… dirkači F1 so se v nedeljo pomerili na najhitrejši stezi na koledarju, kjer hitrosti presegajo 340km/h. Pista v italijanski Monzi ima poleg legendarnosti, ki jo vsako leto prinaša Velika Nagrada Italije, še eno izstopajočo značilnost – kar 80% kroga dirkači prevozijo s polnim plinom.

Tu se dejansko pokaže moč vgrajenih agregatov. Obenem pa na plan stopijo tudi razlike, ki presenetljivo niso majhne. Še toliko večje pa, če govorimo o detajlih. Najbolj pozorni so lahko opazili razliko na zadnjih krilcih obeh dirkačev McLarna. Button je imel vgrajeno ravno krilce, Hamilton pa narezano. Inženirji pravijo, da sta dirkalnika sicer povsem identična, razlika v končni hitrosti na koncu ravnine pa je znašala kar 15km/h v prid Hamiltona. Toda tudi to mu ni pomagalo, že v kvalifikacijah je namreč zaostal tako za Buttnom, kot obema rdečima konjičkoma iz bližnjega Maranella.

Toda Hamilton svojega bolida na dirki ni priganjal do konca – po sicer odličnem startu, v katerem se je prebil v ospredje, je nerodno treščil v Masso in polomil obeso, tako se je njegova dirka končala že v naslednjem ovinku, oziroma natančneje v pesku ob stezi. Odlično pa je startal tudi Button, ki je švignil mimo Alonsa, kateri je z mesta krenil z najboljše pozicije. Morda Janson niti ni tako dobro potegnil, kot je to slabo storil Fernando, ki ga je očitno na cedilu še enkrat več pustil njegov španski temperament. Toda če je zamočil na startu, tega nikakor ni nameraval ponoviti v nadaljevanju in je vneto sledil Buttonu. In ker prehitevanje pri tako velikih hitrostih in tako izenačenih pogojih pač ni mogoče, je potrpežljivo čakal, vse dokler McLarnov dirkač ni odpeljal na menjavo koles.

Pognal se je po prazni stezi in odpeljal 2 hitra kroga, tudi mehaniki v boksih so svoje delo opravili odlično in kolesa zamenjali kar pol sekunde hitreje, kot so to storili v angleškem moštvu. To se sicer navadnemu smrtniku zdi malo ali nič, toda v Formuli 1 je to veliko, v tem primeru je bilo celo zelo veliko in odločilno. Alonso se je namreč izstrelil po izvozni poti iz boksov in se na stezi postavil 1cm pred Buttona. Temu ni preostalo drugega, kot da močno zavre in se sprijazni s porazom. Tako je zmaga ostala v domačem kraljestvu. Zanimivo pa bi bilo iti v Monzo sedaj, po dirki, močno namreč dvomim, da sploh še stoji, saj so italijanski navijači – difozi – zmago proslavili, kot da je zadnja in kot znajo le oni. Celo večni Schumacher je ob odhodu iz ekipe Ferrari dejal, da bo najbolj pogrešal prav te zveste navijače, ki so zanj in za Ferrari navijali bolj kot Nemci. In Michael je že takrat vedel, da bo boleče, zelo boleče dirkati v Monzi, ko ne bo več sedel v rdečem dirkalniku.

Točkovnik tako postaja čedalje bolj zanimiv, vodilni dirkači pa čedalje bolj skupaj. Ob odhodu Formule 1 iz Evrope (vse dirke do konca prvenstva se bodo od tu dalje odvile na drugih kontinentih) pa še kaprica. Govori se, da naj bi se dirka iz Monze preselila v Rim, s čimer bi se seveda uničila vsa »svetost« dirkanja na dirkališču streljaj od Ferrarijeve tovarne in od edinega prizorišča, na katerem si je dirke ogledoval tudi sloviti ustanovitelj poskočnega konjička Enzo Ferrari. Vsak, ki mi je kaj mar za ta šport verjetno ve, da Enzo ni hodil na dirke, kjer so sicer ponavadi zmagovali prav njegovi dirkalniki. Redno pa je prihajal v Monzo. Zlobni jeziki pa ob ideji dirkanja v Rimu že govorijo, da bi bilo najbolje, da se zadeva imenuje kar Velika Nagrada Vatikana, saj bo tako ali tako potekala na papeževem dvorišču. Ali bo tudi Cerkev postala dejavna v tem tehnološko dovršenem športu, pa lahko za zdaj le ugibamo.

S.J.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.