraz je velika sreča, ta me je doletela pri dvainpetdesetih letih.
Čebelar pa je tako tako pomočnik in varuh narave, to pa sem postal v šestinšestdesetem letu.

Zakaj ste se odločili ravno za poklic igralca? Ste imeli željo po nastopanju že kot otrok ali se je rodila kasneje?

Kot otrok nisem imel neke posebne želje po nastopanju. To je prišlo kasneje. Sem pa zelo rad šel v gledališče in vse kar so počeli igralci na odru, se mi je zdelo strašno imenitno. Prvič sem nastopal šele v gimnaziji, ko mi je bilo že sedemnajst let. Bil je to Molierov Namišljen bolnik. Mislim, da sem se prav takrat odločil za poklic igralca.

Diplomirali ste na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za imenovano fakulteto je znano, da so sprejemni izpiti težki in da jih izmed vseh prijavljenih sprejmejo le nekaj odstotkov. Kakšni so vaši spomini na sprejemne izpite in seveda tudi na študij?

Bilo je tako kot vedno, preko sto kandidatov. Nekoč, v mojih časih, sta bili selekciji dve. Prva je bila na sprejemnih izpitih, druga pa po končanem prvem letniku. Končalo nas je deset igralcev.
Moja odločitev, da postanem igralec je bila tako močna, da se mi sprejemni izpiti niso zdeli tako težki. Bil sem mlad, naiven in poln samega sebe. To je odločilo. Z današnjimi izkušnjami bi imel polno pomislekov in dvomov, takrat pa nič.

Se po vaših opažanjih današnji študij na AGRFT v čem bistveno razlikuje od vašega guljenja klopi na akademiji?

Kmalu bo že petdeset let od mojega vpisa na AGRFT. Verjetno se je od takrat marsikaj spremenilo. Moram reči, da če je takrat kdo imel govorno napako, ali da je bil z odra nerazumljiv, nikoli ni videl drugega letnika. Danes ni več tako.

Zaposleni ste (bili) v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Ogromno mladih igralcev se danes bori z brezposelnostjo in negotovo prihodnostjo. Ste zaposlitev dobili takoj po pridobljeni diplomi ali je bilo že takrat stanje precej negotovo?

Zaposlitev sem dobil takoj, še kot absolvent, diplomiral sem kasneje. K sodelovanju so me vabili v Drami SNG, MGL (Mestno gledališče Ljubljana) in Mladinsko gledališče. Odločil sem se za Mladinsko gledališče, ker so mi nudili delovno razmerje za nedoločen čas, kar je bilo tudi takrat redkost.

Nastopili ste v več kot 40 različnih predstavah. Koliko časa ste se v povprečju pripravljali na eno predstavo?

Bil sem petnajst let član Mladinskega gledališča in tam odigral preko šestdeset vlog. Preigral sem celo množico otroških likov iz svetovne književnosti. Bil sem Tom Sawyer, Oliver Twist, Guliver, Vilinček z Lune in še in še…
Potem sem bil pet let v svobodnem poklicu. Takrat sem v glavnem igral v Novi Gorici. Tam sem odigral približno petnajst vlog v Shakespearu, Molieru, Brechtu, Kunderi, Kmeclu, Bulgakovu.
Enaindvajset let pa sem bil član MGL-ja in odigral preko šestdeset vlog. Za pripravo ene predstave je potrebno približno dva meseca vaj. Te potekajo dopoldne, zvečer pa igraš predstave.

Kako izgleda povprečen dan gledališkega igralca?
Moj povprečen delavni dan v gledališču je izgledal takole. Dvakrat na teden vokalna tehnika, dvakrat na teden vaje za telo in duha (telovadba usklajena z dihom) in enkrat taj-či. To se je dogajalo od 8-10 ure, od 10 do 14 ure so bile odrske vaje, zvečer pa predstave.

Vam je katera od vaših predstav ostala še posebej v spominu? Morda zaradi vloge, zaradi igralske zasedbe ali pa čisto nečesa drugega?

Veliko predstav mi je ostalo v spominu. Nekatere zaradi vlog, druge zaradi imenitne igralske zasedbe. Tretje pa čisto preprosto zaradi odličnega vzdušja na vajah, zaradi dobre uigrane ekipe. Težko izberem.

Ste kdaj svojo igralsko žilico izlili tudi v kakšen film? (In če da) Kakšni so bili občutki, kje vam je bolj všeč? Oder ali platno?

Tudi v filmu sem igral. Toda moja ljubezen je oder in gledališče.

Pred 11 leti ste dobili priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Kaj vam pomeni priznanje?

Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo mi veliko pomeni. To nagrado podeljujejo stanovski kolegi – igralci. Zato je še dragocenejša.

Ste po prejemu dobili zagon po še aktivnejšem vključevanju v umetnost ali ste se umaknili iz poklica?

Po prejeti nagradi sem imel še večji motiv za delo. Nagrada je poplačilo za pretekli igralski opus in predujem za naprej. Žal pa današnji čas ni naklonjen starejšim in izkušenim igralcem. Zdaj je čas mladih, novih obrazov. Izkušnja in modrost pri nekaterih upravah gledališč ne pomenijo kaj dosti. Zato je plemenit umik najboljša možnost.

Kako pa se znajdete v »poklicu« dedka?

Biti dedek je velika sreča za vsakogar. Ker sta sinova in hčerina družina živela v isti hiši kot midva z ženo, sva z vsemi štirimi vnuki bila dosti skupaj. Moji vnuki so danes stari sedemnajst, trinajst, dvanajst in vnukinja deset let. Zato lahko rečem, da imam z vnuki precej lepih izkušenj.

Ste kdaj »odigrali« tudi dedka Mraza? Ne le za otroke, vnuke?

Dedka Mraza sem nekajkrat odigral in sicer v vrtcu in za otroke mojih kolegov v gledališču.

Ste s svojim zanimivim poklicem kdaj vzpodbudili interes za gledališke odre pri svojih otrocih, vnukih? Kdo od njih morda nadaljuje vašo pot?

Hči se je nekaj časa kar resno zanimala za ta poklic. Celo šla je na sprejemne izpite na AGRFT, pa ni bila sprejeta. Danes je odlična učiteljica in zadovoljen sem, da je tako. Poznam namreč tudi temne strani tega čudovitega poklica.

Kako je soproga »prenašala« vaš poklic?

Z ženo sva vedno rekla, da naj bi eden od naju vendar imel normalen poklic. Za stabilno družino je en »sanjač« čisto dovolj. Kako pa je prenašala moj poklic, pa ve samo ona. Zdi se mi, da mi je omogočila »sanje«!

Kaj pa vaš hobi – čebelarstvo – je to zdaj, ko ste v pokoju postal vaš »poklic«?

Čebelarstvo pa je precej bolj resna naloga, kot si človek misli. Sem član čebelarske zveze, kjer imamo predavanja in druženja. Vedenja o čebelah so velike skrivnosti narave. Fizik Einstein je menda rekel: »Ko bodo izginile čebele, bo kmalu izginil tudi človek.« Nam čebelarjem je torej zaupana zelo odgovorna naloga. Ni pa vse v naši moči.

Pa se navežimo na čebele, ki potrebujejo kvalitetno, čisto okolje. Ogromno se govori in osvešča ljudi o varovanju okolja, pripravlja se celo predlog Zakona o omejeni uporabi nakupovalnih vrečk. Kakšen je vaš pogled na ukrepe, ki jih izvajajo in sprejemajo vodilni, kot so na primer visoke denarne kazni za napačno ločevanje, za nepobiranje pasjih iztrebkov …?

Čebele res potrebujejo čisto okolje. Prepričan pa sem, da visoke denarne kazni za kršitelje niso pravi ukrep. Vzgoja, poštenje in morala, to je edina pot. Slovenski človek naivno misli, kadar greši in svinja okolico, češ, če ga nihče ne vidi in opazi pri njegovih »grehih«, da pač ne greši. Tudi Martin Krpan je tihotapil sol, cesarju pa se je zlagal, da je le nekaj brusov in kresilnih gob naložil. Nekaj takega je tudi med nami Slovenci in še se bomo morali vzgajati.

Kaj sami naredite za naš planet in kvaliteto bivanja vaših potomcev?

Živim na lepem koščku Slovenije, na deželi, sredi narave. Naravi je potrebno prisluhniti in ji pomagati. Narava ima vedno prav.
Tudi s čebelami je tako. Čebele znajo vse same, brez čebelarja. Čebelar naj bi jim samo olajšal bivanje in olajšal njihovo delo, za nagrado pa dobi med. Če si z naravo dober, te nagradi s čistim zrakom in s svojim čudovitim izgledom. Sam pa poskušam na svojem koščku zemlje napraviti vse, da ta nebi bil onesnažen.

Dedek Mraz si je že mnogokrat ogledal cel svet – koliko ste ga videli vi – radi potujete?

Rad potujem. V MGL-ju smo imeli skupino, ki jo je vodil igralec Zlatko Šugman. Vsako leto smo izbrali nov cilj. Tako smo bili na Siciliji, Kitajski, v Egiptu, Cipru, Siriji in Jordaniji, Španiji, Šri Lanki in še kje. Zdaj teh izletov ni več in jih zelo pogrešam.

Česa ima človeštvo po vašem mnenju pre-več in česa pre-malo?

Človeštvo ima vsega ravno prav, le da dobrine niso pravično razdeljene po vsem svetu. Zato se mnogi prebivalci Azije in Afrike, kjer ni dela, trudijo priti v Evropo in Ameriko.

Kaj želite v letu ki prihaja svojim dragim, prijateljem, … kot dedek, gospod Mraz?

Vsem malim in velikim otrokom v Sloveniji, pa tudi po svetu, želim, da bi živeli svobodno, da bi vsak lahko opravil šolanje po svoji izbiri in da bi delal v poklicu, ki mu je pri srcu. Ali pa vsaj, da bi vsi, ki so zmožni za delo, dobili delo in se s svojim delom tudi preživljali. To je sicer utopično, želja pa mora obstajati, kajti, če si nekaj močno želiš, potem se želja celo izpolni.

Hvala za pogovor in vse dobro v letu ki prihaja!!!

Žana Leskovar, december 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.