Tokrat smo se pogovarjali z Bojanom Cvetrežnikom, nepredvidljivim glasbenikom, ki ga ni moč opisati s parimi besedami. Član skupine Terrafolk, ki je v svoji ustvarjalnosti poskusil že marsikaj. Glasba ga vodi in on vodi glasbo. Zase in za vse poslušalce.

Z nami je Bojan Cvetrežnik, glasbenik. Drži?

Tako. Glasbenik je moj naziv.

cvetreznik1

Si idejni vodja skupine Terrafolk. Tam izvajaš glasbo na strune. Instrument s struno ti ni tuj. Ko te človek gleda pri izvajanju glasbe, bi lahko rekli, da te struna potegne kot magnet.

Sem eden izmed dveh idejnih vodij, bi rekel še Daniel Černe, pri Terrafolku. Strune so se me nekak naključno prijele. Ko sem začel violino igrati in potem nadaljeval s tistimi brenkali, ne vem, kako to.

Struno poznaš od spredaj in zadaj, bi lahko rekli. A to še zdaleč ni vse. Zvrsti glasbe, s katerimi si se spoznaval, jih preigraval, so mnoge. Kakšno si si tudi sam izmislil in se je prijela. Kakšen je občutek?

Igral sem vedno nekako tisto glasbo, ki me je tudi kot poslušalca pritegnila. Svetovi, glasbeni, ki jih kot izvajalec nisem izvajal, so mi bili zanimivi. Vedno me je tista radovednost vlekla, kako pa je to tam v tistem svetu, kako pa oni to počenjo. Nekako nikoli nisem sprejel tega, da, ne vem, en svet je pač en čisto drug, in sem hotel iti nekako bližje temu, nekemu še neznanemu svetu in sem ga spoznaval. In to še zdaj počnem in mislim, da bom vedno počel.

Izmislil si si ‘enoglasbo’. Kaj je to?

En čas smo precej uporabljali ta naziv ‘enoglasba’. Ustanovili smo društvo s tem imenom. Gre pač za to, kako nežanrsko poimenovati neko glasbo. Vedno smo imeli probleme s tem, ker na folk festivalih nismo mogli nastopati, ker smo bili preveč klasični, na klasičnih, ker smo bili preveč folk, na jazzovskih, ker smo preveč klasični, kakorkoli. Mi pa, ko glasbo kreiramo, ne razmišljamo o tem, na katerem festivalu bomo lahko nastopili, ampak svet je narejen tako, kot ima meje, politične meje, še marsikatere druge meje, ki, seveda, so na nek način prav, da obstajajo, včasih pa lahko tudi samo vsebini škodujejo do realizacije.

cvetreznik2 Al Capone štrajh trio, Amnesty trio, Simbolični orkester … domišljija nima meja, kaj?

Ja. To so skupine, v katerih sem nastopal. Zadnja je, Simbolični orkester, najaktualnejša. Dosti je bilo teh zasedb. Čeprav sem nekako vedno stremel k temu, da se bolj posvečam eni sami skupini, da nimam toliko prestopnih rokov iz kluba v klub in tudi da svojo energijo ustvarjalno dajem v neko skupno zadevo, z nekimi določenimi ljudmi, s katerim ustvarjam v nekem obdobju.

Vražji tehniki, kipeči muzikalnosti in neskočnem smislu za humor skupine Terrafolk se občinstvo ni moglo upreti. To je zapisal nek španski novinar. Je to morda univerzalen način motivacije tako tistega dela občinstva, ki vas pozna, kot tudi tistega, ki vas ne pozna?

Motivacija. Kaj bi bilo motivacija?

Vemo, da občinstvo spravite, ne bom rekla, da v trans, ampak na noge, na to, da sodeluje z vami … In to vam uspeva tudi pri tistih, ki vas ne poznajo, tudi v deželah, v katerih morda prvič igrate.

Še bolj nam uspeva pri publiki, ki nas ne pozna. Zato, ker vedno, ko nas publika pozna, potem začne neka pričakovanja gojiti. In potem, če so bili petkrat na našem koncertu, pa uživali, potem pa šestič mi čisto z neko drugo vsebino pridemo, so včasih malo šokirani. In tudi ob teh, kakšnih večjih spremembah zasedb pri Terrafolka, smo bili vedno maksimalno uspešni pri publiki, ki nas ne pozna. Pri publiki, ki nas pozna, pa je že tako, ono ‘malo manjka, pa one skladbe ni, pa onga človeka ni na odru, pa tako’. Ja, smisel za humor, vedno te stvari, ne počnemo nič namenoma. Pri pač tem, kar počnemo, smo sproščeni, se imamo fajn na odru, želeli bi tudi, da se imajo poslušalci fajn.

Ampak jaz bom vseeno še nekaj prebrala, ker se mi je zdelo izredno zanimivo. ‘Vse kaže, da jih še najbolj zabava razkosati Bachovo tokato in fugo ali pa spreobrniti Mozarta v ciganskega godca s povsem verjetno naklonjenostjo visoko stopinjskim naptitkom. Fantje so zares poredni. Spreobrnili so Van Halenov ‘Jump’, rock himno 80-ih, v prijetno lepo skladbo za harmoniko.’ Je kaj več sploh možno, tako se sprašuje novinar in tudi mi. Je?

On je opazil ta del Terrafolk dejavnosti, ko neko zadevo po svoje naredimo, naredimo priredbo, recimo zadev, ki so že tako znane, da se pa res ne spodobi delati priredb, ker je toliko ljudi delalo priredbe teh skladb, kaj pa sedaj še eno. Ampak še vedno najdem neko idejo za te zadeve in potem jo pač gonimo. Meni se zdi več od tega ravno to, kar je drugače značilno za Terrafolk, da dejansko včasih tudi zelo, zelo zahtevno glasbo izvajamo za občinstvo, ki se nima za neko pretirano, snobistično, kulturno-umetniško srenjo in da je to občinstvo to tudi pripravljeno sprejeti. Da dejansko na koncertih izvajamo od čisto sodobne klasične glasbe, do ne vem, kakšnih čudnih improvizacij, pa seveda tudi do teh, lahkotenjejših zadev, o katerih je ta novinar malo več pisal.

Pa vseeno imam občutek, da vam programi, koncertni listi, seznami skladb, ne grejo ravno dobro od rok?

Ja, samo na kakšnih prav posebnih dogodkih. Približno dvakrat do zdaj smo naredili, da smo napisali ‘set listo’, da so ljudje lahko brali kaj. Tudi s prav posebnim namenom takrat. Sedaj pa bomo enkrat na pametnem koncertu, na katerem si bomo lahko prečitali, kaj bomo slišali. In takrat mora biti dramaturgija za koncert zakoličena, drugače pa Terrafolk nima zakoličnene dramaturgije in programi se spreminjajo od koncerta do koncerta. Zgodilo se je, da smo v istem večeru imeli v Žalcu dva koncerta, ker sta bili dve dvorani razprodani, in je bil drugi popolnoma drugačen kot prvi, niti ene skladbe nismo ponovili. V Edinburghu, ko smo vsak dan igrali koncert, pa smo vsak dan novo set listo pisali. Tako da, vedno je malo drugače.

cvetreznik3Pa se vrniva k tebi. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani si bil sprejet na smer viola, pa nisi vedel, kaj to viola je. Tako sem prebrala nekje. Drži? Je res?

To je res. Že od nekdaj smo bili violisti znani, da pač če nisi dovolj dober za violino, te dajo na violo, ker viole vedno rabijo, če ne drugje, v šolskem orkestru, pa potem tudi dalje, v profesionalnih orkestrih in jaz sem res delal sprejemne izpite iz violine in dobil obvestilo, da sem sprejet na violo. Sem pač očeta vprašal, kaj je to viola, pa mi je malo razložil. Aha, v redu. Sicer tam določeni profesorji niso priznali, da je bilo tako, ampak, ja, jaz nisem vedel, kaj je bila viola, in sem vesel, da sem študiral violo.

Je imel profesor prav, bi lahko rekli, ali pa dober občutek?

Komisija, ki me je dala na violo, ne vem, če so imeli dober občutek, pač nisem bil eden izmed tistih, ko se je že naprej prišel pokazati, pa je bil že dogovorjen za sprejetje, in sem pač prišel tam kar tako na sprejemne izpite. Tam je bilo prosto mesto, po mojem mnenju.

Pa vendarle. Potem si delal kot učitelj viole in komorne igre na srednji glasbeni šoli v Mariboru in kot solo violist orkestra ljubljanske opere. Še kar viola, kaj.

To je bilo obdobje viole. Že lep čas aktivno ne igram viole. Ravno včeraj sem po mogoče sedmih letih v živo spet nastopal z violo z eno skladbo. Ja, delal sem kot violist, pač ta klasično dela, klasična glasba, repertoar klasični sem spoznaval na violi in sem igral violo, ampak tudi kot učitelj sem vedno iskal te povezave z ostalo glasbo, z ostalimi svetovi, ampak ne vem. Pred desetimi leti je bilo to, temu javnemu šolstvu še zelo tuje, še zelo avantgardno je to zvenelo, ampak dandanes pa mislim, da se zadeve spreminjajo, da tudi kaže se že neka naklonjenost temu spoznavanju različnih glasbenih kvalitet. Mislim, da se bo to počasi tudi začelo uvajati v sistem našega javnega šolstva.

Viola, violist, mandolina, mandolist, mandolinist. Kako je prav?

Mandolec? [smeh]

To si si ti izmisil.

Zdaj, točno zdaj sem si to izmilislil. Ja, mandolist, včasih sem basist, violinist, viola-violist, violina-violinist. Viola, zanimivo, ko imajo navijaško skupino, so Viole, pa mislijo, da je to po vijolični barvi, bi morali biti Vijole, v resnici pa so oni Viole, tako da še največjo povezavo imajo ravno z violisti, s tistimi, ki igramo violo. [smeh]

Še dobro, da na glas razmišljiva. Vidiš, kaj sva ugotovila. [smeh] Pa pojdiva naprej. Viola, violist, ulica, terapija. Bi lahko rekli temu tako? Veliko igraš na ulicah, tudi z povsem naključno mimohodnimi glasbeniki z inštrumenti ali brez njih.

Ja, meni glasba definitivno predstavlja terapijo. Jaz ne vem, če moram dosti pisarniškega dela opravljati, sestankovati z ljudmi, mene to utruja, medtem ko me igranje sprošča. Igranje, naj še tako zgleda, da je naporno, mislim tudi, da je to super. Ko kulturno ministrstvo razmišlja o aspektih, zaradih katerih je vredno, da nekdo ustvarja, bi mogoče en del svojega dela moralo preložiti ministrstvu za zdravstvo. Ker mi, da s tem sami sebe nekako pozdravimo, s tem, da igramo, tudi nekaj v proračunu denarja prihranimo tam na zdravstvenem področju. Tako da imamo nek sistem, kako sami sebe zdravimo, če pa ob tem pozdravimo še kakšnega mimoidočega, pa še toliko bolje.

Improvizacija, gledališče ti nista ravno tuja. Občutek imam, ko spremljam vaše, tvoje nastope, da ti to kar ustreza, ti leži.

Rad imam. Jaz mislim, da predstava je predstava in tako kot pravi Prince: ‘Jaz sem performer, jaz nisem glasbenik, jaz sem nastopač’. Jaz mislim, da to ni nič takega, kar bi lahko kot neko žaljivko jemali. V bistvu je glasba samo eno sredstvo za izražanje, eno izmed vseh teh sredstev. Kaj pa hočeš ti povedati, je pa čisto ena taka globoka, osebna zadeva, ki se je včasih niti ne zavedaš, pa greš v glasbo, ampak nihče pa svojega izraza ne more skriti. Karkoli o tem razmišljaš, dejansko za tem se skriva neko osebno sporočilo svetu, že po izboru, katero glasbo igraš, kateri inštrument, po izboru prostora, kjer igraš, kolikokrat igraš. To je neko sporočilo. Seveda, ta teatralnost, gledališčnost, kostumi, karkoli bi bilo zraven. Želel bi si imeti marsikaj od tega. Ne vem, novi mediji, video, youtube … Če vse to pripomore k temu, k podajanju sporočila, ki ga imaš, meni je to super.

Zato nam je narava najverjetneje dala toliko čutov, različnih, od tod morda tudi viže, folk glasba.

Folk glasba je en termin, ki smo se ga nekaj časa otepali … smo prišli v kako Anglijo igrati, in smo bili ‘folk band’. In, seveda, vsi, ki so bili mlajši od 45 let, niso hoteli priti na koncert, ker so mislili, da jim bo folk band tam težil. Seveda, že problem s samim problemom. Folk pomeni v različnih krajih sveta različno zadevo in bolj kot razmišljam moj pristop je folk. Igraš, ker hočeš kvalitetno preživljati svoj prosti čas in vso bivanje z ostalimi ljudmi nekako preživljati, to svoje bivanje, ki nam je pač dodeljeno. In jaz mislim, da je ta način zelo folk. Zdaj, da pa v to glasbo pač vključuješ vso svoje znanje, ki ga imaš, vso glasbo, ki si jo do zdaj igral ali pa spoznal, pa tudi ni nič narobe ali pa bi rekli, da ni folk, zato ker tudi folk glasbeniki so vedno viže se učili od vsega živega, kar je mimo prišlo. Nekdo je prišel gostovati iz sosednje vasi, smo se od njega učili eno melodijo, smo znali že dve melodiji. Dandanes je pač pretok informacij takšen, kot je. In možno je priti do zelo raznolikih glasb, ampak jaz mislim, da je to še vedno folk pristop, da želiš nekaj zaigrati in tisto tudi potem naprej podati občinstvu.

Obstaja predmet glasbena etnologija?

Seveda, obstaja visokošolski študij na Filozofski fakulteti.

Terrafolk je pred kratkim praznoval deseto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti niste rezali torte, temveč ste se odločili, da boste kar delali. Namesto torte so prišli na plano cedeji, devedeji.

Delali smo eno tako produkcijo, ustvarili smo malo bolj razširjeno zasedbo. Snemali smo. V letošnjem letu smo že v Cankarjevem domu snemali Ledeno trgatev s posebno razširjeno zasedbo in sedaj smo snemali koncert še s Simboličnim orkestrom, ampak ni pa še cedejev, devedejev. Imamo dovolj materiala, ampak moramo zelo razmisliti o tem, kaj dati publiki in na kakšen način, da bo to tisto, kar si želimo v tem trenutku podati javnosti.

Posebni ste tudi po tem, nekje sem zasledila, da ste imeli generalko v celici, arestu, zaporu. Ne? Ja?

V bivšem zaporu, ja. V youth hostlu Celica v Ljubljani. Vedno gremo tja, pa imamo jam sessione, pred kakim večjim koncertom naredimo kakšen koncert v Celici. Kar fajna atmosfera je tam.

cvetreznik4Bil si predsednik skupščine izvajalcev fonogramov Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF). Je to morda predhodnica Sazasa? In zanima me, glede na to, da se veliko govori o njem, o tem, kako gledaš na to ustanovo danes kot glasbenik?

To ni predhodnica Sazasa. To je vzporedna organizacija. Sazas skrbi za avtorje, za tiste, ki pišejo glasbo, ta IPF pa skrbi za izvajalce, tiste, ki igrajo. Kot bi drugače povedali, če je Sazas za tiste, ki narišejo načrt za hišo, pa da dobijo plačano za načrt, potem IPF poskrbi za to, da tisti, ki to izvedejo, pa zgradijo, da dobijo plačano, kar so gradili. Gre pač za uveljavljanje intelektualne lastnine. Jaz mislim, da je dandanes zelo negativen prizvok, če rečeš besedo Sazas in uveljavljanje avtorskih pravic, dosti se je na tem področju dogajalo, medijsko izpostavljalo, ampak mislim, da je zadeva še vedno kljub temu da, od kar Slovenija obstaja že nekako 20 let, nekako v povojih, še vedno nekako ni popolnoma jasno, kaj je to intelektualna lastnina, čemu je namenjena in kaj je zdaj to, da rabi določen čas, da bo prišlo na svoje mesto. Želel bi si pa, da bi vlada čimprej sprejela primerno zakonodajo, ki bi potem lahko preprečila, da se tam glasbeniki kregamo med sabo ali pa da se glasbeniki kregamo z uporabniki glasbe. Ker glasbeniki in uporabniki glasbe smo med seboj tradicionalni zavezniki in ni nobenega razgloga, da bi prihajalo do kakih negativnih občutij. Mislim, da bo morala vlada še precej narediti za to, da bo z zakonadajo omogočila neko normalno izvajanje pravic, ki sledijo iz teh naslovov.

Kaj naj rečem? Violina te popolnoma uboga, jezik ti teče. Tudi z otroki znaš. Tudi sam si oče, pa me zanima, kako gledaš na vse to dogajanje okoli nas, v gospodarstvu, v medčloveških odnosih, ki premorejo vedno manj strpnosti. Kako gledaš na to, kaj se dogaja z našim okoljem?

Ja, zelo, zelo pozorno spremljam vse, kar se dogaja. Strpnost. Meni se tisto, pri človeku posamezniku, zatakne razmišljanje. Nekako sem zdaj, po 30. letu starosti, ugotovil, da pa vseeno je tako, da pa eni ljudje imajo več, eni pa manj občutka za to, kako drugi živijo. Da eni bolj marajo za to, drugi pa manj. Prej sem vedno verjel, da smo vsi nekako res zelo dobronamerni do ostalih in da želiš, da bi vsi nekako živeli. Meni matematični izračuni kažejo, da bi dejansko vsi lahko dobro živeli. Meni se zdi, da vse to ‘lepo štima’, da če bi vse lepo porazdelili, da bi bilo vse v redu in jaz trdim zase, da sem in hkrati komunist in desničar in kakorkoli že vse kaj, od vsakogar poberem tista stališča, ki so mi blizu in ne sprejemam tistih stališč, ki mi niso blizu. Mislim, da je socialna pravica tista, za katero bo treba v prihodnosti dovolj postoriti, ker smo v enem takem obdobju, ko so se interesi kapitala tako razpasli, da samo upam, da se bo ta vozel na nek miren način začel razreševati, da ne bo prišlo do kakšnih revolucij na načine, ki jih ne želimo.

Če morda za hip ostaneva pri okolju. Kaj sam narediš za boljši jutri?

Za okolje ne naredim toliko, kolikor bi lahko naredil, ampak v prvi vrsti se mi zdi o tem sprotnem ločevanju, kar počnemo, mislim, da je to kapljica v morje. Potrošništvo se meni zdi bistveno, zmanjšati potrošništvo, živeti s tem, kar rabiš, in se ne ukvarjaš s stvarmi, ki jih ne rabiš. Tu se mi zdi hecno, ker uradna terminologija vseh vlad do zdaj, pa ne vem, do kdaj bo to trajalo, da je potrošništvo dobro, da je to tisto, kar nas rešuje, našo družbo, ker brez visokega bruto proizvoda, bi vsem slabo šlo. Meni pa spet moja matematična logika govori malo drugače kot matematična logika ekonomistov, ki je sicer edina malo lažje izračunljiva, ampak mislim, da bi z manjšim potrošništvom lahko boljše živeli.

Bližajo se lokalne volitve, pa me morda čisto kot zanimivost zanima, ali se glasbeniki kaj drugače odločate o tem, koga boste podprli kot morda večina nas, ki morda glasbeno nismo tako podkovani kot vi?

Ne. Ne vem, če ima glasba kakšno veliko povezavo s tem. Jaz se odločam po nekih svojih načelih in vedno sem bil pristaš tega, da je treba iti na volitve, da je dobro. Na te lokalne volitve bom gotovo šel, imam pa velik problem, kaj bo z naslednjimi državnozborskimi volitvami, ali bom šel ali ne, to pa še ne vem. Mislim, da bom v kratkem prav aktivno začel iskati kandidate, ki bi bili pripravljeni kandidirati, zato da bom imel možnost iti na volitve in nekoga obkrožiti.

Bojan, hvala.

Hvala tudi vam. Lep pozdrav.

Irena Mraz, september 2010

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.