Za intervju smo si vzeli čas, a se je srečanje vseeno izkazalo za mnogo prekratko, da bi g. Mižigoj lahko z nami delil vse svoje izkušnje in prigode. Pogovarjali smo se v njegovi pisarni v podjetju Medex.title_s

Aleš Mižigoj, odkar ste na tem svetu, ste imeli že kar nekaj nazivov: oče, mož, dedek, direktor … Zanima me, kateri od vseh teh nazivov se vas je najbolj dotaknil.

Zasebno to, da sem poročen in imam dve imenitni hčerki: Milojko, ki je magistra finančnih ved, in Alešo, ki je   univerzitetna  diplomirana inženirka elektronike, vendar ni v svoji branži delala niti ure, ampak je od vsega začetka menedžerka. Leta 2000 je v Medexu prevzela delovno mesto članice uprave za komercialo, naslednje leto pa delovno mesto predsednice uprave, ker sem po 40-ih letih predal to dolžnost.

To ima vse v genih…

Ja, nekaj pa res. Sem Primorec, tudi po priimku, rojen 8. julija 1928 v Brdih. Zaradi fašističnega terorja se je oče odločil, da zapusti okupirano Primorsko.

Že leta 28′ smo se preselili v kraj Stara vas, ki leži danes v občini Krško. Oče je bil zelo pogumen človek, saj je takrat imel že 8 otrok, vendar ni naredil napake, ampak se je tako kot 150.000 Primorcev odselil s Primorske.

Na Štajerskem smo nadaljevali s kmetijstvom, predvsem pa s sadjarstvom. Tudi moj oče je takoj naredil plantažo breskev, ko je bila to na Štajerskem novost. Bili smo tržno usmerjena kmetija, pridelovali smo tudi grah, češnje in jagode. Zato nam je vsako leto uspelo pozitivno zaključiti in dokupovati zemljišča v času, ko so se ostali kmetje zadolževali.

Ukvarjali smo se tudi z eno specifično dejavnostjo, tudi primorsko; v času zorenja sliv smo angažirali deset do dvanajst žensk, slive lupili, jih na posebnih lesah sušili deset dni, nato odstranili peške in zložili po dve skupaj ter to prodajali v Ljubljani kot »majndl«. To je bila ena taka dodatna dejavnost naše družine. Imeli smo tudi sviloprejko! Skratka, bili smo iznajdljivi.

Ko sem šel v šolo, sem nesel s seboj kanto mleka za slaščičarja, popoldan pa sem prodajal sadje in grah po hišah. Že od »bosih« nog dalje sem torej opravljal delo tržnika.

Kako ste preživeli vojne čase? Bili ste številčna družina in zagotovo ni bilo lahko?

Hitler je 41′ napadel Jugoslavijo in naše področje namenil »Nemčurjem« ali »Volksdeutscherjem«. Vse od Sotle do Sevnice je dal izseliti približno 36.000 ljudi, da je pripravil prostor kočevskim Nemcem.

26. oktobra 41′ smo mi, ki smo se trdno odločili, da ne gremo v Nemčijo, ker smo imeli v Ljubljani teto, zbežali preko nemško-italijanske meje v Ljubljano. Tu smo imeli kar dobro ekonomsko zasnovo – preko gozdnih poti smo namreč pribežali s konji, kravami in zapravljivčkom. Prišli smo v Novo mesto, kjer je bilo vse polno beguncev. Najstarejši brat, takrat nas je bilo že deset – šest fantov in štiri punce – je bil vojak stare jugoslovanske vojske in delal v saniteti kot voznik, ko so ga Nemci ujeli in se nismo videli vso vojno. Ko so ga spustili, je šel še v hrvaške partizane.

Kot družina smo se takrat preživljali z delom, ker smo imeli par konj in kravo. Pri trgovcu z gorivom g. Bartol Antonom smo prevzeli vso distribucijo premoga in drv, sam sem hodil v meščansko šolo za Bežigradom. Dopoldan je bila šola, popoldan pa delo!

Poseben dogodek se je zgodil leta 42′, 14. junija, ko sem šel kasirat denar h arhitektu gospodu Plečniku. Ta me je malo postrani pogledal in rekel: »Fantiček, tebi pa denarja že ne zaupam!« saj sem imel res komaj 14 let. Potem sem mu pa rekel: »Gospod, pokličite frajlo (uradnico, op. avtorja)!« In ko jo je poklical, ga je prepričala, da mi je denar dal.

Isti dan se je zgodilo še nekaj; Italijani so februarja Ljubljano ogradili z bodečo žico, v mestu pa si moral imeti posebno dovoljenje za vožnjo tricikla. Jaz sem tricikel dobil, dovoljenja pa ne. Komaj sem se dobro na tricikel vsedel, je prišla italijanska patrulja in zahtevala moje dovoljenje. Ker ga seveda nisem imel, so me odpeljali v Dom Partizan Trnovo, kjer je bil takrat njihov sedež, in tri ure je trajalo, da so se pogovorili, preden sem lahko šel. To je bila ena taka prigoda.

Smo predvsem delali; kravo sem pasel v gramozni jami poleg stadiona na Vodovodni cesti. Nekega dne julija 42′ se je začela nevihta, zato sva šla s kravo na podest v šoli, do katerega je vodilo osem stopnic. Krava je šla lepo inteligentno gor in naredila eno »orenk potico«, zaradi česar je bilo mene strah in sram, zato sem jo kar v nevihti skupaj s kravo pobrisal do hleva. Naslednje jutro se je pa snažilka čudila, kako je tja prišel kravjek, če ni podest nič poškodovan! (smeh)

Konec vojne ste dočakali vsi v družini, kako pa je bilo po tem?

Ja, vojno smo torej preživeli dobro. Domov smo se vrnili  že 25. maja 1945. Tudi brat, ki je bil v partizanih je ostal živ in je ostal oficir, prav tako so vojaki postali še trije bratje. Jaz sem bil star 17 let in sem edini lahko vozil s konji. Ko je prišel vagon pšenice ali moke, sem moral to s postaje voziti v skladišče v Krško. Če je bilo tega deset ton, je to pomenilo pet voženj, pri čemer sem moral te 70-kilogramske vreče nakladati sam.

Sosedje, ki so bili izseljeni v Nemčijo, so se vračali šele julija. Ker smo imeli takrat edini voz z »diro«, smo dobili obvestilo, da moramo te ljudi pomagati voziti domov. Rad sem to delal, kljub temu, da sem bil priča pravim tragedijam; ljudje namreč velikokrat svoje hiše niso prepoznali! Hitler je namreč naselil Kočevarje samo v najboljše hiše, ostale so pa propadale ali bile izropane. Nekateri so se hoteli zato kar obestiti. Skratka, bilo je zelo hudo.

Kako ste pridobivali tedaj formalno izobrazbo?

Takrat sem že hodil na trgovsko akademijo v Ljubljani; moja sošolca sta bila med drugim profesor Turk in igralec Jurij Souček. Čas je šel naprej in moral bi se vrniti v šolo, zato smo dobili doma za pomoč dva nemška ujetnika, ki sta bila z delom kar zadovoljna. Tako sem naredil srednjo ekonomsko šolo, leta 48′ maturiral.  Zaradi izjemnega pomanjkanja kadrov smo vsi takratni maturantje prejeli razpored kadrovske službe vlade Slovenije. Razdelili so nas širom Jugoslavije. Sam sem ostal v Litostroju. Tudi v Litostroju smo imeli štiri vrste delavcev; redno zaposlene, nemške ujetnike, politične zapornike, predvsem Štajerce iz Maribora, in po letu 49′ še »Kardeljevce«. Tako smo rekli tistim kmetom, ki niso hoteli iti v Kardeljeve kmečke zadruge, in so jih zato zaprli in poslali na družbeno koristno delo za 6 mesecev. Vpisal sem se pa kot izreden študent na ekonomsko fakulteto.

Kako ste prešli iz Litostroja?

V Litostroju sem bil referent za prodajo turbin. Nekoč sem sekretarja zaradi preveč dela prosil za štipendijo, vendar me je zavrnil, da ekonomistov ne rabijo, temveč bi moral študirati npr.: agronomijo! Tako sem to delo leta 50′ pustil in šel služit vojaški rok, dodeljen sem bil v šolo rezervnih artilerijskih častnikov, odslužil eno leto, postal rezervni častnik in se vrnil na redni študij na ekonomsko fakulteto, kjer sem potem prevzel referat predvojaške vzgoje. Za štiri ure sem bil torej zaposlen, druge štiri pa sem imel čas za študij. Končal bi lahko leta 56′, ampak takrat smo »nategovali« kolikor se je dalo.

Delovali pa ste tudi v tujini.

Prvič sem bil na izmenjavi kot študent leta 54′ v Düsseldorfu, preko študentske organizacije, drugo leto sem se za 250 mark mesečno učil sistema nabave in prodaje v Kölnu. V Nemčiji sem bil trikrat, leta 57′ sem si že zaslužil za rabljen avto.

V poznih petdesetih ste opravljali tudi delo revizorja, a ne za dolgo.

Bil sem štipendist Glavne zadružne zveze Slovenije, zato so me priganjali naj pridem v službo. Leta 1958 sem nastopil delo kot finančni revizor. Leto kasneje sem skupaj z dvema revizorjema šel opravljati revizijo poslovanja Poslovne zveze za kmetijstvo Novo mesto. Dejstvo, da je bilo leta 1958 na izgradnji ceste Bratstva in enotnosti zaposlenih veliko število delovnih brigad, ki so sodelovale pri izgradnji na sektorju Ivančne Gorice – Trebnje. Navedena poslovna zveza pa je prevzela oskrbo s hrano za vse delovne brigade. Na notranji upravi Novo mesto so prejeli številne prijave, kako so posamezni mesarji in drugi, ki so sodelovali pri oskrbi brigad na veliko kradli meso in vse druge izdelke.

Osebno sem bil zadolžen, da sem dnevno poročal notranji upravi Novo mesto o ugotovitvah revizije. Sodelavec je bil nejevoljen, ker mu nisem konkretno navedel nobenih oseb, ki naj bi »kradle«. Sama revizija je trajala tri mesece. Na koncu smo napravili zapisnik, vendar nismo nobenega osebno bremenili, ker je bilo to  nemogoče ugotoviti kdo je dejansko kradel, čeprav so na notranji upravi pričakovali, da bo vsaj 20 oseb obtoženih.

Delo finančnega revizorja mi je postalo zoprno, zato sem želel menjati službo. Z generalnim direktorjem Koteks-Tobus sem imel dogovor, da sprejmem mesto poslovnega sekretarja. Predsednik glavne zadružne zveze g. Maks Krmelj ni dovolil, da zapustim delo finančnega revizorja. Konec leta 1959 je bilo razpisano delovno mesto direktorja pri Stanovanjskem skladu občine Škofja Loka. Glede na to, da je bil predsednik g. Krmelj domačin, je dovolil da sem prevzel to mesto.

Organiziral sem stanovanjski sklad in deloval do 1.9.1961.

…in tako ste prišli na Medex, kjer ste še danes.

Avgusta leta 61′ je Medex objavil razpis za direktorja in komercialnega direktorja Medexa, ki ga je ustanovila Glavna zadružna zveza in se je ukvarjal z izvozom. Prijavil sem se na mesto komercialnega direktorja, za direktorja pa se je prijavil Igor Peternel iz Poljanske doline, ki je bil prej zaposlen na Glavni zadružni zvezi Slovenije. 1. septembra 61′ sem prišel v Medex in tri dni čakal na direktorja – ta čas sem že ugotovil, da tu nekaj ni v redu – nakar sem ga poklical, on pa mi je odgovoril: »Veš kaj; sem si premislil, ker hočem mirno spat!« Zaposlenih je bilo samo 28 ljudi, denarja pa nikjer, ker je nekdanji direktor, ki je bil istočasno tudi direktor podružnice Medex-a Carniola v Gradcu v Avstriji, v isti osebi opravljal funkcijo kupca in prodajalca, ni Medex-u nakazoval denarja za prodani med.

V Medex-u so bile številne revizije, ker ni bilo izvršenih plačil. Imenovana je bila komisija, ki smo jo sestavljali pomočnik ministra za zunanjo trgovino pri Ministru za trgovino g. Matko Pečar, prof. dr. Pretnar in jaz.

V Carnioli nas je pričakal »dvojni« direktor. Obžaloval je, da je zabredel v velike finančne težave in ni mogel poravnati obveznosti Carniole do Medex-a. V Avstriji se je že naglas govorilo o Carnioli, da bo šla zaradi slabega poslovanja v stečaj. Politično vodstvo Slovenije ni dovolilo, da bi Carniola šla v stečaj zaradi neplačil Medexu.  Rešitev za plačilo obveznosti Medex-a je bila: izvoz v Avstrijo v okviru sejemskih sporazumov Avstrija-Jugoslavija. Pri rednem izvozu je posamezen izvoznik prejel na svoj račun samo 20 % deviz, ostalih 80 % pa je vzela Narodna banka Jugoslavije. Izvoz v tem okviru je bil izjemno zanimiv, saj je izvozniku ostalo vseh 100 % deviz. Številna podjetja, ki niso imela lastnih deviz, so jih kupovala od izvoznikov, kar je bil Medex, in pri tem priznavala cca. 30 % višjo ceno za devize. Lisca Sevnica, ki je bila priznana tovarna za izdelavo ženskega perila (stezniki, modrčki) je uvažala ustrezno blago, da je lahko izdelovala izdelke. Ni imela lastnih deviz, zato smo sklenili posel, ji odstopili nekaj let devize v okviru sejemskega sporazuma in z razliko pokrili  vse obveznosti Carniole do Medexa.

To pa ni bilo tudi zadnjič, da ste reševali podjetje iz finančnih škripcev.

Leta 1962 so se zbornice, vključno z Glavno zadružno zvezo,  združile v gospodarsko zbornico Slovenije. Takratni predsednik Zadružne zveze Maks Karmel  s to reorganizacijo ni dobil nobene pomembne funkcije.  Užaljen je zapustil poslopje Zadružne zveze in v svoji hiši ustanovil  podjetje Agromel, ki naj bi bilo največje podjetje v Evropi za proizvodnjo medu. Njegovi malopridni sodelavci so šli za tri mesece v Argentino opravljati analize, kako donosno bo to čebelarstvo, in na podlagi tega je dobil ogromno kreditov. Agromel se je zavezal da bo l. 1963 izvozil za milijon dolarjev medu. Izvozili pa so samo za 20.000 dolarjev. Ljubljanska kreditna komunalna banka ga ni hotela več kreditirati, nadaljnje kredite pa je dobil pri Poljoprivredni banki Beograd, z garancijo  Mestne občine Ljubljana. Zaradi malomarnega poslovanja je bil l. 1964 prisilni stečaj Agromela. Ljubljanska komunalno kreditna banka je ponudila Medexu da izvrši prodajo cca 3000 t medu. Prodajo medu smo opravili do konca leta 1965.

Kakšna je zgodba teh prostorov, v katerih ste še danes?

Medex je imel skladiščne prostore v stavbi Kolizej, Gosposvetska 13, ki so bili neprimerni za širitev poslovanja Medexa. Odločil sem se, da kupimo približno 10.000 m2 zemljišča v sestavi javnih skladišč, ki so bila na lokaciji sedanjega BTC-ja. Takratni direktor je bil pripravljen prodati, vendar je bila določena tudi izjemno visoka letna cena za uporabo komunalnih naprav. Zaradi tega sem odstopil od nakupa. Prijatelj Miran Rižner, ki je bil l. 1965 direktor podjetja Tesar na Parmovi, se je odločil, da proda del nepremičnin, ki so bile locirane na  Linhartovi cesti 49a. Z nakupom stavbe, ki je merila cca. 2000 m2, smo se preselili iz Kolizeja na novo lokacijo. S tem je bila dana možnost za nadaljnjo širitev  te dejavnosti.

Medex je torej začel z medom, a paleta proizvodov je danes mnogo širša. Je bila to tržna odločitev?

Zaradi spoznanja, da samo poslovanje z medom nudi zelo omejene možnosti širitve, smo se odločili, da organiziramo čebelarje za pridelavo cvetnega prahu, propolisa in matičnega mlečka. Tako smo dobili osnovo za proizvodnjo izdelkov, ki so izjemno koristni za človeški organizem z imenom Apiterapija. V raziskovalno dejavnost smo vključili številne znanstvenike s področja biologije, farmacije, medicine. Razvili smo proizvodnjo številnih izdelkov na bazi čebeljih pridelkov in postali največje podjetje z izdelki Apiterapije v Jugoslaviji in Evropi.

Že leta 78′ smo organizirali prvi posvet o apiterapiji – koristnosti čebeljih pridelkov za človeško telo, katerega pokrovitelj je bil sam Tito. Naredili smo mu čudovit čebelnjak, na katerega je 32 izbranih umetnikov lahko narisalo panjske končnice. Midva s slikarko Doro Plestenjak sva 7. septembra 78′ maršalu predala čebelnjak, ki je še danes na Brdu. Ona kot predstavnica umetnikov, jaz pa kot predstavnik Medexa. Še danes se spomnim, kako je Tito točno ob devetih prišel s svojima dvema pudelčkoma v dvorano, kjer so sedeli vsi slovenski pomembneži, in sem mu jaz izročil prvo knjigo o čebelarstvu, ki jo je napisal Anton Janša.

Mi smo se tako razvijali, vsak izdelek, ki smo ga dali na trg, smo predtem analizirali, takrat tudi še delali poskuse na podganah in prašičih, ker je prašičja koža najbolj podobna človeški. Za nas je delal Max Planck inštitut iz Münchna, Beograd, Sarajevo, Niš …

Kaj je podjetju prinesel razpad federacije?

Prišlo je leto 91′, ko smo se z Jugoslavijo razšli in mi smo imeli 70% trga v drugih jugoslovanskih republikah, zato nas je malo skrbelo; 1.000 kooperantov v Sloveniji, 1.000 pa v drugih delih. Moja navada je bila, da sem vsako leto septembra – po sezoni – obiskal vse kooperante. Od teh sestankov se najbolj spomnim tistega 6. septembra 88′ v Srbiji, ko je prišlo 50 čebelarjev in je eden od njih rekel, da delo kooperanta ne bo več mogoče, ker bo potreboval potni list. Takrat sem se odločil da od 1. januarja 89′ dalje, Srbiji, Makedoniji in Črni gori, ki tako ali tako niso nič plačale, ne bomo več dobavljali. Nesreča je potem hotela, da smo pa ostalim republikam toliko dobavili, da so nam na koncu ostali dolžni kake tri milijone mark.

Po osamosvojitvi smo se morali znajti in smo leta 93′ odprli še linijo piškotov, leta 95′ pa linijo napolitank, tako da smo si nekako dopolnili oz. si povečali promet. Nesreča je bila taka, da nam je Urad za zdravila prepovedal na naše izdelke napisati pri kateri zdravstveni težavi pomagajo. Ponovno smo se morali znajti in začeli izdelovati dodatke k prehrani, organizirali smo se kot delniška družba in 60% podjetja so dobili zaposleni, 40% pa skladi. V našem interesu je bilo, da kupimo tudi delež skladov in se jih čim prej znebimo  in   v letu 2001 so vsi skladi in KD prodali svoje deleže. Sedaj normalno poslujemo in leta 2006  smo dobili  mednarodno priznanje bonitetne hiše Dun & Bradstreet za najbolj zaupanja vredno podjetje.  Leta 2001 je na moje veselje podjetje prevzela Aleša, jaz pa sem od takrat naprej svetovalec.

Medtem ste opravili veliko družbeno odgovornega dela in dobili kar nekaj prestižnih priznanj.

Že 50 let delam v društvih: v Avto moto touring klubu, kjer sem bil veliko let tudi predsednik, v Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije, bil sem predsednik nogometnega kluba Svoboda Vič, sedaj sem že 35. leto predsednik veslaškega kluba, dejaven sem v hokeju, itd.

Leta 98′ sem dobil Častni znak svobode Republike Slovenije kot uspešen gospodarstvenik za zasluge na različnih področjih športa in izobraževanja. Vlagali smo v osnovno šolo Rogatec, v različne klinike, bil sem soustanovitelj fundacije za štipendiranje študentov Ekonomske fakultete, ki je do danes dala že več sto štipendij.

Medex je edino podjetje, ki je sofinanciralo Hišo eksperimentov. Potem sem član Združenja Manager, omenjen v ameriški publikaciji Who is Who. Sedaj sem vodja ljubljanskega omizja Evropskega reda Vitezov vina, sem podporni in častni član Slovenske znanstvene fundacije, član Lions kluba, v okviru katerega smo letos ustanovili nov Lions klub Ljubljana Trnovski zvon. Imam pač smisel za take stvari. Delo me veseli! Sem tudi tak »nedeljski« lovec in golfist.

Na smetišču! (smeh)

Ja, na smetišču. (smeh) Ravno včeraj sem bil tam.

Imeli ste kar nekaj opravka s financami pa me zanima ste se kdaj srečali z nekdanjim bankirjem, gospodom Nikom Kavčičem?

Z g. Nikom Kavčičem nisem imel osebnih srečanj, zame je bil bolj pomemben g. Bojan Bunc, direktor Gospodarske banke, s katerim sem imel opravka v zvezi z Agromelom.

Imel sem nekaj težav s politiko, ampak sem imel lobiste, kakor se danes reče. (smeh) Leta 72′ smo integrirali čebelarsko zadrugo Beograd in tam je bilo zaposlenih 38 ljudi, imeli smo 7 prodajaln, direktor je bil nek Črnogorec. Rekel sem mu naj si izbere eno od sedmih poslovalnic, zaradi česar je bil seveda užaljen in je pisal Vinku Hafnerju, šefu Partije Ljubljana da sem nasprotnik samoupravljanja. Vendar je bil org. sekrekretar Partije moj prijatelj, ki me je po tistem pismu takoj prišel vprašat kaj ga »serjem«. Ker je rad pil, sem mu takoj ponudil pijačo in rekel, naj mi njegov šef samo napiše, da v socializmu ni treba delat! (smeh) Prijatelj je obstal kot bi mu usta zalepil! Glede alkohola pa; v Partiji je bila takrat tudi žena dr. Ruglja – tega, ki se je ukvarjal z alkoholiki – in nas je nekoč vse prijavila, da smo alkoholiki, ker smo šli po službi velikokrat na kakšno pijačo. Šel sem do šefa in mu ponudil knjižico, če njej verjame, vendar smo potem uredili. Imam zelo pestro, vendar pošteno zgodovino!

Kaj bi pa svetovali mladim podjetnikom ali nenazadnje Aleši? Kako naj delujejo, da bodo za seboj pustili vsaj približno tako zapuščino, kot bo ostala za vami?

Predvsem je treba biti pošten. Na dolgi rok se to izplača. Drugo pa je vselej spoštovati človeka ne glede na funkcijo, ker tudi sam ne veš, če boš jutri še to, kar si danes.

To in vztrajen moraš biti, ker v življenju ti ni postlano z rožicami, ampak naletiš na veliko ovir in preprek. Jaz sem tudi malo trmast, zato sem v svojem življenju realiziral vsaj 90% stvari, ki sem si jih zastavil. To je dober občutek. Meni je delo v veselje. Ker izhajam iz tako številčne družine, pri nas nikoli ni bilo egoizma.

Pa še to moram povedati; jaz sem bil verjetno edini generalni direktor, ki nisem imel šoferja. Ker sam zelo rad vozim, sem v petih letih privarčeval za cel avto – toliko bi namreč stal šofer. Jaz sem namreč naredil že več milijonov kilometrov!

Od kdaj?!

Od leta 57′!

Najvišjo kazen pa sem plačal leta 85′, ko sva šla s komercialnim direktorjem v Hamburg. Ko sem skozi neko vas pri omejitvi 50 km/h – tega sicer nisem vedel – vozil 130 km/h! To je bilo takrat 4.500 šilingov!

V vseh teh letih ste kdaj pomislili, da bi se upokojili?

Ne, nikakor ne! Sedaj je pa tako ali tako trend v Evropi, da se ta delovna doba podaljšuje. Upokojenci so veliko breme za proračun!

Včasih je bilo družbeno koristno delo, danes je to prostovoljstvo; se vam zdi, da so se pomen in vrednote prostovoljstva spremenile?

Danes se s tem ukvarjamo skoraj samo »bele vrane«. Sedaj je tega manj! Recimo pri Društvu za zaščito srca in ožilja sem predsednici predlagal, da bi delala zastonj, vendar ni hotela. Tako sem potem jaz odšel iz društva. Nihče več nič ne naredi zastonj! Vse je denar! In to ne gre nikamor!

Kako pa skrbite za svoje zdravje, glede na to, da jutri praznujete svoj 81. rojstni dan in še vedno ste tako aktivni, energični in lucidni?

Prvo je gibanje; gibam se veliko, vsako jutro kake četrt ure telovadbe na tleh.

Potem pa žličko medu? (smeh)

Ne samo medu! Tudi konico žličke matičnega mlečka, sedem do osem orehov in tri žlice medu! Tako imam resnično veliko energije. Mene delo še kar veseli! Prijatelji se mi pa smejijo in mi pripovedujejo o tem kako lagodno živijo. Vsak teden enkrat se dobimo na kartah in me prepričujejo. (smeh) Ko grejo ljudje enkrat v pokoj, se jim zaprejo vsa vrata. Jaz vstanem vsako jutro ob šestih, malo potelovadim, časopise preberem itd.

Ko smo ravno pri zdravju – naše zdravstvene sfere so bolj papeške od papeža in so zelo dolgo zavračali vse kar ni bilo klasična medicina …

Seveda, to sem še pozabil povedati; sedaj smo ustanovili apiterapevtsko društvo Slovenije! Vse več je ljudi, ki zaupajo naravi. Dve tretjini si sam svoj zdravnik, eno tretjino pa potrebuješ zdravnika. Generalno moram reči, da jaz v 40 letih nisem imel nobenega dneva bolniške. Bil sem sicer na operaciji, vendar sem v ta namen koristil svoj dopust. Nič pa nisem bil prehlajen 40 let! Pred dvajsetimi leti sem imel sicer raka na debelem črevesu, operiral me je doktor Pegan, ki je lani žal umrl. 14 dni po operaciji sem bil že nazaj v službi!

Malo pa se tudi v medicini premika!

Ja, vendar ne še v slovenski! V Nemčiji je to malo bolje, imajo »Heilpraktikerje«. Zakonodaja pa tu še ni urejena. Vse to je bolj preventiva; matični mleček, propolis. Američani npr. preučujejo rdeča vina, ki imajo mnogo antioksidantov, ki preprečujejo raka.

Jaz sem bil prvič operiran leta 88′. Zdravnik mi je takrat razlagal, da so mu doktorat zavrnili, ker je napačno napisal naslov: Univerza v Ljubljani, moral bi pa napisati Univerza Edvarda Kardelja! In potem je moral tri mesece čakati! Te zdravnike in medicinske sestre sem zatem vsako leto povabil na vožnjo po Ljubljanici, vse do lanskega leta, ko je profesor Pegan umrl. Zamenjana imam tudi oba kolka in v celoti sem z našim zdravstvom kar zadovoljen.

Koliko pa so kmetje že postali dovzetni za probleme čebelarjev, glede na to, da ekstenzivno kmetijstvo čebelam nemalokrat škodi?

Težave imamo še vedno – lani je bilo najhuje – tako da nekateri se bodo pobrali, drugi pa ne.

Zanimivo je, da ima Evropa sedaj preveč hrane, in vinogradniki so od Evropske komisije dobili ogromno denarja za zeleno trgatev – grozdje trgajo že sedaj!

Ja, vendar je to eno tretjino cene, ni vsa. Vipava bo sedaj propadla, ker ne morejo vsega prodati. Moj nečak, ki  nadaljuje tradicijo po mojem bratu, ima sedaj čez 10.000 jablan na Štajerskem.

A se človek lahko kdaj prenaje medu?

Ja, seveda lahko, vendar sam se ga ne nikoli.

Hvala za gostoljubje in lepo praznujte jutrišnji 81. rojstni dan!

Ah, to ni nič, je treba delat! (smeh)

Irena Mraz

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.