Tokrat smo se pogovarjali z evropsko poslanko dr. Romano Jordan, s katero se je vedno zanimivo zaplesti v razmišljanja. Tudi ko gre za teme ali vprašanja, ki niso najbolj tipična za slovenske politike.

Nazadnje sva se takole pogovarjala približno pred tremi leti. Takrat se je veliko govorilo o globalni ekonomski krizi. A pravzaprav je takrat Slovenci sploh še nismo čutili.
Ja res je, kriza nam je pokazala zobe kasneje. Tudi zaradi tega, ker se sami nismo takoj in resno lotili ukrepov. Če bi se lotili prej, bi verjetno danes živeli drugače,. Vidimo, da so izkušnje evropskih držav s krizo različne – nekatere so globoko potonile, druge so se ukrepov resno lotile in nimajo takih težav – npr. Nemčija ali Poljska. Škoda je in mi je žal, da morajo naši ljudje na lastni koži izkusiti, kaj pomeni kriza.
Na napakah in v kriznih situacijah se lahko tudi kaj naučimo. Se vam zdi, da smo se iz te gospodarske krize kaj naučili; bodisi Slovenci, bodisi Evropejci?
Mislim, da je vsaka situacija, predvsem tista slaba, priložnost za učenje. To je pravzaprav moja filozofija. Iz nje se moramo nekaj naučiti, zato da se ji naslednjič lahko izognemo. Zaradi tega si želim, da bi se iz krize resnično nekaj naučili – morda o tem, da nam takšno življenje, kot smo ga imeli, ni kar dano. Da se je zanj treba potruditi in da ne moremo računati, da se bo vedno nekdo drug potrudil namesto nas. Vsak se mora potruditi, da dobi službo in da jo tudi obdrži, da se odgovorno okoljsko obnašamo … Vse to so lekcije, ki so pomembne. Vsak posameznik je pomemben. Glede na to, da nekatere države še niso izšle iz krize in se krivulje še niso obrnile navzgor, se očitno iz sedanje krize še nismo dovolj naučili.
Nekateri teoretizirajo, da je bila globalna kriza namerno sprožena, da bi se prerazporedilo bogastvo. Če bi špekulirali, bi lahko rekli, da ogromno zasebnih dolgov dejansko pokrivajo davkoplačevalci.
To je zelo velika špekulacija.
To je v bistvu ena od teorij zarot, ki se pojavljajo od začetka te krize.
Sama sicer verjamem, da se stvari ne dogajajo same po sebi in imajo določen razlog ter določen namen, ampak na tole špekulacijo bi težko odgovorila. Mislim pa, da je eden od vzrokov za krizo tudi, da je celotno delovanje družbe postalo vedno bolj virtualno, iz virtualnega poslovanja pa so rasli tudi zaslužki. Zdi se mi prav, da se ljudje vrnemo nazaj k resničnemu življenju, k temu, kar ustvarjamo, in da nagrajujemo to ustvarjalno delo in ne virtualnih poslov. Bojim se, da se po tem, kamor se je svet zapeljal po letu 2008, te lekcije nismo naučili. Kajti to ni samo lekcija o finančnem poslovanju in velikih borznih zaslužkih, ki so bili osnova prenapihnjenega balona, ki ni imel temeljev v dejanski moči gospodarstva in ekonomije. To ni le lekcija finančne krize, ampak je lekcija, ki se je moramo naučiti tudi na področju podnebnih sprememb, na področju izrabe surovin in na področju izrabe energentov. Bojim se, da smo se iz finančne krize premalo naučili v tej smeri. Recimo, tudi Evropa probleme, kot so podnebne spremembe, na enem od področij delno rešuje z nekim virtualnim instrumentom, ki se mu reče Sistem za trgovanje z ogljikom. Morda bi bilo bolje, da bi razmišljali o ukrepih, ki bi bili bolj povezani z rezultati, ki jih želimo doseči.

romana1

Podnebne spremembe od nas zahtevajo neki sistemski razmislek in predvsem dejanja. Večina sistemov v človeški zgodovini je padala nasilno. Bo tako tudi s tem?
Ne ravno vsi sistemi, a zgodovina je knjiga nasilja. O tranzicijah, ki so bile izpeljane na drugačen način in so bile manj nasilne, se ne piše tako pogosto.
Se strinjam. To sem navedel le kot iztočnico. Nas mora narava udariti tako, kot nas je finančna kriza, da bomo kaj ukrenili? Se bomo zganili šele, ko ne bo več drugega izhoda?
Zdi se mi zelo pomembno, da vsi skupaj začnemo bolj racionalno razmišljati. In če nas bo ta finančna kriza prisilila k bolj racionalnemu razmišljanju, bomo morda tega sposobni tudi pri ostalih izzivih. Torej preden nas narava udari. Pri podnebnih spremembah se opiram na znanje in spoznanja stroke in znanstveniki nas svarijo, da bodo posledice izjemno hude in celo mnogo hujše, kot so posledice gospodarske krize, če ne bomo ukrepali. Zato si želim, da bi začeli bolj racionalno razmišljati in ukrepati, tudi zato, da ne bomo na lastni koži občutili posledic podnebnih sprememb. Tam ne bo šlo zgolj za službe in težave pri preživljanju iz dneva v dan, ampak bo šlo za vprašanje življenja in smrti. Ne želim strašiti ljudi, a narava bo nedvomno pokazala hujše posledice kot kriza, ki je nastala kot rezultat človekovega delovanja.
Ko sva ravno pri racionalnem razmišljanju. Recimo, v Sloveniji se pri javnem komuniciranju zelo radi zatekamo k čustvenim sporočilom – tukaj ciljam na politiko. Zanimivo pa je, da se je veliko tega počelo tudi v gospodarstvu.
Človek je čustveno bitje. Ko berete knjige ali poslušate stroko o človeških reakcijah, bodo le-te veliko bolj odraz čustev kot pa racionalnega razmišljanja. Zato bi po mojem mnenju moral obstajati nek obrambni mehanizem vsake družbe, ki bi poskrbel zato, da bo družba krenila v smer, ki je zanjo objektivno dobra. Smer, v katero vodijo čustva, ni vedno dobra. Mislim, da smo predvsem pri tem zatajili. Ne samo v politiki in gospodarstvu, ampak pri vseh temah, bi se morali pogovarjati na osnovi argumentov. Seveda pa pri tem ostajati tudi ljudje in spoštovati čustva. Želim si, da bi se tudi v javnih razpravah poudarjali argumenti. In tukaj tudi mediji igrate izjemno pomembno vlogo.
Bivši minister Svetlik je dejal, da bo prihajalo do primerov koroških deklic, krog okoli bivšega predsednika uprave Mercator pa je govoril, da bo slovensko gospodarstvo brez tega podjetja v domači lasti praktično propadlo. Vidiva med takimi izjavami kakšne vzporednice?
Obe izjavi strašita. In strah je eno najmočnejših čustev, ki vpliva na odločitve ljudi. Ne vem, ali so oboji naštudirali knjige o tem, kako ljudje reagirajo, sama jih namreč zelo rada berem, ali pa sta reagirala na osnovi intuicije. Dejansko je strah pogosto uporabljen za manipulacijo z ljudmi. In to je slabo. Moramo pa vedeti, da bodo mnogi poskušali doseči cilje na način, za katerega bodo ocenili, da bo imel nek učinek pri ljudeh. In dokler ne bodo ljudje sami sposobni spoznanja, da je potrebno takšne izjave v medijih pri sebi sfiltrirati, tako dolgo se komunikacija ne bo spremenila. Že spet sva pri posamezniku in njegovi odgovornosti. Tu pa ima poleg medijev veliko odgovornost tudi šolski sistem. Ali v šolah vzgajajo učence, dijake na tak način, da znajo informacije prefiltrirati? Da znajo v grozdu, v poplavi informacij najti tisto zrno, ki ima dejanski vpliv na njihovo življenje, ter se na osnovi tega odločati?
V dobrih dveh desetletjih smo doživeli precejšen preobrat. Od relativno enostranskih ter omejenih informacij do poplave vseh možnih informacij. Gre za globalen proces. Mislite, da smo kot živa bitja sposobni prilagoditve v tako kratkem času? Po vaših besedah – filtriranja informacij iz neke enormne količine nepomembnih? Zdaj najbrž lahko govoriva že o preobremenjenosti z informacijami.
Tako na hitro si poskušam predstavljati ljudi skozi zgodovino. Verjetno je večino časa zmagoval tisti, ki je imel prave in pravočasne informacije. V novejšem delu zgodovine, ko so se začele razvijati telekomunikacije, imamo ne samo dovolj, ampak preveč informacij. Ne mislim le na dobo interneta, ampak tudi na obdobje množičnega tiska revij, časopisov, knjig. Že takrat je bilo informacij prej več kot premalo. Vse to so sistemi, ki smo jih razvili ljudje, in prepričana sem, da lahko hkrati razvijemo sposobnosti, da te informacije prefiltriramo. Ko govoriva o filtru, seveda nimam v mislih nekega velikega brata ali cenzure, ampak govorim o lastnem filtru posameznika. Je pa res, da se moramo tega naučiti. Imeti moramo neka osnovna znanja o delovanju narave in družbe ter konec koncev o realnem življenju, da vemo, od česa vsega smo odvisni, in poiščemo informacije, ki so za nas resnično pomembne. Včasih pa se mi zdi, da tega nimamo. Še si nekateri ljudje predstavljajo, da jim služba pripada, ko končajo šolanje, pa seveda avto in stanovanje … Zato ker pač živijo v Sloveniji, v Evropi, kjer to velja za nek standard. A se motijo. Takšni verjetno tudi informacij, ki bi jim olajšale življenje, ne bodo znali najti. Tisti, ki vedo, kaj je treba narediti, da dobijo službo, da zaslužijo denar za stanovanje in avto, bodo lažje presodili tudi informacije in jih pravilno uporabili. Se mi zdi, da je tega zavedanja premalo. Ne samo v Sloveniji, ampak v celotni zahodni družbi.


romana2

Ko sva ravno pri medijih in informacijah. Po desetletja stari anekdoti, bo čez 50 let na tem planetu pet kraljev. Štirje na kartah in angleški. Dajva malo špekulirati. Koliko tiskanih medijev bo še čez 10 let na svetu?
Koliko jih je pa sedaj?(smeh)
Še vedno govoriva o tem, ali smo se sposobni tako hitro prilagajati razvijajoči se tehnologiji. Trendi namreč kažejo, da bo tisk morda postal prestiž bogatih, ki si bodo v salonih lahko privoščili branje natisnjenega časopisa, kot množični medij pa ga bodo zamenjale elektronske oblike.
To vprašanje je zelo provokativno. Menim, da se bo tisk na papirju dejansko zmanjševal, a ljudje bodo čedalje več brali. Menim, da bo dela z iskanjem, pripravljanjem, objavljanjem novic čedalje več, le medij bo drug. Konec koncev so že zdaj elektronske tablice tako uporabne, da lahko simulirajo časopis. Čedalje bolj se jih uporablja in mislim, da jih bomo v prihodnje še več. Verjetno pa bo nekaj klasike še vedno ostalo, saj imamo radi malček vonja po tradiciji in starih časih. Je pa zanimivo, kako smo se zelo hitro navadili na nove sodobne elektronske medije in naprave. O tem se pogovarjam tudi s starejšimi. Na primer, moja babica in dedek sta računalnik začela uporabljati, ko sta bila že krepko preko osemdeset. Ko sem sodelovala v čistilni akciji Očistimo Slovenijo, je bila v moji skupini tudi 92-letna gospa, ki uporablja Facebook, bere internetne novice … Te stvari smo zelo dobro razvili in so konkurenčne tisku na papirju. Mislim pa, da je tudi prav, saj lahko tako prilagojeni krenemo v družbo, ki zna bolj učinkovito ravnati z viri. Navaditi se moramo, da vsega tega ne uporabljamo le za zabavo, ampak znamo z novimi orodji tudi delati.

Če najin pogovor zaokroživa in se potem vrneva k začetku – koliko časa še traja vaš mandat?
Še dve leti, do konca junija 2014.

Kaj pa potem?
Potem? Potem bom tudi jaz prilagodljiva. Je res, da je že nastopil čas, ko moram začeti razmišljati o prihodnosti, ampak zaenkrat ta moja pot še ni tako jasna, da bi lahko kar koli rekla.
Ampak želje ali vizija pa najbrž obstajajo?
O tem sedaj težko govorim. Bi si pa želela ostati na nekem takem dinamičnem in aktivnem področju. No, če bi bilo mogoče, z nekoliko manj potovanji.
Hotel sem vas pravzaprav vprašati, če vas bomo po letu 2014 kaj več videvali v Sloveniji?
No, saj, posredno sem odgovorila (smeh). Lepo je, če imajo ljudje jasen cilj pred seboj in natančno vedo, kaj bi radi počeli. Ampak v večini primerov se izkaže, da je zelo dobro biti nekoliko prilagodljiv. Jaz še nimam jasne vizije za svojo prihodnost. Kot sem pa že rekla, si želim delati nekaj dinamičnega, na področjih, kjer sem že sedaj aktivna: energetika, raziskave … Okoljske teme me zelo privlačijo in zdi se mi, da sem pridobila kar nekaj znanja in izkušenj, ki bi jih rada delila. A na način, ki bi od mene terjal manj fizičnega napora predvsem glede potovanj.

Kaj pa znanost?
Sem jo tudi omenila. Ampak je treba priznati, da dobrih deset let ne delam več v znanosti in sem na tem področju toliko izgubila, da bi trajalo zelo dolgo, da bi spet prišla nazaj na potrebno raven. Po drugi strani pa imam toliko drugih novih izkušenj, da bi bilo škoda, če bi jih kar zavrgla. Torej čista znanost zagotovo ne.
Za konec še malce energetsko okoljsko špekulirajva. Kdaj bo delovala prva fuzijska elektrarna? Lahko rečeva letnico?
Govoriva najbrž o večjih, komercialnih fuzijskih reaktorjih, saj manjši že delujejo. Če ste znanstvenike pred dvajsetimi leti vprašali, kdaj bo deloval prvi, so rekli čez 50 let. Potem so jih vprašali ponovno čez deset let, so spet odgovorili, da čez 50 let. In če jih vprašate danes, bodo spet rekli čez 50 let. Tako torej odgovarjajo znanstveniki, kaj naj šele rečemo drugi. (Smeh.) Ampak kakor koli, projekt ITER, to je svetovni projekt za izgradnjo demonstracijskega fuzijskega reaktorja, teče naprej, čeprav ima Evropa velike probleme pri financiranju. Upam, da bomo prvi manjši fuzijski reaktor dejansko dobili do leta 2020, tako kot so obljubili strokovnjaki. Potem pa pričakujem, da bomo v naslednjih tridesetih letih dobili prvi demonstracijski komercialni fuzijski reaktor.
V Sloveniji imamo zadnje mesece sušo, ki je lahko delno ali pa tudi ne, posledica podnebnih sprememb. Tudi hidrologi pravijo, da bodo ekstremni pojavi še bolj ekstremni. Mislite, da Slovenci takšne informacije že razumemo kot znanilce trajnejših podnebnih sprememb?
Po moje je zaradi gospodarske krize večina pozornosti usmerjene v kratkoročne ukrepe zategovanja pasu. Več kot 110.000 brezposelnih je usmerjenih v preživetje, v iskanje službe. Slovenci se sicer zavedamo, da imamo lepo in v velikem delu neokrnjeno naravo, a mislim tudi, da se okoljske problematike v celoti kot narod še nismo zavedli. Žal mi je tudi, da sta v političnih razpravah okoljska problematika in trajnostni razvoj spet porinjena v ozadje, saj mislim, da se na tem področju premalo dogaja. V evropskih medijih so bili v ospredju ukrepi za finančno konsolidacijo, vendar se je v ozadju ogromno dogajalo na področju trajnostnega razvoja. Ne le, da Slovenija na tem področju ni nič naredila, niti zavedali se nismo, kaj vse je Evropa na tem področju ta čas počela.
Dajva potem za konec slovenski politiki in gospodarstvu jasno sporočilo, ki ga kaže Evropa, in bi ga morali razumeti. Skrb za okolje je tako ali drugače postala velik biznis. In mi smo v krizi. Zakaj v tem torej ne iščemo poslovnih priložnosti? Če ne zaradi pomena problematike podnebnih sprememb, pa zaradi morebitnih poslov.
Prav to je bilo vprašanje, s katerim se je ukvarjala evropska politika in kjer smo kot politiki iskali skupno točko med ekologi in gospodarstvom. Ekologi so namreč v zaščitni funkciji, gospodarstvo pa naj bi ukrepalo. V Evropi po eni strani govorimo o rezih, o varčevalnih ukrepih, o finančni konsolidaciji, po drugi strani pa uvajamo ukrepe, ki naj bi oživili gospodarstvo. In ravno tovrstni ukrepi naj bi spodbudili gospodarstvo v trajnostni razvoj. Naj npr. omenim le programe za raziskave in razvoj, za spodbujanje podjetništva in za trajnostni razvoj področij Natura2000. To vidim kot izziv in tudi kot konkurenčno prednost EU. Še posebej si želim, da bi bil leta 2015 dosežen mednarodni pravno zavezujoč sporazum, kot je bilo dogovorjeno lani v Durbanu. Kajti to bi potem pomenilo, da so z nami tudi velesile, kot so Indija, Kitajska, ZDA, in da bo tehnologije, ki jih bomo razvijali, moč tudi globalno prodajati.

Slovenija torej premalo išče poslovne priložnosti v trajnostnem razvoju?
Mislim, da Slovenija premalo išče poslovne priložnosti v tem institucionalnem okviru. Tudi sicer redka podjetja vidijo v tem izziv, politikom pa se velikokrat očita kratkoročnost. Evropa ima pravne zakonodajne zaveze na tem področju, sprejete do leta 2020. Pravkar smo sprejeli tudi dolgoročne usmeritve, ki, recimo, samo na področju podnebnih sprememb pomenijo korenito znižanje izpustov. Do leta 2030 za 40 %, do leta 2040 za 60 %, do leta 2050 za 80 %. To so smernice, ki jih je pripravila Evropska komisija, Evropski parlament pa jih je potrdil. Bistvene razvojne priložnosti vidimo prav na področjih energetike, prometa in tudi kmetijstva.
Ob koncu naj še omenim, da smo v Evropskem parlamentu zelo vpeti v pripravo večletnega evropskega proračuna 2014─2020. Trudimo se, da bo le-ta skladen z našimi vsebinskimi prednostnimi nalogami. V njegovem okviru bomo oblikovali več kot 50 programov, ki bodo odgovarjali na prednostne izzive, kot so demografija, podnebne spremembe, trajnostni razvoj, zdravje. Poleg tega, da so to finančne spodbude, pa sodelujoči v okviru evropskih projektov izmenjujejo izkušnje in bogatijo svoje znanje. Vse to je potencial, ki ga v slovenski družbi ne smemo zanemariti.


Vili Grdadolnik, april 2012

115. pogovor

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.