V velikem finalu evropske nogometne Lige prvakov, se bosta na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu pomerila nemški Bayern München in italijanski Inter iz Milana.

Oba finalista pa sta z uvrstitvijo v sam zaključek lige pripravila pravo pravcato presenečenje. Nemški Bayern, ki je bil od samega začetka, skupinskega dela lige, na robu izpada, se je uspešno reševal bodisi s točo golov, ki je prišla in odšla, tako kot resnična toča bodisi z odločilnim zadetkom v zadnjih minutah, tudi sekundah, tekem. Inter je svojo taktiko koval na preverjen italijanski način s čvrsto obrambo. Večja težava kot prejeti so se zdeli zabiti goli. In v finalu sta sedaj dva največja evropska nogometna moštva, kjer bodo moči ne glede na vse vendarle izenačene. Na koga tu staviti, je res dobro vprašanje, ki lahko na stavnicah dejansko prinese tudi milijon, le odgovor mora biti pravilen.

Glede na to, da, kot pravijo, zgodovina napoveduje prihodnost, se je smiselno ozreti po polfinalnih tekmah. Zdi se, da so Bavarci francoski Lyon povozili. Že na prvi tekmi pred domačimi gledalci so Francozi žogo v svojih nogah imeli bolj malo časa in tudi, ko je bil izključen prvi zvezdnik Bayrna, Franck Ribery, se situacija ni bistveno spremenila. Tekma pa se je končala z vodstvom domačih ena proti nič. Toda kljub temu, da je to najnižja možna prednost, se je zdelo, kot da je Lyon pred prepadom. In res je bilo tako, saj so bili Francozi močno nadigrani tudi na domačem prizorišču pa še to smolo so imeli, da je bil to večer Ivice Olića, ki je nemočnim branilcem in vratarju zabil kar tri gole in se s tem na vrhu liste strelcev lige približal španskemu čarodeju Messiju na en sam gol razlike. Toda Olić ima še eno tekmo Messi pač ne, kajti Interjevi nogometaši so briljantno uresničili taktične zamisli trenerja Mourinha in na povratni tekmi na Camp Nouu odigrali klasično italijansko zaprto igro, bolj znano pod imenom bunker. Kar je bilo povsem pričakovano, saj so pred tednom dni pred domačimi gledalci premagali raztreseno in od avtobusne vožnje (letalski prostor je bil zaradi vulkanskega pepela zaprt) utrujeno Barcelono. Igralcem Pepa Guardiole napadalne akcije nikakor niso stekle, še huje je bilo v obrambi, saj so prejeli kar tri zadetke. Vendar naj bi na domačem stadionu pred nekaj manj kot sto tisoč gledalci bilo vse drugače. In je bilo, domačini so imeli popolno oblast na terenu, a pravih priložnosti za zadetek ni in ni bilo, saj je žoga krožila dvajset in več metrov okoli gostujočega gola. Tudi izključitev na strani Interja stvari ni drastično spremenila in bunker je zdržal vse do triinosemdesete minute, ko je sicer branilec Pique v slogu pravega napadalca iz obrata premagal vratarja Cesarja. Gledalci so v pričakovanju še enega zadetka, ki bi Barcelono popeljal v finale, skočili na noge in tako zastrli pogled tako televizijskim kameram kot komentatorjem in ga tudi dočakali. Bojan Krkić je žogo še enkrat spravil v mrežo gostov, a je belgijski sodnik po daljšem razmisleku zapiskal, dosodil predhodno igranje z roko in gol razveljavil. Tekma polna psiholoških ukan, zadrževanja časa, namernih prekrškov in hlinjenja poškodb je bila tako mukoma končana in uvrstitve v veliki finale se herojsko veseli Inter.

Je morda odgovor glede končnega zmagovalca in stave sedaj kaj lažji? Če ni, potem vam svetujem, da storite enako kot jaz in si pred finalom priskrbite kakšno posebno dobro pivo in preprosto uživate v tekmi.

S.J.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.