abb
Na rob Grammyju za življensko delo skupine Allman Brothers band

Človekova minljivost je naravna – tako kot se rodimo, na koncu tudi umremo. Neprijetno dejstvo sem na otroku prijazen način še najlažje sprejela s pomočjo risanke Levji kralj. Zgodba o levjemu mladiču in njegovemu prezgodaj poginulemu očetu me je, če iskreno priznam, precej zaznamovala. Skozi to pripoved sem dosti lažje sprejela minljivost bitij, posredno pa tudi – kar sicer v tem komentarju ni pomembno – vprašljivost vegeterijanske miselnosti o zavračanju mesa zaradi sočutja do živali. Vse to je »circle of life«. Rodimo se, živimo, umremo in odstopimo mesto drugemu bitju. Za vzdrževanje naravnega reda na nas pretijo različne t. i. nevarnosti, a vendar so te potrebne, saj se krog z njimi tako pričenja kot zaključuje. Pika.

Po »rosnih« 20 letih moje razmišljanje seveda v ključnem delu ostaja enako – vse to je »circle of life«. Z drobceno črno pikico. Nekateri se namreč zavestno odločijo, da bodo končali svoj del nastopa na zemeljskem odru in se presedli med občinstvo – seveda je precej bolj komfortno biti opazovalec kot pa akter. A pravzaprav se niti ne nameravam spuščati na religiozno raven in kogar koli obsojati za predčasno prekinitev pogodbe življenjskega nastopanja, temveč bi se rada spomnila tistih, ki še po več kot 40-ih letih od njihovega zadnjega nastopa – in beseda ni zapisana v prenesenem pomenu – še vedno živijo med nami.
Na nedeljski glasbeni prireditvi in podelitvi grammy nagrad so malega gramofončka za življenjsko delo prejeli fantje iz skupine The Allman Brothers Band. Sedemčlanska zasedba, ki svoje začetke zapisuje še v davna leta pred mojim rojstvom, je pravzaprav skrojila legendo in postavljala temelje kitaristom. Njen začetnik in ustanovitelj Duane Allman, znan tudi kot Skydog, namreč velja za enega najvplivnejših kitaristov vseh časov.
A Duana že več kot 40 let ni med nami, saj je komaj dve leti po ustanovitvi skupine, star šele 24 let, tragično preminil v prometni nesreči. In dve leti sta bili dovolj, da je njegov duh ostal v zemeljski sferi in še močneje zasidran v glasbeni. Vsi člani zasedbi, ki v njej delujejo že od samih začetkov, so se namreč iskreno zahvalili prav Duanu. Dolgolasi in bradati fant je po besedah bobnarja Butcha Trucksa med člane zasedbe zasejal glasbeni jezik, katerega abeceda je bila bolj ali manj znana zgolj njim. S primerno provokacijo je na pravi način iz njih potegnil najboljše in jim pomagal premagati strahove pred nastopanjem. Zasedba dolgolasih rokerjev se je med ustvarjanjem glasbe še tesneje povezala in postala prava družina. Pod isto streho so ne le ustvarjali, ampak tudi živeli. Ob takšnih podatkih običajni smrtnik šele razume rek, da je glasba življenje glasbenika. Dobesedno.
V njihovi glasbi je čutiti zgolj užitek in le tisti pravi «muss«, zaradi katerega kreirajo glasbo. Če si lahko predstavljate utelešen rek: »Počni, kar delaš rad, in uspeh bo prišel sam od sebe.« Ustvarjali so glasbo in to počeli med tem, ko so živeli. Pristen dokaz moje trditve je nedvomno zgodba o nastanku ene njihovih najboljših skladb In memory of Elizabeth Reed. Kitarist Dickey Betts je med popoldanskim sproščanjem na bližnjem pokopališču brenkal na kitaro in pravzaprav nevede skompoziral pesem. Ko je pogledal navzdol, je pod svojo tazadnjo opazil kamnit nagrobnik in na njem napis In memory of Elizabeth Reed. Tako pesem ni – kot bi vsak vsaj polromantik pomislil – posvečena kakšnemu “posebnemu” dekletu. Morda je bila Elizabeth Reed celo nekaj posebnega, a pesem nosi zgolj ime preminule ženske, na čigar nagrobniku je Dickey v času sestavljanja melodije slonel.

In kako se je Duane Allman zapisal v zbirko legend? Preprosto, bi lahko rekli. Ob delu v matični skupini, leta prej še z glasbeniki kot so Otis Reading, Wilson Picket ali Aretha Franklin, je posnel še resnično evergreen komad skupaj z Ericom Claptonom in tako opravil svoje poslanstvo. Legendarna Layla je še danes mnogim staršem navdih za poimenovanje svoje novorojenčice. Uspešnica se je rodila z Duanovo skromno željo, da bi opazoval Claptona pri snemanju v studiu, a ga je Eric raje povabil, da sodeluje pri snemanju. In tako je ta kitaristični duo z ostalimi člani skupine pod imenom Derek and the Dominos, popolnoma neobremenjeno ustvaril zimzeleno uspešnico in glasbeno bogat album, ki je tudi eden od vrhuncev Claptonovega ustvarjanja.
In vse to v času, ko je njegova matična skupina Allman Brothers band s svojimi odličnimi in številnimi koncertnimi nastopi, ki so znali trajati tri ure in več, ob skupini Grateful dead, pisala eno največjih koncertnih legend ameriške rock glasbe. Vsaj delček čarobne energije, ki so ga v tem času doživljali obiskovalci njihovih koncertov, je mogoče slišati tudi na posnetkih njihovega legendarnega živega albuma Live at Filmore east.

Za zapis med legende nam torej ni treba biti drugačen za vsako ceno in izstopati iz množice po ekstravagantnem nastopu ali oblačenju. Prav tako nam ni treba polniti naslovnic rumenih revij in se nastavljati zajedljivim fotografom. Duane Allman je še danes živ dokaz trajnega uspeha. In to samo zato, ker je počnel natanko tisto, kar je imel rad in ob tem užival. Pa čeprav zgolj dobri dve leti.

Neja Sever

Foto: http://www.billboard.biz/bbbiz/industry/record-labels/glen-campbell-diana-ross-george-jones-allman-1006172752.story

Comments

  1. Lep tekst. Meni pa je všeč tudi Duanova izjava, ki jo je dal (verjetno) precej glasbeno nepoučenemu novinarju, ki ga je vprašal katere dele Layle igra on in katere Eric. “Eric plays Fender parts and I play Gibson parts” 🙂

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.