Morda se vam bo retorično vprašanje v naslovu zdelo nenavadno ali nelogično, saj se velika večina literature s področja investicij, gospodarstva in še posebej turizma odklonilnemu odgovoru sploh ne posveča. Ni čudno, ko pa na pritrdilnem polu nastopajo argumenti kot so stalni dolgoročni donosi, relativno nizko kapitalno tveganje, trajnostni razvoj in druge tudi sociološko pozitivne posledice, ki sledijo vložku v lokalnem okolju.
Kuba_osnovnaPa je res vse tako rožnato? Da ni tako, nakazuje dnevno poglabljanje krize in socialnih nemirov v Grčiji. O tej problematiki na tem mestu verjetno sploh ne bi razpravljali, če ne bi bila Grčija ena največjih evropskih, če odštejemo Ameriko in Kitajsko, pa tudi svetovnih turističnih držav. Delež storitvenih dejavnosti v grškem BDP-ju znaša več kot 73%. Res je sicer, da veliko storitev odpade na ladijske prevoze, kljub temu pa delež turizma znaša 15%. Naslednja hiper turistična država je Španija, ki je prejšnjo gospodarsko krizo reševala prav z megalomanskimi investicijami v turizem. Projekta pozidave skoraj celotne obale s hotelskimi kompleksi se je oprijelo ime turistični bum – »tourism boom«. Današnja situacija sicer ni tako negativna kot v Grčiji, vendar naj bi bil tudi v tem primeru led precej tanek in nihče točno ne ve kaj se bo zgodilo, vsi pa se bojijo, da bo tudi tu počilo.
Kje so torej v uvodu omenjeni pozitivni dejavniki? V času pred Evropsko unijo je bila cenjena lastnost turizma tudi ta, da je v državo prinašal tuje, močnejše valute. Sedaj pa več kot očitno prinaša tuje investitorje, ki jim je bolj malo mar za lokalno okolje. V času rasti tuje hotelske verige pridno polnijo svoje žepe in po svetu gradijo nove objekte. Ko pride recesija pa je dvigovanje povpraševanja prepuščeno lokalnim oblastem, ki so primorane investirati v stalno dogajanje, prireditve in druge dogodke, če želijo da nekdanja turistična središča ne postanejo mesta duhov.
Tudi v Sloveniji se je v obdobju konjukture veliko govorilo o pozitivnih učinkih investiranja v turizem. S pomočjo evropskih sredstev smo izgradili ali obnovili predvsem večje hotelske komplekse v tradicionalnih turističnih krajih. Veliko sredstev je bilo vloženih tudi v posodobitev žičničarskih sistemov. Delež turizma v BDPju naj bi se bistveno povečal. Smo sedaj lahko bolj srečni ali žalostni, da se to ni zgodilo? Govori se namreč, da mnoge priložnosti niso bile izkoriščene. Na vse pretege želimo tudi obuditi obalni turistični biser Portorož, ki pa zlasti v času izven poletne sezone ostaja precej zaspan. In to kljub temu, da smo pridobili enega najboljših, najkvalitetnejših in predvsem najdražjih hotelov na Jadranu. Agonija, ki se je okoli njega pričela takoj po zaključku investicije in dobila krila s kolapsom Istrabenza, se je končala z najemniško pogodbo prestižni hotelski verigi Kempinski. Sedaj pa kaže, da kompleks bolj kot turizmu služi zavarovanju »nekih« deležev. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa smo pred dnevi izvedeli še, da turistična dejavnost skupine Sava, ki se je predvsem z intenzivnim kupovanjem turistične infrastrukture v zadnjih letih razvilo v eno največjih turističnih podjetji pri nas, v rdečih številkah.
Na drugo, pozitivno stran turistične premise pa lahko postavimo Hrvaško. Država naj bi bila pred bankrotom že dalj časa. Veliko zaslug za to, da do njega v državi še ni prišlo gre verjetno pripisati prav turistični dejavnosti, ki predstavlja cca četrtino skupnega BDP-ja. Kar je le eden izmed dokazov, da investicije v turizem tudi dandanes niso vprašljive. Le bolj previdno jih je potrebno načrtovati, saj so dolgoročne in enormnih zaslužkov čez noč ni možno pričakovati, kar bi lahko rekli da dandanes velja za veliko večino gospodarskih panog.

S.J.

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.