Ko zadnje dni opazujem slovensko politično sceno, mi po glavi roji nekaj starih modrosti – eni bodo rekli tudi floskul – ki bi po mojem skromnem mnenju lahko ustrezale aktualnim političnim dogajanjem.

Prva je tista biblijska, ki pravi, da naj vrže prvi kamen tisti, ki sam ni grešil. Zdaj že tisočletja star tekst nas namreč uči, da so zato takrat v množici ljudi morali poiskati nedolžnega otroka. Za vse druge pa je že takrat, kot danes, veljal poduk, da tisti, ki dela tudi greši. Pa naj si bo v dobesedno biblijskem ali prenesenem smislu.

Če bi me kdo pred časom, ko je bilo veliko govora o lastništvu (zdaj) zloglasnega podjetja Ultra, vprašal za mnenje, kaj naj naredi minister in predsednik stranke, ki je (po mnenju njegovih zaveznikov) storil napako, ker ni bil iskren glede svojega lastniškega deleža, bi zelo verjetno dejal, da ne vidim druge možnosti, kot da se minister in predsednik druge največje koalicijske stranke (vsaj za nekaj časa) umakne iz aktivnega političnega življenja. Če seveda želi ohraniti vsaj del lastne kredibilnosti in stranko vsaj kolikor toliko pri življenju.

Moje razmišljanje je šlo celo tako daleč, da bi jim dejal – če bi bil vprašan – da se bodo vsakič, ko bo minister poskušal v javnosti izjaviti karkoli, našli taki, ki bodo druge »spomnili«, da gre za politika, ki ni bil odkrit glede svojega premoženja. To pa bo za stranko ki jo vodi pomenilo usihanje in da bo na naslednjih volitvah težko sploh dosegla volilni prag. Ko sta stranka in njen predsednik vztrajala pri odločitvah, kakršne sta pač sprejela, so se po mojem laičnem mnenju naivnega državljana odločili za postopno samoukinitev.

A me seveda ni nihče nič vprašal.

Celo več. Zdaj mi marsikdo lahko, v stilu reka da so po bitki vsi generali, poočita, da je post festum preprosto delati analize.

V zadnjih dneh beremo in poslušamo o zgodbi, ki ima zelo podobne korenine. V svoji vehemenci truda za zmanjševanje ugleda še edinega dovolj uglednega politika (specifično slovensko definirane) levice – dr. Danila Türka, je SDS po lastnem priznanju storila napako. Med dokumente enega arhivskega dopisa (ki ne potrjujejo njihove teze, da je bil dr. Türk kot mlad funkcionar tedanje SZDL, tudi drugače seznanjen z dogajanjem v Velikovcu, kot le iz medijev), se je znašlo gradivo, ki to tezo veliko bolj eksplicitno potrjujejo, a se je izkazalo, da niso del dopisa, ki bi ga naj takrat prejel sedanji Predsednik Republike. Vsaj tako sem jaz, kot povsem običajen in nepoučen državljan, razumel to zgodbo.

In če bi me tokrat kdo vprašal, kaj bi kazalo storiti predsedniku največje opozicijske stranke, da nekako ohrani osebno dostojanstvo ter vsaj delno kredibilnost stranke ki jo vodi, bi mu svetoval nekaj zelo podobnega, kot bi pred časom svetoval njegovemu kolegu iz koalicijske stranke. Tudi zdaj mislim, da bodo odslej vsa strankina in predsednikova javna stališča na katerokoli temo za nasprotnike vedno stališča stranke ali osebe, ki je javnosti posredovala zmanipulirane dokumente slovenskih arhivov in s takimi poskušala diskreditirati Predsednika Republike. In v javnosti bo vsaka njihova zgodba vedno znova dobila pečat, da sta stranka in njen predsednik morda pripravljena tudi ponarejati dokumente, da bi dosegla svoj politični cilj. Če nič drugega, bodo to, tako kot je to počela SDS v primeru Ultre, vedno znova poudarjali politični nasprotniki.

Seveda me tudi zdaj nihče ni vprašal za mnenje.

Ker pa je opisana zgodba še aktualna, se bom z zapisanim uspel vsaj izogniti tistemu očitku o generalih po bitki…

Dejstvo pa je tudi, da se zarečenega kruha največ poje. To velja seveda tudi za avtorja tega zapisa. Kje torej tiči moja morebitna zmota?

Največja opozicijska stranka ima vendarle nekoliko drugačno strukturo članov, podpornikov in notranji ustroj, kot večina drugih, zato bo zanimivo opazovati, na kak način bodo želeli sanirati podobo predsednika in najti pot, da se mu ne bo potrebno (niti začasno) umakniti. Povsem verjetno je, da bo stranka našla osebo, ki se bo pripravljena žrtvovati in nase prevzeti vso težo tega, za stranko in predsednika, tako neprijetnega zapleta. Politični uspeh te stranke je namreč prav zaradi njene strukture še bistveno bolj vezan na podobo predsednika, kot v katerikoli drugi.

Kakorkoli že. Ob koncu se je spet potrebno vrniti k uvodni biblijski modrosti. Druga največja koalicijska stranka je plačala in še plačuje kazen za predsednikovo napako. Največja opozicijska stranka je naredila dve. Prva je bila tista opisana z arhivskim gradivom, druga pa, če smem biti malo biblijsko ironičen, da za kamenjanje nasprotnikov niso našli nedolžnega otroka brez greha.

Da kazen bo in bo vzgojna (kot uči še ena modrost), kažejo zgodbe o domnevnih preteklih vlogah vodje opozicijske stranke v trgovini z orožjem, ki se po mojem mnenju niso čisto slučajno pojavile v medijih ravno te dni.

Napake torej delamo vsi. In to sta precej bridko spoznala tudi strankarska prvaka Gregor Golobič in Janez Janša. Tudi avtorjevo življenje je na široko postlano z njimi. Razliko med dobrimi in slabimi pa predstavlja sposobnost, da iz napak potegnejo nauk in v prihodnje delajo bolje.

In čeprav je to zadnje še ena floskula, se mi vendarle zdi, da imamo glede sposobnosti učenja iz lastnih napak (če že ne iz tujih), v Sloveniji večinoma izjemno slabe in neprofesionalne politike. Tudi zato, ker večinoma v dvajsetih letih delovanja niso bili sposobni ugotoviti (pa tudi tisti ne, ki so se jim pridružili kasneje), da ne more biti nihče zmagovalec, če so vsi porinjeni v drek!

Ljudje pa za vodje sprejemajo le tiste, ki jim lahko vsaj delno verjamejo. Zato je dilema, ki jo imamo volivke in volivci, ko si poskušamo slikati možne izbire na naslednjih volitvah, že tako daleč mimo vseh ironij in absurdov, da človeku zmanjka domišljije in besednega zaklada.

Josef Mazenauer

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.