Emir Haskić, komaj 26. letni pomočnik selektorja državne ženske košarkarske reprezentance in aktualnih državnih prvakinj KK Hit Kranjska Gora. Košarka, pravi, mu je največja ljubezen. Kljub vsem preprekam, s katerimi se spopadajo vsi športi, se ne vda in verjame, da bo slovenska ženska košarka postala ena izmed najboljših v Evropi. Do takrat pa je še dolga pot, ki zajema trdo in velikokrat prostovoljno delo v košarkarskih klubih, vzgajanje in preučevanje vrednot kolektivnih športov učencem (med njimi tudi ženske košarke), promocijo ženske košarke v medijih (»tiskani mediji o tem sploh ne poročajo, jih ne zanima«) ter spoznavanje vrednosti v tem ekipnem ženskem športu tudi za sponzorje.

Foto: kosarka.si
Foto: kosarka.si

Emir, ravno ste se vrnili s košarkarske turneje po sosednjih državah. Kakšne rezultate ste beležili?

Res je, v septembru smo s KK Hit Kranjska Gora igrali v Nemčiji, Italiji in Hrvaški. In ekipa je osvojila tri mednarodne turnirje, med drugim smo premagali nemškega podprvaka in avstrijskega prvaka! Fantastičen začetek nove sezone, sploh če upoštevamo dejstvo, da je glavi pokrovitelj pred sezono zmanjšal sredstva za 70% ter da smo morali tako precej spremeniti ekipo. Ampak punce trdo delajo, so predane in so trenirale celo poletje. Pravzaprav lahko rečem, da se se priprave za sezono začele skoraj takoj po zmagi državnega prvenstva v maju. 15. 5. 2010! Nikoli ne bom pozabil tega dne!

Ja, to je bilo precejšnje presenečenje, saj so bile Celjanke favoritke.

Ja, veliko ljudi je bilo mnenja, da ne bomo prišli niti čez polfinale, kaj šele finale, da ne rečem do zmage! Moram priznati, da sem vedno verjel v to ekipo, v klub KK HIT Kranjska Gora, ki ne vključuje samo igralk na parketu. Vendar vedno obstaja določena »trema«. Ki pa ti daje zalet. Naš zalet niso bili samo treningi in zmage, tudi porazi nas učijo. Zalet smo imeli tudi v tem, da smo tako mlada ekipa, ki je lansko sezono tudi prvič igrala v mednarodni ligi IWBL (sodelujejo ekipe iz Slovenije, Hrvaške, BIH, Srbije in Črne Gore) in dosegli visoko 5. mesto. Ti rezultati se morda sami po sebi ne zdijo tako impresivni, vendar so! Morate razumeti, da Kranjska Gora ni ravno najbolj idealno mesto za treniranje košarke. Zaradi majhnosti in oddaljenosti do univerzitetnih središč je težko dobiti mlade košarkarice ter jih zadržati v naši sredini. Vendar imamo spet dobro ekipo! In vsi to delamo predano. Vsi, do zadnjega. In to daje rezultate!

Rezultati so, vendar kljub temu ni sponzorjev. Sicer je ta trend prisoten pri vseh športih, vendar manjši klubi in »manj popularni« športi, kot ženska košarka, pa verjetno to še bolj občutite.

Pred letošnjo sezono smo bili postavljeni na rob prepada – zaradi gospodarske krize se je vložek generalnega pokrovitelja zmanjšal za 70%! In seveda je bil obstoj šampionske ekipe pod velikim vprašajem. Izgubili smo 5 igralk, a vseeno smo zadržali mlado, a izjemno ambiciozno ekipo, s katero je užitek delati. Zahvalil bi se vsem igralkam, ki so se odločile ostati, verjamem da bomo s trdim delom vseeno vsem ekipam trn v peti. In res sem vesel teh rezultatov iz septembra, saj so punce same sebi dokazale, da res zmorejo! Mislim, da smo se »obdržali« tudi zato, ker je bil v osnovi eden izmed ciljev KK HIT KG povezati Zgornjesavsko dolino z ostalimi kraji tudi preko košarke! S tem povezovanjem pa želimo tudi večje število mlajših igralk, iz katerih bomo potem naredili močne generacije in postavili trdnejše temelje kluba. Ob trenutni gospodarski situaciji, le dobro delo z mladimi omogoča dolgotrajnejše preživetje.

Kar pa res obžalujem ob izgubi pokrovitelja oz. ob tako velikem zmanjšanju sredstev pa je to, da letošnjo sezono ne bomo mogli igrati v mednarodni IWBL ligi, kar bo zagotovo pustilo posledice. Punce bodo ostale brez številnih močnih tekem, ki so bile odlične za njihov napredek, kar dokazuje, da je bilo v letošnji članski reprezentanci kar 5 igralk iz naše letošnje ekipe! Glede na to, da je bila udeležba v tej ligi tudi edinstvena priložnost za promocijo destinacije Kranjske Gore, ki kot turistični kraj v teh državah še vedno zbuja izjemen ugled, je razočaranje ob letošnji neudeležbi še večje. Vseeno bi rad poudaril, da sem s sestavo ekipe izjemno zadovoljen. Igralke so izredno marljive, vzdušje v ekipi je enkratno, vsi smo željni novih uspehov in v taki ekipi je užitek delati!

5 igralk iz ekipe je tudi članic državne reprezentance, kjer ste vi tudi pomočnik trenerja. To tudi omogoča kontinuiteto verjetno, ampak najprej o članski reprezentanci. Zdi se mi, da ljudje po večini sploh ne poznajo slovenske članske ženske košarkaške reprezentance in ženske košarke nasploh.

Ja, žal res. Menim, da je kar v krizi, ki se z gospodarsko še bolj poglablja. Vedno manj je mladih košarkaric, vedno manj je strokovnega kadra in vedno manj je ljudi, ki bi se z žensko košarko aktivno ukvarjali. Sam, pri 26ih letih kot eden najmlajših košarkarskih trenerjev v ženski košarki, vseeno ostajam optimist. Upam, da se bo vedno več mladih začelo ponovno ukvarjati z žensko košarko, verjamem da bo svoje storila tudi Košarkarska zveza Slovenije, ki se trudi žensko košarko medijsko bolj močno pozicionirati. Problem medijev je bil v zadnjih letih velik, vseeno pa je opaziti, da se prebujajo vedno novi portali o ženski košarki, vsebine so dobro brane. Vseeno pa ženske košarke praktično skoraj ni zaslediti v tiskanih medijih in na televiziji. Dokler vsega skupaj ne bomo spravili na višji nivo, bomo težko pričakovali, da se bodo punce v šolah odločale za košarko. Zakaj? Preprosto ne bodo imele svojih vzornic. Posledično zaradi slabe medijske pokritosti tudi sponzorji odpovedujejo svoje vložke, stvar ponovno pade na amaterski nivo, zgublja se volja in ponovno pristanemo na volonterstvu oz. delu zaradi ljubezni – tako igralk, trenerjev kot funkcionarjev. Dolgoročno nas to ne pelje nikamor. Z reprezentanco in klubom sem imel možnost potovati po Evropi in primerjati nivo organiziranosti. Po večini povsod močno zaostajamo, razen po načinu dela, talentu, trudu in strokovnosti, katero nam še danes vsi priznavajo. Upam in verjamem, da bomo imeli vedno več mladih igralk, ki jih bomo trenerji lahko izoblikovali v dragulje kot je na primer Nika Barič.

Foto: Aljaž Močnik/KZS
Foto: Aljaž Močnik/KZS

Pa ste vi tak trener?

Nisem še najboljši, sem pa verjetno eden izmed najbolj predanih! V košarko sem zaljubljen od 8. leta, aktivno sem jo treniral deset let. »Našel« pa sem se pri 22., ko sem se priključil prvi ekipi Hit Kranjska Gora, kjer me je pod okrilje vzel prvi trener Goran Jovanovič, kateremu sem postal pomočnik, to funkcijo pa opravljam tudi danes – že četrto zaporedno sezono. To je to! To sem jaz in to so »moje« punce, košarka je moja ljubezen, in če si nečemu tako predan, potem morajo biti tudi rezultati. Je pa res, da samo volja ni dovolj za trenersko delo. To moraš imeti v krvi, takšne morajo biti tvoje karakterne lastnosti. In ni lepšega, ko s svojim načinom razmišljanja in znanjem na kolektiv prenašaš zmagovalno miselnost in odpreš pot do uspehov.

Kaj je sploh razlika med trenerjem in pomočnikom trenerja?

Pomočnik trenerja predstavlja izjemno odgovorno, a velikokrat zunanjim praktično nevidno funkcijo. Pomembna je predvsem usklajenost obeh (oz. vseh) trenerjev pri celotnemu delu – načrtovanju dela svoje ekipe, treningov, taktike, individualnega dela z igralkami in seveda povezovanju igralk v enotno ekipo. Sam enega izmed najpomembnejših dejavnikov vidim v analizi igre – tako svoje ekipe ter seveda priprave analize ekip nasprotnih ekip. Prvemu trenerju je treba podati pravo informacijo o sami igri, predloge ter izboljšave. Seveda pa je tudi velika vloga med samimi tekmami. Pomočnik mora podrobno spremljati vse aktivnosti na parketu in videti tisto kar prvi trener ob vodenju ekipe ne opazi ter mu seveda pravočasno svetovati. Ravno zaradi tega je dobra usklajenost trenerjev najpomembnejši ključ do uspešnega vodenja in delovanja trenerskega štaba.

Verjetno res, glede na to, da vas je po tako kratkem času v ekipo povabila članska državna reprezentanca.

Ja, to vabilo pa mi je bilo res v čast! V letošnjem letu sem deloval kot pomočnik selektorja v slovenski ženski članski reprezentanci, kjer sem asistiral Borisu Zrinskemu. Reprezentačne selekcije so v zadnjih letih v vzponu, tudi KZS se je bolj načrtno lotila projekta ženska reprezentančna košarka. V mlajših selekcijah je izjemno trdne temelje postavil trener Damir Grgič, ki je vzgojil izjemne generacije in letos na EP z mladinsko reprezentanco osvojil izjemno 4. mesto. Kar pomeni, da prihodnost je … če bomo le znali nadaljevati z dobro začetim delom. Članska reprezentanca je pred letošnjo akcijo (kvalifikacije za vstop v divizijo A) postavila dolgoročni projekt in prvih uspehov smo bili deležni takoj. Kot največji uspeh štejem predvsem to, da so se prvič po mnogih letih vabilu v reprezentanco praktično odzvale vse najboljše igralke, nekaj smole smo imeli le s poškodbami. Vse skupaj je bilo organizirano na visokem nivoju, kar dokazuje angažiranost KZS-ja pri tem projektu. Vseeno smo v treh tekmah zabeležili dve zmagi proti Portugalski in Norveški ter poraz na Švedskem ter tako z optimizmom pričakujemo povratne tekme v prihodnjem letu (maj 2011). Verjamem, da bo dolgoročni projekt KZS-ja slovensko žensko košarko pripeljal tja kamor tudi sodimo – med najboljše v Evropi!

Vendar zato potrebujemo tudi dobre trenerje, pomočnike trenerjev, ne samo igralk, mar ne?

Seveda. Vendar košarka je timsko delo. En brez drugega enostavno ne gre. In vodenje, učenje, mentoriranje, vzgajanje, ter seveda kolektivnost duha. Jaz sem imel srečo, imel sem dva mentorja, ki sta mi dala veliko. Goran Jovanovič, trener Hit Kranjska Gora in bivši selektor slovenske članske reprezentance, me je pod svoje okrilje vzel pred štirimi leti, danes pa tvoriva izjemno uspešen trenerski tandem. Svoje je dodal še sedanji selektor slovenske ženske članske reprezentance Boris Zrinski, s katerim sem uspešno sodeloval v letošnji reprezentančni akciji. Na splošno pa si želim večjega sodelovanja trenerjev v slovenski košarki, saj sem dobil občutek, da je ogromno egoizma ter nevoščljivosti, a vendar če se spravimo vsi skupaj predstavljamo skupek ogromnega znanja, ki je izjemno priznan tudi v tujini, kar so dokazali mnogi kolegi.

Za konec, vsi imamo vzornike v športu. Anže Kopitar, Tina Maze, Jaka Lakovič … Kdo je vaš vzornik? Zmago Sagadin?

Nikoli nisem imel posebnih vzornikov. V slovenski košarki, poleg Gorana in Borisa, izjemno cenim in spoštujem delo Saša Filipovskega, ki ga smatram za enega naših največjih strokovnjakov. A vsak trener ima svoj sistem dela ter svoje razmišljanje, v tem pogledu tudi sam nisem drugačen, pomembno je da v dani situaciji izbereš pravo pot glede na ekipo, ki jo imaš. Sam največ poudarka zagotovo dajem na vzpostavljanju dobre kemije v ekipi. Vsak trener se sooča z istim – ima 12 igralk, ki si vse želijo priti do uspeha. Vseh teh 12 igralk ima v večini primerov drugačen karakter. Naloga trenerja je združiti ekipo, uskladiti karakterje in s pametnim vodenjem pripeljati kolektiv do uspeha. Večina se ne zaveda, kako trnova pot je to, sploh v ženski košarki. Veliko trenerjev ogromno časa posveti tehničnim elementov, ki so seveda nepogrešljivi, sam pa trdim, da je ravno vzdušje v takšnem kolektivu ključ do uspeha, četudi imaš mogoče pomanjkljivosti v tehničnem ali taktičnem segmentu. S pravo voljo in željo se zna nadomestiti marsikatero pomanjkljivost, skupek obojega pa so dolgoročni uspehi in prav k temu strmimo vsi trenerji.

M.N., oktober 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.