Slovenci smo ga spoznali v aferi JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) konec osemdesetih let. Danes je Franci Zavrl partner komunikacijske in svetovalne agencije Pristop, z nami pa je spregovoril o Pahorjevi vladi, o Pahorju, Janši, politiki in njenih legendah, komuniciranju, populizmu, tajkunih.
Franci Zavrl
Imamo krizno vlado, vlado proti krizi ali vlado v stalni krizi?
Vse troje. Čas je takšen, zmeden.
Ljudje bi pričakovali vlado, ki pozna odgovore na krizo in deluje kot dobro naoljen stroj.
To je možno po vnebovzetju, kot se reče. Tega še ni. Dobili smo velikega mediatorja, nimamo pa še raja. Samo v raju obstajajo takšne vlade, o katerih govorite. Koalicijske vlade niso nikoli kot brezhibno delujoč stroj …
Janševa dolgo ni kazala nobenih razpok …
To ni bila koalicijska vlada. To je bila vlada, ki jo je vodil imperator, vladar. Njegov stil je bil povsem drugačen od mediatorja Pahorja. Voz je šel po premici konjukture navzgor, dalo se je živeti z obljubami in učinkovitim vodenjem, poveljevanjem.
Krizni čas ni čas za eksperimente z mediatorjem?
Če ti uspe, si še večji frajer. Borut Pahor lahko postane politična legenda. Če mu uspe s tem stilom, se bo zapisal v zgodovino kot nekdo, ki je z mediatorskim načinom na sprejemljiv, dogovoren, nekonflikten, neoster način državo popeljal iz krize. Drugače bo poraženec.

Doslej se je prevečkrat zdelo, da stvari nima pod kontrolo. V vojni okoli NLB in reprogramov kreditov ni znal udariti po mizi.
Borut Pahor ima stvari, kadar hoče, še kako pod kontrolo. Pahor se odloča, vtis je drugačen zaradi načina, stila. Rahlo je nedostopen. Njegova največja realna težava je, da je stopil na vrh v kriznem času in ni imel časa za učenje, za rast s funkcijo. Pahor vlada tudi s tem, da javnosti namerno pušča vtis, da ne vlada. SD ni bila nikoli doslej na oblasti, zato ima še naprej hude težave z obnašanjem, kako vladati. Ima znotrajstrankarske frakcije, vsako s svojimi kadrovsko-političnimi pričakovanji. Stari komunisti, liberalci, mladi japiji, to je združena fronta SD, ki se bo v naslednjih letih morala izčistiti, sicer se bodo razklali.

Nevladanje kot način vladanja? Nereagiranje? Trikratno premišljevanje, preden naredi?
Primerjamo tri stile. Janšev je jasen, ve se, kdo odloča. Vladar je nedotakljiv, napake podrejenih kaznovane, delitev odgovornosti je jasna, struktura oblasti močno hierarhična. Drnovšek je puščal stvari, da se ‘medijo’, da dozorijo. Kot vladar je bil odmaknjen, le ozek krog je imel dostop do njega. Pahorjeva odmaknjenost je drugačna. A tisti, ki so mu blizu in skušajo delati po svoje, si ne upajo prevzeti vajeti in solirati, čeprav se tako kdaj zazdi. Diskusija med Patrickom Vlačičem in Simono Dimic okoli Darsa je bila kazalnik spopada posameznih centrov moči, ki se je končala kot samoočiščenje. Pahor je pustil, da do tega pride. Namerno. Vsi jastrebi, ki so skušali kadrovati po svoji liniji, so dobili po prstih, saj jih je premier medijsko detektiral. In medijska detekcija tovrstnih praks je najboljši način pacifikacije vladanja. Na ta način strankokracija, ki želi obvladovati vse družbene vzvode, izgublja domovinsko pravico. Na ta način se Pahor uči vladanja. Kot sem že omenil – ni imel časa rasti skozi funkcijo, zato vse poteka na videz zelo boleče, pri živem telesu.
Leva vlada je vlada individualistov, nagnjenih veliko bolj k nesoglasjem, notranjim konfliktom?To je doslej najbolj strokovna vlada izjemnih posameznikov po osamosvojitvi. Jelušičeva in Svetlik sta najbolj nedvoumni avtoriteti na svojih področjih, kar jih je doslej vodilo socialni in obrambni resor. Še več je izjemnih posameznikov, imajo pa dva problema. Prvič, so strokovnjaki, ki preveč stavijo na profesionalizem in padejo v tako imenovano past profesionalizma. Kaj to pomeni? Tudi zdravniki so vrhunski profesionalci, a so najslabši menedžerji. Pri ministrih je podobno. Vodenje države je menedžerska funkcija, zato se veliki profesionalci začno med seboj težje pogovarjati. Njihov problem je odsotnost veščin s sfere menedžmenta. Drugi problem je vodja. Pri tovrstnih profesionalcih bolje funkcionira človek, ki je trd, izkušen, ki diktira in določa. Lahko je mediator, a že s sivimi lasmi v politiki na ključnih pozicijah odločanja. Pahor se hitro uči, vidi se, da je tekač, športnik. Po padcih, na primer pri Ruplu, pri koketiranju z opozicijo … se je hitro pobral. Ok, ranjen, a se je.
Opozicija mu pravi, da je njegovo vladanje tiskovna konferenca, dolga …
Takšen je vtis, ker je Pahorja vse polno. Pada z vseh naslovnic, s prvih minut poročil. A za tem je realen koncept vladanja, realna politična strategija. Forma, ki je pač medijsko bolj prezentirana, daje merljive politične učinke. Precej je pametnejši in strateški od tistega, ki mu očita, da je PR-ovec, komunikator. Najbrž ve, da je velika verjetnost, da bo po štirih letih kriznega vodenja moral zapustiti premiersko vlogo in že danes izgrajuje naslednika.
Je kriza tudi priložnost za komuniciranje? Za utrjevanje podobe? Se da krizo prodajati?
Pahor nas je dobro postavil na realna tla. Znižal je pričakovanja, da krize ne bo ali da se bo končala jutri. Komunikacijsko modro, to uči taktika odnosov z javnostmi. Če so pričakovanja javnosti razmeroma nizka, bo vsak mali vzpon že zmaga. Bi pa vlada potrebovala natančno načrtovano protikrizno kampanjo, ustanovljen bi moral biti tim vladnih in zunanjih strokovnjakov, ki bi peljal komunikacijski program krize. Kot delajo države promocijo v tujini, kot se promovira prevzem evra, sprememba zdravstvenega sistema … Takšen tim bi postavljal ljudi na realna tla, obenem pa bi učinkovito in enostavno pojasnjeval vladne ukrepe. Najbrž tega ne počnejo tudi zato, ker varčujejo. A to je pravzaprav metanje denarja vstran. ‘Outsourcing’ v kriznih situacijah omogoča fleksibilnost, učinkovitost, prinaša tujo izkušnjo. Tudi če bi takšna kampanja stala milijone, bi bila za državo investicija.

To govorite zaradi lastnega biznisa? Pristop je bil zadnji dve leti prvi piarovec ministrstev? Dva milijona poslov v dveh letih.
Tega obsega posla nismo ustvarili s piarom, temveč tudi s pripravo oglaševalskih kampanj, zakupom medijskega prostora … Vse posle smo dobili na javnih razpisih. Za občutek: v strukturi prihodkov Pristop s sodelovanjem z državnimi podjetji in ministrstvi nikoli ni ustvarjal več kot 10 % celotnih prihodkov.

Bo tudi to koalicijo načel nagon politike po delitvi plena? Zgodb je veliko: NLB, telekomunikacije, Hit … Teče vzpostavitev novih komandnih linij v gospodarstvu, povezanih s politiko?
Ne moremo več govoriti o umiku države iz gospodarstva, ker istočasno zahtevamo državni intervencionizem, državna jamstva. To je kavelj 22 tega trenutka. Cel svet je padel s tečajev na glavo.
Nesporni šef opozicije Janez Janša je najprej nastopal razmeroma zadržano, zdaj je spet v ofenzivi, napovedal je drugo republiko, tako rekoč revolucijo …
Janša ima vse možnosti, da se vrne na oblast leta 2012, če ta koalicija ne bo uspela. To je predpogoj. Pri nas se volitve izgublja, ne dobiva. Frontalnega napada še ni uprizoril, ker mu ga ni treba. Sama vlada mu pri tem preveč pomaga. Pušča, da se stvari odvijajo. Je pa jasno nakazal, da lahko dobesedno čez noč pride ta napad, premišljen in dodelan.
Janša še naprej ne ve, da je volitve izgubil (tudi!) zaradi lastnih napak, recimo v aferi Patria? Še naprej se govori o prevari.
Zgodba o Patrii je bila napaka šele v zadnji fazi, ko je začel serijsko vlagati tožbe proti medijem. Bil sem zaprt z Janšo, menim, da ni vzel nobenega denarja. Njegov problem je bil PR, ni znal toka obrniti v svoj prid. Njegov problem so bili politični ‘krvosesi’, ljudje, ki bi se napijali iz čaše oblasti in korita koristi. Ni jih detektiral pravočasno in ustavil.
Vi ste mu svetovali?
Sem mu večkrat kaj rekel. A on sliši tisto, kar želi slišati.

Se bo bes ljudi, ki izgubljajo službe, prelil na ulice? S pomočjo populizma?
Vlada ima skritega aduta. Dr. Svetlika. Ko bi stvari eskalirale na vprašanju socialnega partnerstva, bi se po mojem Svetlik, Hribar Milič in Semolič dogovorili. Ker so to odgovorni in razumni ljudje. In ljudje niso ovce, ne gredo kar tako na ulico. Mislim, da družbeno sliko pri nas izboljšuje obnova civilne družbe. Antifašistične manifestacije so me razvedrile. Pretirana oblika institucionalizacije politike v stranke in druge organizirane oblike morajo nadomestiti nove živahne oblike civilnodružbenega vrenja.

Kriza je ključni kontekst, kjer se lomi politika. Stranke veliko govorijo, resnih rešitev ni predstavil nihče. Vlada mora bes množic preusmeriti na tako imenovane tajkune?
Tajkunska zgodba je kompleksna, ima zvezo s slovenskim značajem in zavistnostjo. In ima zvezo z našo preteklostjo, občutkom krivde, če si uspešen in služiš denar. Gre za napačne percepcije enakosti, solidarnosti. Ta družba ne temelji na zdravi tekmovalnosti in zasledovanju uspeha, ampak na hlinjenju enakosti. To je največja možna hipokrizija. Sam sem to doživel na lastni koži, ko sem šel leta 1990 iz novinarstva v posel. Novinarji so me izločili kot izdajalca.

Tajkunska zgodba je razgalila nacionalni karakter? Ni razgalila zgodbe o netransparentnem umiku države iz gospodarstva, o nacionalnem interesu kot krinki za menedžerske odkupe, o izigravanju zakonov?
Tajkunska zgodba ni nastala v lanskem predvolilnem času, niti ne ob netransparentni prodaji Mercatorja, ko je bila storjena največja napaka. Tajkunska zgodba tli in živi v vsakem od nas zaradi nacionalnega karakterja in zaradi naše preteklosti. Čutili smo jo pri LDS-ovih politikih, ki so imeli resentiment do direktorjev z višjimi plačami.
Tajkunska zgodba je torej po vašem populizem?
Populizem je vseskozi prisoten. Ali deljenje certifikatov ni bilo populizem? Potem smo vsi nekaj časa na veliko investirali in vlagali v delnice. Politika živi od populizma, tega ji niti ne gre očitati. Lahovnik je intelektualec, a je v nekem trenutku šel v populistično zgodbo o dobrih in zlih. Nič slabega, razumem. Obstajajo pa nevarne implikacije populizma. Tajkun je vrednostno izjemno nasičena beseda, a se jo uporablja tudi za direktorje, ki so uspešni, dobri, ki se jim ni nikoli nič dokazalo. En dan sem prišel domov in me je mladoletni sin vprašal, kaj je tajkun. Grozno, po svoje. Dve leti pred volitvami sem predvideval, da bo SDS potegnil iz rokava karto protitajkunstva. Takrat sem šel okrog, do glavnih direktorjev, lastnikov, združenja Manager in sem ponudil projekt, ki ni uspel. Projekt utrjevanja pozicije lastnine, pravice do lastnine, učinkovitosti, pozitivnega seta vrednot s tega spektra.

Foto: Aleš Hostnik
Foto: Aleš Hostnik

Za rejtinge je treba biti zdaj kot politik antitajkun? Tega bika je treba prijeti za roge?
To so trenutne taktike strank in posameznikov, ker še nimajo odgovorov na vprašanje, kaj točno s temi krediti, deleži. Na deklarativni ravni je politika vlade jasna, po legislaturi pa ne. Ko gre za pravna presojanja ravnanj, se populizem konča. Mora se. Takrat mora biti vse jasno, zraven ne sme biti politike. Imamo policijo, tožilstvo, sodstvo … Če kdo kaj ve, naj ‘tajkune’ ovadi. Politika pa naj nas ne dela živčnih že tedne in tedne z NLB, kreditnimi stvarmi, ampak naj stvari reši. Politika je zato, da rešuje. Predvsem pa ‘tajkunski bik’ nima samo treh rogov, je sistemski bik, sistemska napaka. Vlada je naredila pametno, da se v bika ni zapodila brezglavo. Ker na ta način bi gasila manjše plamene, požar v sistemu bi ostal.

Bili ste eden svetovalcev Veselinoviča. Kako vidite njegov padec?
Zraven sem prišel pozno. Vlada je njegovo postavitev povsem zgrešeno izvedela od prvega koraka. Če je mislila, da je pravi človek, ni bilo razloga za hitenje, za ‘šmugl variante’. Lahko bi šel na nov nadzorni svet.

Se Veselinovič ni sestrelil tudi sam? Ko je najprej javno dejal, da ni podpisal reprograma Infondu in ko je izjavil, da bo naredil, kar je dobro za državo?
Imel je kar prav pri tej izjavi. Izhajal je iz pozicije, ki jo NLB ima. Država v državi. Če pade NLB, pade slovensko gospodarstvo. Veselinovič se je znašel v brezizhodni situaciji, ni imel možnosti za zmago. Z nekonsistentnim nastopanjem jo je še poslabšal. Od začetka bi moral komentirati, da je situacija izgubljena. Na njegovem mestu bi rekel, da gre za hudičevo dilemo: na eni strani so pričakovanja politike, na drugi strani bančna pravila, zakoni … In bi odstopil. To bi bila najboljša pot.
Ste mu tako svetovali?
Ko sem prvič z njim govoril o tem, ne. Za nazaj je lahko biti pameten. Potem sem menil, da je najboljše, da odstopi cela uprava. A to je zgolj moje mnenje.
Lobistično ste vpeti v kadrovska inštaliranja, kajne?
Ne, pri kadrovskih zadevah ne sodelujem. S tem se ukvarjam.
Vaše ime pa se vedno znova pojavi zraven?
To jemljem kot promocijo. Tudi govorice utrjujejo blagovno znamko.
Hvala za pogovor.

D.N.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.