Izjemno priljubljena glasbena skupina, ki je že zdavnaj presegla meje naše podalpske dežele, je s svojo mojstrsko eksperimentalno glasbeno mešanico v spremstvu violinistke Anje Bukovec postavila piko na i na koncertu Rock za prihodnje generacije, ki se je odvijal ob letošnjem Dnevu brez avtomobila. Kaj imajo člani povedati na temo ekologije, smo izvedeli ob pozni nočni uri, ko se je središče Ljubljane že ponovno odprlo za promet.

terra_folk1

Zaključili, začinili in za nekatere kakšno nočno moro naredili. Terrafolk in Anja Bukovec, ki ste peli You are my sunshine v heavy metal izvedbi.

Ja zelo … tudi nas je presenetilo, da je solo vokal kar Anja Bukovec posodila.

Terrafolk ste … no, ne bom rekel institucija, ker to bi bila že žaljivka, ampak vsekakor ste že toliko časa na sceni, da se še jaz spomnim, kako sem se zvijal od navdušenja na enem od vaših koncertov za informatike v Cankarjevem domu že pred leti. Kaj lahko en tak bend, ki igra severno in južno glasbo – kot sami radi velikokrat rečete, naredi za to, da bo ta naša Zemlja še nekaj časa z nami?

Glede ekologije smo bolj slabi, večinoma se mednarodne koncerte vozimo z avioni in tudi v takem svetu živimo, da vsak želi nekam prodirat in tem več sveta osvojit, daleč priti s svojimi idejami in seveda so potem tukaj avioni neizbežni. Tako da bi si jaz želel, da bi mi več naredili za to, da bi več igrali v bližnji okolici Slovenije in da bi šli na našo turnejo z vlakom. Ampak če ne bo ta začetna žaljivka, da smo Terrafolki intitucija, kdaj postala resnica, ker v resnici to ni žaljivka, ampak so to neke sanje enega takega ansambla, ki misli, da je že nekaj dal skoz v svoji karieri, ampak tajnice si pa še vedno ne more privoščiti, kaj šele institucijo. Ko bomo pa enkrat imeli tajnico, bomo pa imeli tudi turnejo z vlakom.

No, držali vas bomo za besedo. Kaj naj rečem razen tega, da upam, da boste seveda reciklirali in da bomo še nekaj časa skupaj. In zahvaljujem se vam za to, kar ste naredili …

No, druga zadeva, ki bi jo rad izpostavil, je zvočna ekologija, o kateri se premalo govori. Govori se o metanju – na to me je kolega zunaj spomnil – svetlobe v vesolje; zelo, zelo spodbudno, ampak o zvočnem onesnaževanju, ki se nam dogaja, ko hodimo po ulicah in nakupovalnih centrih, o tem se pa ne govori. Resnično si želim, da bi imeli malo več tišine ali celo kak praznik tišine. Dan, ko bi lahko mladi glasbeniki izpod stolov potegnili svoje inštrumente in brez  pomoči Nikole Tesle zagodli eno ali dve in si polepšali dan, jutro ali večer.

Ta bi bila pa res lepa!

Brez tišine ne bo miru: dokler ne bo tišine, ne bomo dali miru in bomo težili tudi k temu, da bo tišina.

Naj pri temu ostane in hvala lepa še enkrat.

Hvala za povabilo.

Aljaž Pengov Bitenc

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.