Dr. Peter Novak nedvomno velja med svojimi vrstami za enega izmed glavnih ambasadorjev inženirske stroke tako doma kot v tujini. Že več kot desetletje upokojen redni profesor Fakultete za strojništvo v Ljubljani je danes še vedno aktiven v izobraževalnih vrstah, saj je dekan Visoke šole za tehnologije in sisteme v Novem mestu. Letos je že drugič zapored tudi svoje znanje in izkušnje delil z obiskovalci Eko konference, z nami pa se je pogovarjal predvsem o energetiki.

novak3

Ste strokovnjak za toplotno tehniko, s tega področja ste tudi doktorirali. Se je tovrstna strast pojavljala že v otroških letih ali ste se za energijo začeli navduševati kasneje? Kdaj in kako je prišlo do tega?
Za toplotno energijo sem se pričel zanimati po povratku iz študentske IAESTE strokovne prakse na Švedskem leta 1959. Stanoval sem v manjši privatni stavbi, kjer so imeli lična ploščata ogrevala, ki so bila tudi v mesecu juniju pogosto topla. Gretje je bilo potrebno, saj so bile noči kar hladne. Pri nas smo tedaj uporabljali le znane radiatorje Trika iz EMA Celje in litoželezne radiatorje iz Zrenjanina. Po povratku iz prakse sem šel k našemu profesorju za gretje in klimatizacijo in mu povedal moja opažanja. Dobro izolirane hiše potrebujejo le majhna lična ogrevala. Zakaj jih ne bi imeli tudi pri nas? Profesor Boleslav Likar se je razveselil mojih opažanj in me takoj povabil k sodelovanju kot demonstratorja. S tem se je pričelo moje udejstvovanje na področju energetike in postopno sem opustil mojo usmeritev v letalstvo, kot predmeta mojih inženirskih želja. Zakaj to omenjam? V otroških letih, ko sem doživel silovito bombardiranje nemških „Ščuk“, znanih po svojih sirenah, v Novem mestu, sem si dejal, če bo prišlo do naslednje vojne, potem jaz ne bom na tleh, ampak v zraku. Zato sem že leta 1948 postal letalski modelar, 1955 celo državni prvak v modelih letečih kril, nato jadralni in motorni pilot, skakal sem s padali in tudi odslužil vojaško obveznost v letalski akademiji v Zadru leta 1961/1962 in bil vrsto let rezervni pilot JLA.
Od leta 1961 ste bili na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, štiri leta dekan in danes ste dekan Visoke šole za tehnologijo in sisteme. Kakšna je razlika med poučevanjem študentov nekoč in danes?
Nekoč so bili pogoji za študij popolnoma drugačni. Ni bilo dovolj strokovne literature, zato so bila predavanja dobro obiskana. Za zaposlitev ni bilo težav. Študentje so študirali s ciljem, da so šli čim prej v industrijo. Seveda pa tudi tedaj ni bilo veliko tistih, ki so študij končali v rednem roku. Normalno je bila uporaba absolventskega staža za opravljanje zaostalih izpitov in izdelavo diplome. Snovi in zahteve po znanju so bile takšne, da smo tudi najboljši potrebovali vsaj šest mesecev za dokončanje študija, ki je v našem času trajal pet let. Večinoma so se na tehniko vpisovali študentje z dobrimi srednješolskimi spričevali in večina je imela veliko željo po pridobivanju znanja. Poklic inženirja je bil cenjen, saj smo z domačim znanjem postavili v Sloveniji odlično delujočo in za tiste čase v svetu konkurenčno industrijo. Danes je situacija drugačna. V družbi se je uveljavilo načelo »težko je prodati, lahko je narediti«. Šole MBA so cvetele in še cvetijo, zaslužki dobrih in slabih »managerjev so zrasli v nebo. Poklic inženirja ni spoštovan, niti ni ustrezno nagrajen. Razvojne oddelke po tovarnah so masovno ukinjali. Študij smo morali skrajšati na štiri leta, nato na tri leta in dve leti za strokovni magisterij, vendar je ostal še vedno zelo zahteven. Rezultat takega razvoja je, da se je večina odličnih študentov preusmerila v družboslovne ali ekonomske študije. Poleg tega opažam veliko znižanje znanja, ki ga prinašajo srednješolci na visoko šolo ali univerzo. Zaradi tega so rezultati v prvih letnikih tehniškega študija slabi. Posledica neuspeha je prehod na »lažjo« fakulteto. Razlogi za slabše znanje srednješolcev so različni, toda situacija je zrela za alarm. Ne morejo vsi končati srednjih šol, ne morejo celotne generacije biti na univerzi. V naravi velja gaussova razporeditev sposobnosti in tega se družba ne zaveda. Ponašati se s tem, da bodo cele generacije končale srednješolsko ali visokošolsko izobrazbo, je neumnost. To gre lahko samo na račun kakovosti znanja. Na drugi strani pa nam danes vedno bolj primanjkuje mojstrov, dobrih tehnikov in višjih tehnikov – delovodij. Z višjimi šolami na srednjih šolah smo si zadali strel v koleno. Namesto, da bi šli le najboljši na visoke šole in univerze, ostali pa v prakso in po dveletni praksi po potrebi nazaj na dopolnilni višješolski študij, ki bi jim dal specialna znanja z nazivom višji tehnik, smo vsem podelili naslov inženirja in seveda s tem močno razvrednotili celoten tehniški študij in smisel postopnega izobraževanja iz dela ali ob delu. O tem bo verjetno še tekla razprava, saj tudi v EU ugotavljajo, da stvari niso dobre. Žal bodo posledice takega načina izobraževanja dolgoročne in za družbo zelo drage.
Preidimo počasi na vašo temo – energetiko. Učinkovita raba energije je vse pogostejša tema. Kje je Slovenija na tem področju v primerjavi z razvitim svetom?
Slovenija je v primerjavi z razvitim svetom nekje v sredini. O učinkoviti rabi energije smo govorili v Sloveniji že leta 1965, ko smo imeli prve jugoslovanske simpozije o toplotni izolaciji stavb, ki jih je organiziral Gradbeni center Slovenije. Sedanji predpisi in predvideni ukrepi so bolj posledica zunanje prisile, kot pa našega zavedanja, da moramo uporabljati energijo učinkovito. Moram pa priznati, da je višja cena goriv in dobro ozaveščanje ljudi obrodilo sadove, saj so danes vse nove privatne stavbe energijsko učinkovite. Probleme imamo pri gradnji javnih in poslovnih stavb, kjer cena investicije pomeni več kot dolgoročna energijska učinkovitost stavbe.
Tematika se je začela pojavljati tudi v turizmu – letos je tema svetovnega dneva turizma prav turizem in trajnostna energija. Kaj menite o tem?
Turizem, energija in okolje so tesno povezani. Večina hotelov po svetu je v verigi pridobivanja zelene marjetice ali kakega drugega okoljskega znaka, da bi s tem gostom pokazali, da so okolju prijazni in energijsko učinkoviti. Tudi pri nas večina boljših hotelov že na vstopu pokaže pozitiven odnos do okolja, o varčni rabi energije pa je težko govoriti, saj so bili grajeni v času, ko energijski standardi niso bili tako zahtevni, zato je njihova energijska sanacija zelo draga. Smo pa imeli številne turistične objekte opremljene s sprejemniki sončne energije že v 80 letih prejšnjega stoletja (Kamp Lucija, Hotel Toplice, Portorož, Počitniški hotel za upokojence Izola itd.). Poleg tega naj tu omenim, da smo bili Slovenci na tem področju daleč pred vsemi v Evropi, saj smo pred dobrimi 30 leti gradili pod vodstvom slovenskega arhitekta Kobeta turistično naselje Slovenska plaža v Budvi. To naselje je imelo največji sistem za gretje vode s soncem v južni Evropi – 1600 m2 sprejemnikov sončne energije, ki jih je po mojih načrtih izdeloval IMP, Ljubljana. Vgrajene so bile tudi toplotne črpalke beograjske firme Jugostroj, kot dopolnitev solarnega sistema. In kar je najbolj zanimivo, sistem še vedno deluje. Ne poznam tujega proizvajalca toplotnih črpalk, ki bi doživele tako starost. Seveda imamo v Sloveniji vrsto turističnih objektov, ki že uporabljajo obnovljive vire in vedno več jih bo (n.pr. Vodni park Bohinj, Terme Snovik, itd.). Sonaravni turizem je svetla prihodnost, na katero se morajo naši hotelirji pripraviti.
Na katerem področju smotrnega ravnanja z energetiko pa je Slovenija naredila največji korak naprej?
Težko je reči, da smo naredili na katerem koli področju velik korak naprej. Napredujemo na vseh področjih, sicer počasi, a vztrajno. Pomemben korak je bil ustanovitev EKO- sklada, ki zelo uspešno opravlja naloge pospeševalca učinkovite rabe energije, žal po mojem mnenju s preveč birokracije. Ampak to je nacionalni problem upravljanja države.
Tudi kakšnega nazaj?
Nazaj ne, toda zamudili smo vsaj deset let, ko leta 2002 nismo sprejeli ostrejših predpisov o toplotni zaščiti stavb, pa še tistih, ki so bili sprejeti nismo spoštovali, oziroma v praksi kontrolirali. Povedati je potrebno, da smo v času prve energijske krize izdelali znamenito »rdečo knjižico« z naslovom Program ukrepov za racionalizacijo pridobivanja, pretvarjanja, transporta in porabe energije (maja 1977), katerega soavtor sem bil. Program je še danes v celoti aktualen in ga lahko mirno prepišemo v vsak necionalni energetski program. Da ga v praksi nismo uresničili je bila predvsem kriva politična nezainteresiranost, nizka cena goriv in elektrike ter dobra razpoložljivost goriv po prvi energijski krizi.
Nehali smo s serijsko proizvodnjo sprejemnikov sončne energije, kjer smo bili nekoč vodilni v Južni Evropi in v celoti izgubili industrijo kotlov in ogrevalne tehnike.
Na kakšen način bi po vašem mnenju lahko znižali emisije in dosegli nizko-ogljično družbo? Ali ne gre morda le za željo po ohranjanju stanja na stopnji, na kateri se je človeštvo »prebudilo«?
Govorjenje o nizko ogljični družbi je po mojem osebnem mnenju skregano z realnim svetom. Ogljik je naravni gradnik živega sveta in se mu žal ne moremo odpovedati. Strinjam se, da je potrebno zmanjšati emisijo škodljivih toplogrednih plinov in delcev. Ne glede na naraščanje koncentracije CO2 v ozračju pa menim, da CO2 ni edini, niti glavni vzrok za segrevanje Zemlje. Obstojajo tudi drugi vplivi, druge teorije (n.pr. vpliv delcev PM 2,5 ali PM 10 v stratosferi na nastajanje oblakov), ki jih je potrebno vključiti v sedanje modele za predvidevanje klimatskih sprememb. Ker je moje načelo, da je preventiva boljša od kurative, predlagam, da pričnemo snovati družbo s kroženjem ogljika in ne nizkoogljično družbo ( ne »Low Carbon Society«, ampak »Carbon Recycling Society«). Kako do nje, o tem kasneje.
Izumili smo tudi izraz »trajnostni razvoj«. Ni kontradiktoren?
Izrazu »trajnostni razvoj se upiram že od njegovega nastanka, saj ga je upeljala Umanotera, kot preprost prevod angleške besede sustainability. Ker gre za izraz, uporabljen prvič v knjigi »Our common future«, je pri razumevanju potrebna njegova definicija. V pravem pomenu celotne vsebine knjige je to klic »nazaj k naravi, k naravnim danostim in gospodarjenju v naravi ali z naravo. Narave ne moremo varovati, razvoja ne moremo ustaviti. Vse v naravi se razvija, skupaj s človeštvom in njegovo tehnologijo. Torej imamo opravka s trajnim razvojem. Toda ta razvoj je lahko dober ali slab. Izraz trajnosten nam pove, da nekaj traja. Šele ko mu dodamo obširno razlago, kaj mislimo pod tem, dobi svoj smisel. Ali ne bi bilo lepše, če bi povedali resnično, kaj želimo: želimo, da bi bil naš razvoj v skladu z naravnimi danostmi, torej sonaraven. Slovenski izraz sonaraven vsakemu pove bistvo našega hotenja, brez dodatnih razlag. Če je nekaj sonaravno, je torej v soglasju z naravnimi danostmi, ki pa se stalno spreminjajo. Narava ni konstanta in mnogi to pozabljajo in se izgubljajo v ORTODOKSNIH PREDPISIH O VAROVANJU NARAVE. Narave ni mogoče varovati, populacij živih bitij tudi ne. Era človeštva je ravno tako minljiva, kot je bila era dinozavrov ali nekaterih drugih živalskih vrst. Vrste nastajajo, izginjajo in nastajajo nove. Zgodovina Zemlje dokazuje, da je to naravni pojav, normalen del nekega življenskega ciklusa. Problem je samo čas. Človeštvo meri svoj obstoj s časom v zelo majhnih enotah, ki pa so v primerjavi z obstojem našega planeta reda velikosti manj kot sekunda. Zaradi svojega negativnega vpliva na naravo menimo, da se v tej sekundi ne sme spremeniti ničesar. Utopično razmišljanje. Vsako prekomerno dogajanje se v naravi po eksponencialnem vzonu konča z novo razvojno stopnjo ali s propadom. Tako se bo tudi končalo naraščanje prebivalstva na Zemlji. Narava bo uravnotežila sistem.
Ostaniva še za hip pri črno-belih odtenkih: na kateri breg se postavite ob vprašanju segrevanja ali ohlajanja Zemlje? Gre po vašem mnenju za dejstvo, tehnološki izziv, ekonomsko ali politično vprašanje?
Segrevanje Zemlje je dejstvo. Koliko časa bo trajalo in zakaj se segreva, pa še ne vemo. Indikator so trenutno TGP, predvsem naraščanje CO2. Mi lahko modeliramo kaotični razvoj v atmosferi, vendar z veliko mero negotovosti in le za kratek čas, desetletje, morda pol stoletja. En sam večji izbruh vulkana lahko za celo desetletje spremeni vse predpostavke v modelih. In kaj sedaj? Mislim, da gre v veliki meri tudi za politični in tehnološki izziv. Novih tehnologij ni mogoče uveljaviti na trgu, če so dražje od obstoječih, zato je potrebno vzpostaviti potrebo na nek drug način. Okolje je pogosto plen takih načinov. Nedvomno pa vemo, da bo fosilnih goriv nekoč zmanjkalo, saj so v bistvu v nekaj bilijonih let akumulirana sončna energija. Človeštvo bo to zalogo porabilo v nekaj stoletjih in nato se bo moralo odločiti, ali ostane na energijskem viru, ki je vsem dostopen, to je soncu, ali pa bo investiralo v jedrsko tehnologijo (fuzijo ali fizijo), ki bo, z ozirom na svoj značaj, dostopna le razvitemu, bolje rečeno stabilnemu delu sveta. Ker uporaba sončne energije s seboj ne prinaša tveganj, kot jih imamo pri jedrski tehnologiji, je moje logično razmišljanje usmerjeno v to rešitev. Toda ne pozabimo, prehod ne bo storjen v enem ali dveh desetletjih, kot si nekateri politiki in okoljevarstveniki zamišljajo. Proces prehoda iz enega v drugi energetski sistem bo trajal vsaj petdeset do sto let. V tem obdobju bomo imeli na svetu dobro ali slabo sožitje sedanjega in bodočega energetskega sistema. O tem, ali bo topli dobi sledila hladna doba, ni potrebno razmišljati. Znani srbski znanstvenik Milutin Milanković je za preteklo obdobje s svojo teorijo to dokazal in verjetnost je, da se bo to zgodilo. Toda perioda teh sprememb je dolga nekaj stotisoč let. Menim, da nam o tem ni treba razmišljati v našem tisočletju.
Emisije v prometu dodajajo pošten prispevek k onesnaženosti. Kako bi, po vašem mnenju, to lahko spremenili? Kje vidite največje možnosti za to – z višanjem cen energentov, trošarin, vozil,…?
Emisije v prometu so danes tudi globalno večji problem kot v preteklem obdobju. Višje cene goriv rešujejo problem kratkotrajno. Nove tehnologije vozil rešujejo problem srednjeročno (življenjska doba vozil). Poti iz zagate sta dve: urediti infrastrukturo za okolju prijazen javni promet ali oskrbovati vozila z energijo, ki je okolju prijazna – obnovljiva (glej odgovor o novem energetskem sistemu). Da bi se človeštvo odpovedalo avtomobilu, je iluzija. Javni transportni sistemi pa lahko le zmanjšajo pritisk na osebno mobilnost. Električni avto je le ena izmed lokalnih rešitev, predvsem za osebni transport. Hibridni sistem v avtomobilih s sintetičnim gorivom je za osebno rabo, poleg javnega prometa (železnica, tramvaj, ekobus), verjetno srednjeročna rešitev. Za tovorni promet pa si električnih vozil ne moremo predstavljati, tam bodo kvečjemu hibridni sistemi ali pa sonaravno sintetično dieselsko gorivo. V Sloveniji je, zaradi njene majhnosti, mogoče problem dokaj hitro rešiti z ukinitvijo povračil za prevoz na delo s privatnimi vozili in z izdajo kart za javni prevoz, ki bi ga bilo potrebno obnoviti v obsegu, kot je bil pred drugo revolucijo – osamosvojitvijo. Pri tem lahko postopno obnovimo železniško omrežje in v mestih uvedemo eokobuse na stisnjen ali utekočinjen zemeljski plin, oziroma sintetični diesel iz smeti in biomase. To je poceni in hitra rešitev, ki bi bila ekonomsko in ekološko primerna.
novak2

Človeštvo počasi ugotavlja, da fosilnih goriv ni v neomejenih količinah. Kje smo z viri, zalogami in kaj po tem?
Zaloge fosilnih goriv so na Zemlji še zelo obsežne in lahko računamo, da bodo ekonomsko izkoristljive še najmanj sto let. Premoga je še veliko, plin odkrivamo na novo, skratka, na nov energetski sitem z obnovljivimi viri energije ali jedrsko tehnologijo ne bomo prešli zato, ker bi zmanjkalo fosilnih goriv, ampak zato, ker bodo predraga ali okolju preveč škodljiva.
Kaj potem? Potem nam ostaneta sončna in jedrska energija v vseh pojavnih oblikah. Količina, sončne energije, ki prihaja na zemljo, je tako velika, da že z uporabo 0,01 do 0,05 % sončnega obsevanja zadostimo vsem našim potrebam danes in v bodoče, tudi če nas bo 10 ali več miljard. Seveda je to bolj politično in ekonomsko vprašanje, saj so tehnologije že razvite. Energija ne bo ovira za razvoj človeštva, preje bosta pitna voda in plodna zemlja. Vendar z dovolj energije je mogoče premostiti tudi ti dve oviri.
Alternativni viri energije se nahajajo tudi v odpadkih, a javnost temu ni najbolj naklonjena. Kako sami gledate na to kot strokovnjak in kot človek?
Rast odpadkov je posledica hitrega razvoja potrošniške družbe, ki ni sonaravna. Lahko računamo, da se bo količina organskih odpadkov v bodoče zmanjševala in, da se bo veliko anorganskih odpadkov recikliralo. Glede smeti- pišem o organskih odpadkih – je moje mnenje povezano z najnovejšo iznajdbo o njihovi predelavi v sintetični diesel ali kerosen.
V komercialni uporabi so prve tovarne za predelavo organskih snovi, polietilenskih in PVC odpadkov in biomase, v zelo kakovosten sintetični diesel. Tehnologija je poceni in rešuje mnoge, do sedaj nerešljive probleme manj razvitih držav in jih osvobaja uvoza goriv za poljedelstvo in celo lokalni promet. Upam, da bomo v naslednjih letih to tehnologijo imeli tudi v Sloveniji. Rešuje problem odpadkov, zmanjšuje uvoz naftnih derivatov in zagotavlja smotrno rabo biomase. Več o tem si lahko ogledate na www.alphakat.de.
Pri diskusijah o alternativnih virih energije se dogaja, da se vedno najde nekdo, ki je proti – primer postavljanja vetrnih elektrarn ali izrabe nuklearne energije, sežiganje odpadkov, … Kako se sami soočate s tem?
Biti proti je moderno. Biti okoljski aktivist (fundamentalist) je še bolj moderno. Ker se ukvarjam s problemi okolja od leta 1969, sem prešel vse faze okoljevarstvenih strategij in taktik. Bil sem udeleženec prve konference ZN o okolju »Samo ena Zemlja« (Only one Earth) leta 1972 v Stockholmu. Sklepi, sprejeti na tej konferenci, veljajo še danes, samo uresničeni niso. Vsaka aktivnost človeka povzroča v naravi novo neravnotežje, ki ga narava v daljšem časovnem obdobju sama izravna. Narava je v trajnem dinamičnem ravnotežju. Zaradi tega bi se morale okoljske presoje izvajati v kontekstu prednost – slabost v ožji okolici in širše. Postavitev vetrnic zahteva poseg v prostor, lahko moti pot ptic, lahko moti let netopirjev, toda njihov uporaba zmanjšuje porabo fosilnih goriv. Ko se tehtajo prednosti ali slabosti, je treba upoštevati širše družbene koristi, internalizacijo okoljskih bremen in tudi prilagodljivost narave same. Jedrska energija je relativno čist način pridobivanje elektrike, ki ima le malo neposrednih negativnih učinkov na okolje (na prostor, zdravje ljudi itd.). Njena uporaba pa je povezana z dvema do sedaj nerešenima problemoma: razgradnja visokoradiaktivnih odpadkov ali njihovo varno skladiščenje in visoko tveganje pri obratovanju (ne zamenjati tveganja z varnostjo obratovanja: varnost obratovanja reaktorjev v Fukušimi je bila visoka, tveganje pa podcenjeno v toliki meri, da bo sanacija trajala 20 – 25 let in bo stala Japonsko 284 miljard dolarjev). To tveganje ni bilo všteto v ceno elektrike iz JE. To je problem, ki ga pri uporabi fosilnih goriv ali sončne energije ne poznamo. O sežiganju odpadkov sem imel do nedavnega pozitvno mnenje, saj imamo tehnologije s katerimi to opravimo na okolju primeren način. Z novo tehnologijo njihove predelave v gorivo pa nam je dana izjemna možnost souporabe biomase in odpadkov za zapiranje krogotoka ogljika. Zato menim, da bo tehnologija sežiganja v bodoče manj v uporabi.
Imate v mislih kakšen primer?
Imam primer o prilagodljivosti ptic v naravi, ki si ga lahko vsak ogleda in dokazuje kako se stvari v naravi odvijajo v popolnem nasprotju s pričakovanji. Vsi vemo, da po avtocesti poteka promet s hitrostjo do 130 km/h ali več, kar odgovarja srednji hitrosti roba krila večje vetrnice, ki pravijo, da je zelo nevarna za ptice. Na cestni informacijski tabli pri odcepu za Bič, na poti v Novo mesto, postavljeni na močnem drogu s horizontalno roko za samo tablo, si je zgradila svoje gnezdo štorklja, ki sedaj vali svoje mladiče. Kljub hrupu, nevarnosti udara v tovorno ali osebno vozilo, se je žival, ki je zelo redka na Dolenjskem, odločila za to lokacijo gnezda. Ker je štorklja zaščitena, bi po logiki varovanja zaščitenih ptic, morali ustaviti promet na avtocesti, dokler ne bodo mladiči odrasli in poleteli proti jugu. Nevarnost, da bo mladič – poletarec – nerodno zajadral med vozeče avtomobile, je izredno velika. Ali res mislijo strokovnjaki iz društva za varstvo ptic, da mati štorklja ne pozna te nevarnosti in kljub temu gnezdi? Skobci, ki čakajo na prometnih znakih za plen na avtocesti (če se kakšna ptica zaleti v vozilo in pade na cesto) pa so že vsakdanji pojav. Bodimo zato nekoliko bolj strpni in pričnimo z gospodarjenjem v naravi in z naravo in ukinimo besedo varovanje iz zakonodaje, saj dobro gospodarjenje vključuje tudi varovanje resursov.
Kakšne oz. katere in kolikšne so prednosti termične izrabe odpadkov?
Prednosti termične obdelave odpadkov so v koristni uporabi energije, nevtralizaciji škodljivih snovi, ki se zapečejo v žlindro in v zmanjšanju volumna za odlaganje.
Učinkovita raba energije je povsod nacionalni projekt. Koliko prispeva država z zakonodajo, predpisi, stimulativno davčno politiko in podobno?
Država trenutno s svojo zakonodajo dobro sledi evropskim direktivam, vendar je zelo toga in ni inventivna. Stimulativne davčne politike ni. Imamo pa dobro delujoč EKO sklad, predpis o zbiranju sredstev za učinkovito rabo energije pri prodaji goriv in relativno dobro rešen odkup elektrike iz malih HE in FNE. Žal pa so to instrumenti, ki povečujejo proizvodnjo in ne varčevanje z gorivi. Dobronamerni predpis za zbiranje kapitala za učinkovito rabo energije pri prodajalcih goriv, elektrike in toplote se je pričel nesmotrno uporabljati za kogeneracije in trigeneracije, ki so v bistvu šele drugi korak učinkovite rabe energije v stavbah (izjema so nekatere industrije).
Podatki kažejo, da slovenska gospodinjstva še vedno ravnajo precej razsipno z energijo. Kako ljudem predočiti alarmantno situacijo oz. ali smo že tam, kjer utripa rdeča luč?
Da, to je točno, vendar ni kritično. Učinkovita raba energije je povezana s ceno goriv. Pri tem država ni dovolj selektivna in se ne zaveda dolgoročnih posledic v politiki cen goriv. Primer: stimulacija uporabe biomase za gretje individualnih stavb je velika napaka, ki nam bo povzročila sive lase zaradi visokih emisij prašnih delcev in rakotvornih katranov, ki nastanejo pri kurjenju vlažnega lesa. Namesto, da bi razpoložljivo biomaso spremenili vsaj v elektriko, če ne v tekoče gorivo, smo zagotovili najnižjo možno ceno biogoriv, ne da bi vračunali eksterne stroške, ki bodo nastali. Uporabniki so si nabavili kotle na biomaso in jih ne bodo menjali vsaj deset let. Usmerili smo jih na obnovljivo gorivo, ki pa ima poleg dobrih tudi niz slabih lastnosti pri praktični uporabi, z napačno tehnologijo in napačno ceno.
Najmanj energije se v Sloveniji privarčuje na račun energetsko učinkovitih stavb, saj kar tri petine družinskih hiš in skoraj tri četrtine večstanovanjskih stavb nima primerne izolacije. Kakšno je razmerje med slabo, a poceni izolacijo in hudo izgubo energije?
To razmerje je 1:5 do 1:10. Ker porabimo v široki rabi skoraj 40% končne energije za gretje, mora biti prvi korak ureditev regulacije gretja in takoj nato toplotna izolacija stavb in zamenjava oken. Nato pridejo drugi ukrepi. Seveda je to drago in tak ukrep se amortizira v 10 -12 letih. Zato so tu potrebne največje subvencije. Moj predlog, da bi prebivalcem razdelili brezplačno izolacijo v zameno, da jo vgradijo v stavbo (sami ali z organizirano aktivnostjo obrtnikov ali gradbenih podjetij), ni naletel na pozitiven odmev, češ da ne moremo podpirati dela na črno. Vendar sem prepričan, da bi v Sloveniji v dveh do treh letih imeli večino stavb, zgrajenih v letih med 1970 do 2000, v celoti zelo dobro toplotno izoliranih. Zaposlili bi vsaj 10.000 ljudi. Potrebna energija za gretje bi padla vsaj za faktor 2. Nato bi lahko pristopili k zamenjavi kotlov in drugih naprav.

novak4
Dr. Peter Novak na tretji Eko konferenci

Menite, da je na področju energetike še kaj prostora za izboljšave, pridobivanje novih virov ali predelavo obstoječih?
V Sloveniji imamo možnosti, da optimiramo našo energetiko, predvsem elektroenergetiko. Združitev obeh stebrov v skupni holding je prvi ukrep za učinkovito in optimalno vodenje sistema proizvodnje elektrike. Če preberete utemeljitve g. ministra Vizjaka o potrebi po združevanju SOD-a, KAD-a in AUKN, pri tem pa veste, da je bil on glavni akter pri razdruževanju slovenskih elektrarn v dva stebra, potem vam bo postalo jasno, kaj lahko pričakujemo. Novi viri energije v Sloveniji so še v veliki meri neizkoriščeni. Imamo še neraziskano področje zalog kakovostnega premoga v Prekmurju (po ocenah ga je nad 300 milijoni ton), ne uporabljamo geotermalne energije, energije tekočih voda (HE na Savi, Muri, Idrijci, izgradnja akumulacij in črpalnih HE). Predelava obstoječih energetskih naprav je brez dvoma pomemben faktor pri izboljšanju učinkovitosti – tu mislim na modernizacijo TE-TOL, TE Trbovlje, TEŠ, itd.
Večkrat v svojih nagovorih poudarjate pomembnost kakovosti energije. Lahko razložite, na kakšen način oz. kako je energija lahko kakovostna?
Na kakovost energije je prvi na svetu opozoril moj profesor termodinamike dr. Zoran Rant, leta 1955. Uvedel je za energijo dva pojma: anergija je toplota ali energija okolice, exergija pa je dela zmožnost energije. Energija je torej vsota anergije in exergije. V praksi mi potrebujemo v bistvu le exergijo, saj s toploto okolice nimamo kaj početi. Če jo hočemo uporabiti, ji moramo dodati nekaj exergije (to je primer toplotnih črpalk). Najbolj preprosto povedano: 1 kWh elektrike je čista exergija in se lahko uporabi za pogon elektromotorja, za pogon RTV aparatov, za kuhanje, gretje ali pa tudi za segrevanje sanitarne vode. Praktično univerzalno uporabna oblika energije. Njen prenos na mesto uporabe zahteva le malo materiala.
1 kWh tople vode iz toplarne npr. s temperaturo 90 °C pa lahko uporabite le za gretje stanovanja in pripravo tople sanitarne vode. Ti dve obliki energije, ki ju merimo enako v kWh ali J (JOUL) seveda nista enakovredni po kakovosti, sta pa enaki po količini.
Ker vsebuje 1 kWh tople vode le malo exergije, je njena kakovost majhna in zato bi morala biti tudi njena cena temu primerna. Vsa goriva so praktično čista exergija. Če sežgemo drva (to je kemično akumulirana sončna energija – exergija) v peči, uničimo velik del exergije, saj drva gorijo s temperaturo nad 900°C, mi pa potrebujemo za gretje toplo vodo n.pr. 70°C. V kurišču smo pri prenosu toplote uničili večino exergije drv, ki bi jo v termoelektrarni lahko pretvorili v elektriko in nato kot ostanek pridobili toplo vodo za gretje (primer dobre izrabe exergije goriv so kogeneracije, termoelektrarne – toplarne). Prof. Rant je študentom zabičal: energija je neuničljiva, lahko se samo pretvarja iz ene oblike v drugo, exergijo pa lahko uniči vsak osel. Morda bi bilo dobro, če bi kdo od ekonomistov in politikov kaj več vedel o exergiji, saj bi potem ne imeli tako slabih rešitev v slovenski, pa tudi svetovni energetiki.
Kaj pomeni sonaravni energetski sistem?
O tem sem prvič pisal leta 2003 in javno predstavil moj model sonaravnega energetskega sistema. To je bilo na internem posvetu PETROLA, v času, ko o tem v svetu še nihče ni govoril, ne energetiki, ekonomisti in še manj politiki. Bilo je mnogo prezgodaj. Koncept je zelo enostaven. Sonaravni energetski sistem mora, ob uporabi sedanje infrastrukture, zagotoviti potrebno energijo v treh glavnih oblikah: elektrika, plinasto gorivo in tekoče gorivo. Praviloma naj bi to bilo vse iz obnovljivih virov (OVE): z uporabo energije sonca (vode, vetra, valov, biomase), geotermalne energije in planetarne energije (bibavice). Predvidevam, da bomo v bodoče imeli le tri glavne nosilce energije: elektriko iz obnovljivih virov, plinsko gorivo – sintetični metan (vodik iz elektrolize vode, ogljik iz biomase), tekoče gorivo – sintetični metanol (to je metan z atomom kisika) in sintetični diesel, gorivo pridobljeno iz organskih odpadkov in odpadne biomase. Zakaj metan in metanol? To sta edina goriva, ki potrebujeta en sam ogljikov atom, da veže na sebe 4 vodikove atome. Za tak sistem potrebujemo nove investicije le v nove tehnologije za pretvarjanje OVE, obstoječo infrastrukturo pa samo dopolnimo (daljnovode, plinovode, naftovode). Celoten ciklus je sonaraven, saj zagotavlja kroženje ogljika preko zgorevalnih procesov in fotosinteze v biomaso in iz biomase v gorivo. Dodajamo le energijo sončnega obsevanja. Na ta način ima vse prebivalstvo na Zemlji dovolj energije za razvoj, emisije CO2 pa so nič. Ob tem puščam ob strani problem netesnosti metanskih sistemov, ker je to lahko obvladljiv proces. Večji problem je emisija naravnega metana iz živali in pri gnitju naravnih organskih snovi. Pri tem naj še spomnim bralce, da je proizvodnja tekočih goriv iz biomase na sedanji način energetsko zelo slaba. Izkoristek sončnega sevanja preko sladkornega trsa do etanola je 0,032%. Torej to ne more biti prava pot. Ogljik, vezan v biomasi, je treba zelo skrbno in učinkovito uporabljati, če hočemo imeti družbo s kroženjem ogljika. To je moja vizija družbe s kroženjem ogljika (Carbon Recycling Society – CRS), ki nima emisij toplogrednih plinov iz energetskih postrojenj, grelnih in hladilnih sistemov, iz industrije in prometa. Koncept je v svojem bistvu podoben načrtom nizkoogljične družbe – NOD, vendar je filozofija popolnoma druga.
Ali v Sloveniji dovolj izrabljamo naravne vire za proizvajanje električne energije oz. ali bi lahko kakšen vir še bolj izkoristili?
V Sloveniji bi lahko bistveno bolj izkoristili vodne vire in geotermalno energijo, ki omogoča proizvodnjo elektrike v pasu, z odpadno toploto bi lahko oskrbovali na tisoče ha rastlinjakov in postali pomemben izvoznik povrtnin in cvetja. Večjo pozornost bi morali posvetiti vgradnji sprejemnikov sončne energije za pridobivanje toplote in izrabi energije okolja (toplotne črpalke – plitva geotermija – geosonde, zunanji zrak). Pri tem pa bi morali kot pomožno energijo za toplotne črpalke uporabljati le elektriko iz obnovljivih virov.
Smo že kje šli prek roba? Smo katerega od teh virov že preveč izčrpali?
Mislim, da ne.
Planet v največji meri izčrpavajo industrije. Ste si morda kdaj ogledali katerega od podjetij, ki upravljajo z energenti ali proizvajajo večje emisije (elektrarne, cementarne, cinkarne, plinarne ipd)?
Obiskal sem večino večjih slovenskih tovarn, HE in TE, tudi skladišča tekočih goriv, tako da poznam njihove težave in želje. Bil sem v cementarni Trbovlje in preverjal nijihovo uporabo sekundarnih goriv. Če bi vsi v Trbovljah in okolici tako skrbeli za okolje, kot so v zadnjih letih v cementarni, potem bi bilo Trbovlje med najbolj čistimi mesti v Sloveniji. Tam še zdaleč cementarna ni največji onesnaževalec okolja. Bomo videli reakcijo »kroga«, ko bodo cementarno ustavili in bo okolje še vedno onesnaženo. Kdo bo naslednji glavni krivec? Morda TET, ki ima najvišji dimnik v EU in nove čistilne naprave.
Kako se ta podjetja prilagajajo vedno ostrejšim kriterijem evropske zakonodaje na področju varovanja okolja?
Podjetja, posebno tista, ki sodijo pod IPPC direktivo so zelo resno pristopila k energetski in okoljski sanaciji. Pri tem je pomembno predvsem znižanje stroškov za energijo, saj le tako lahko ostanejo konkurenčni na svetovnem trgu. Po mojih informacijah je večina slovenske industrije uredila svojo energetika tako, da so po potrebni energiji na enoto proizvoda v evropskem povprečju. Vrsto let (od ustanovitve, do nedavnega, ko so me zamenjali) sem bil predsednik komisije za podeljevanje nagrad za energijsko učinkovito podjetje in za najboljšega energetskega managerja, zato sem lahko spremljal napredek, ki ga je napravila slovenska industrija na tem področju. Lahko z gotovostjo trdim, da so opravili veliko delo.
Kaj pa kakšen primer svetovnega merila?
Tudi veliki koncerni v svetu se izjemno hitro prilagajajo novim trendom. Morda je še največji napredek pri proizvodnji avtomobilov. Kakovost, cena in energijska učinkovitost so najboljši pokazatelj, da je to področje napravilo velik skok naprej. Kakšnega posebnega merila za energijsko učinkovitost na svetu nimamo, niti ni svetovne nagrade za energijsko učinkovitost.
Aktualna tema izgradnje TEŠ 6 je posebej zanimiv primer za komunikatorje. Stroka je v tem primeru povsem v ozadju, medtem ko so v ospredje prišle številke – koliko bo stalo, koliko bo mrtvih… Kaj menite o tem?
Izgradnja elektroenergetskih objektov v Sloveniji ima posebno zgodovino in način obravnave. Se spomnite predvolilnih obljub dr. Pluta in zelenih, kako bodo takoj po volitvah zaprli JEK. Prišli so na oblast in nič se ni zgodilo. Spomnite se protestov za gradnjo HE na Muri. Peščica zanesenjakov je zaradi nekaj kanalov in nerodne zasnove novih nasipov praktično za 25 let zavrla njihovo gradnjo, onemogočila namakanje polj itd. Med tem so na avstrijski strani reko v celoti izkoristili za proizvodnjo elektrike, nam pa sedaj solijo pamet o varovanju Mure.
Ne bom ponavljal vsega okoli TEŠ 6. Bil sem v recenzijski komisiji, odgovoren za področje okolja in zagotavljam vam, da bo objekt bistveno zmanjšal obremenitev okolja v Šaleški dolini, bolj učinkovito uporabljal premog in pripomogel Sloveniji, da bo dosegla globalne ali EU cilje o zmanjšanju emisij TGP.
Glede stanja v elektroenergetiki Slovenije in EU pa so stvari precej jasne. Preko 30.000 MW starih elektrarn bo šlo v EU iz obratovanja do leta 2030, saj so bile vse grajene po drugi svetovni vojni in so stare. Ker je svetovni trg za proizvodnjo velikih TE (tudi JE) v vzponu, so proizvodnje kapacitete močno zasedene. Ni jih mogoče čez noč podvojiti. Zato bo prišlo do težav ali zamud pri obnovi energetskega parka v EU, ker se vsi zanašajo na trg in do občasnega pomanjkanja elektrike na trgu. K temu bodo prispevale tudi vetrne elektrarne s svojo dinamiko. TEŠ 6 bo zgrajen le nekaj let pred pričakovanim začetkom zapiranja teh objektov. Zato sem prepričan, da težav s prodajo elektrike doma in v tujino ne bo. To ugotavljajo celo predstavniki GEN-a, saj imajo idejo o izgradnji JEK 2 z močjo okoli 1200 MW. Za Slovenijo je daleč prevelika vendar računajo na prodajo elektrike na skupnem trgu.
Za Slovenijo pa TEŠ 6 pomeni izgradnjo tovarne, ki bo proizvajala elektriko, katere kakovost (frekvenca in napetost) se v naslednjih 40 letih gotovo ne bo spremenila. Povejte mi tovarno iz katerekoli industrije veje, razen cementarn in morda opekarn, ki bi lahko izdelovale nespremenjen proizvod in ob nespremenjeni tehnologiji 40 let. Poleg tega imamo za to tovarno domačo surovino, ki jo kopljemo z lastno tehnologijo in vse domače strokovnjake.
Če bi gradili plinsko parno elektrarno, bi morali uvoziti vso tehnologijo, enako kot za TEŠ 6 in seveda plačevati plin z devizami. Državljani Slovenije pozabljajo na zgodbe o pomanjkanju deviz v bivši SFRJ. Slovenija nima lastnega denarja, ves denar, ki je v obtoku, so devize, ki jih moramo zaslužiti z izvozom. Če ta denar kroži znotraj države in ustvarja dodano vrednost, je seveda popolnoma drugačna ekonomija, kot v primeru, ko izvažamo le nizko ceno dela pri dodelavnih poslih. Vsakdo si lahko ogleda povprečno dodano vrednost slovenske izvozne industrije in jo primerja z dodano vrednostjo TEŠ 6 in stvar mu bo jasna.
Pa res ni načina, ki bi povprečnemu državljanu (in ti smo v večini) razložili, da imajo načeloma oboji prav, vendar!…?
Razprava o končni ceni TEŠ 6 kot pogoju za garancijo 440 mio € je, milo rečeno, pesek v oči preprostemu državljanu. Tudi prikaz stroškov, ki naj bi jih dobila ena izmed firm v Sloveniji za inženiring navedenih v Pogledih Slovenije, ni bil korekten, ker ni bil celovit. Če bi povprašali katero koli tujo inženiring firmo, ki vodi gradnjo takega objekta, koliko so predinvesticijski stroški in jih primerjali z našimi, potem bi lahko sklepali o koruptivnih namenih. Moja ocena je, da se stroški gibljejo v okviru evropskih cen. Glede smrti, ki naj bi jih povzročil TEŠ 6, je podobno, kot je veljal izračun nekoč za JEK. Gospa, ki je opravila ta izračun, je kombinirala dve metodi in prišla do rezultatov, ki so hipotetični in daleč od realnosti. Z isto metodo je mogoče izračunati število smrti zaradi prometa, ki bo šlo v stotisoče, kajti promet onesnažuje na nivoju, kjer se dnevno zadržujejo milijoni ljudi, lokalne emisije pa so daleč nad tistimi iz TEŠ 6. Toda Greepeace do danes še ni protestiral proti izgradnji avtocest v Sloveniji, ni zahteval ukinitev nevarnega prometa, ki zahteva dokazano letno več sto žrtev. Če bi se to dogajalo v JEK ali TEŠ 6, bi jih že zdavnaj zaprli. To dokazuje, kako dvolični smo. Kot član Znanstvenega sveta Evropske okoljske agencije v Kopenhagnu, ki je izdala študijo, moram reči, da o študiji sami na svetu nismo razpravljali, ker gre za profesionalno poročilo strokovne službe. V samem poročilu pa jasno piše, da študija ne obravnava ostalih vplivov niti koristi, ki jih imajo ljudje od teh naprav. Posebej opozarja, da je to separat iz enega samega področja ter da so rezultati podani z veliko razliko med zgornjo in spodnjo mejo verjetnosti.
Kako cinična je razprava v odboru za finance, ko se zaradi nekaj miljonov nedoločljive končne cene postavlja v nevarnost celotna finančna konstrukcija, je dejstvo, da se ve, da škoda lahko preseže 500 milijonov € ali več kot polovico sredstev, ki jih prihranimo s supervarčrevalnim zakonom. Gre torej za druge cilje in v kolikor garancije ne bo, je to znak, da je bil pripravljen popolnoma drug scenarij, to je scenarij prodaje slovenske energetike nekomu v tujino.
Lahko pa so tudi drugi cilji. Če namreč zgradimo TEŠ 6, potem v Sloveniji za svoje potrebe do leta 2020 in še več ne potrebujemo ne plinske elektrarne še manj pa drugo nuklearko. Oba lobija sta močna.
Na koncu pa se človek vpraša, zakaj mora o garanciji za 440 milijonov dati potrditev državni zbor, za dokapitalizacijo NLB pa odloča o 380 mio € nepovratnih davkoplačevalskih sredstvih kar minister sam. Lahko se tudi vprašamo, kje je sedaj skupina »Davkoplačevalci se ne damo«, da bi protestirala o vlaganju v NLB, kjer resnično ne bomo nikoli več videli tega denarja, TEŠ 6 pa ga bo vrnil do zadnje pare. Smo v deželi Butalcev, o tem ni več dvoma.
Nihče si ne želi čistilne naprave za vogalom svojega doma, zelo glasnih ali zelo nemarnih sosedov, … pa si res vsi znamo predstavljati življenje brez energije?
Brez energije ni življenja, ni razvoja, ne trajnostnega, ne sonaravnega, zato bomo vedno morali najti optimalni kompromis med družbenim in privatnim interesom pri gradnji energetskega sistema.
Vprašanje je povezano tudi s krizo etičnih in moralnih vrednot družbe. Sebičnost je presegla vse meje in morala je zelo pokvarljivo blago. Ko spustite moralna načela pri vrhu družbenega sloja, potem ne pričakujte, da se bo spodaj ravnalo drugače. Okoljska zavest mora seči preko svojega praga in le celovit pogled in celovita presoja, kjer so prioritete usklajene z prednostnimi cilji družbe kot celote, lahko da končni odgovor o najboljši rešitvi. Vsak poseg v okolje ima negativne in pozitivne posledice. Nekoč je družbeno dobro imelo prednost in vsi smo živeli razvoju primerno. Danes lahko posameznik zaradi svojega sebičnega interesa zaustavi miljonski projekt in pri tem za družbeno škodo ni odgovoren, za škodo pri sebi pa iztoži nemoralno veliko odškodnino. Tu je tudi odprto vprašanje kako so etična načela vtkana v sodno zakonodajo in kakšna je etika tožilstev, advokatov in sodišč.
Se vaše odlično poznavanje energetike odraža tudi v vaših vsakodnevnih dejanjih in ravnanjih (doma, pri vsakodnevnih opravilih)?
Živim v hiši, ki je stara več kot 25 let in ima za tiste čase odlično toplotno izolacijo, 40 m2 sprejemnikov sončne energije, zemeljski akumulator, toplotno črpalko in priključek na plinsko omrežje. Mesečno porabimo okoli 400 kWh elektrike. Ker veliko potujem imam varčno vozilo srednjega razreda na diesel gorivo. Vozim kolo, vendar zaradi starosti in varnosti na kolesarskih stezah vedno manj.

Julij 2012, 122. pogovor

Comments

  1. To je pravi in nepristranski pogled strokovnjaka na trenutno energetsko politiko in igrice, ki se jih gredo posamezne interesne skupine. Kot je avtor zapisal “smo v deželi butalcev.”

  2. Nizozemska – Rotterdam – Maasvlakte 2×800 MW, črni premog, plin, biomasa – 1,2 mrd € vsak – Alstom

    Nemčija 500MW lignit – odpovedan projekt

    Poljska – Bełchatow (nov blok) 857MW – lignit – Alstom

    Vse novozgrajene TE morajo biti pripravljene zajeti CO2 (t.i. “capture ready”); govorjenje o 30% znižanju emisij CO2 je zavajanje, saj bodo emisije po izgradnji CCS modula enake 0 oz. minimalne. Brez tega se ne dobi nikakršnega kredita od EIB in EBRD. Sam CCS modul ima lastno rabo cca. 250MW, kar je pri 600MW Teš6 skoraj tretjina. O mestu odlaganja se še ne ve povsem…nekaj se govori o Avstriji.

    Upam, da bo dr. Novak še bolj poudarjal potrebo po izkoriščanju toplotne sončne energije.

    Vedno mi je zanimivo, ko politiki navajajo neke številke, za koliko bo zmanjšan izpust CO2, v drobnem tisku pa piše, da to ni absolutna vrednost, temveč za tolikšen procent bodo manjše v primerjavi z obstoječo (trenutno) tehnologijo…papir prenese vse.

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.