Pa imamo. Dva nova lepa športna objekta. Tako se je Ljubljana pridružila Mariboru in Celju, mestoma z vsaj polspodobno urejeno športno–zabavno infrastrukturo. Pošteno rečeno, tako bežigrajski stadion kot dvorana Tivoli sta bila kljub zavidljivi zgodovini že pošteni sramoti mesta in vseh preteklih oblasti. Seveda pa Ljubljana ne bi bila Ljubljana in Slovenija ne Slovenija (in tokrat je res ne moremo zamenjati s Slavonijo ali Slovaško), če tudi otvoritve teh objektov ne bi spremljale različne aferice in afere. Pa komaj smo pozabili na »padavine« v Šentviškem predoru. Naslov prvega napovedanega zabavnega šova v novi dvorani – A si ti tud not padu – je ob teh »spremljevalnih« dogajanjih skoraj preroški!

Na dan otvoritve namreč pred dvorano stoji nekaj tovornjakov podizvajalcev del, ki protestirajo, ker niso dobili plačila. Že videno pri podizvajalcih Vegrada, ki je v Ljubljani gradil stanovanja. V preteklih mesecih smo gledali, poslušali in brali tudi poročila o odnosu do zaposlenih v gradbeništvu, ki ni bil nič drugega kot novodobno suženjstvo. Res je, da so bili ti sužnji v glavnem tujci na delu v naši državi, a to dejstvo ne spremeni ničesar. Začneš pač pri skupinah, ki se ne morejo braniti in potem nadaljuješ pri tistih, ki jih je nekoliko težje »obvladati«. Kot je pel Balašević: »Princip je isti, sve su ostalo nianse…« In to, kar so doživljali zadnje mesece tujci, nas očitno čaka vse. Slej kot prej.

Se pa strinjam z nekaterimi komentatorji, da kriza ni samo zelo jasno pokazala pohlepa privilegiranih, ampak tudi popolno nesposobnost sindikatov, da si izborijo status kredibilnega partnerja v socialnem dialogu in da vsaj deloma zaščitijo pravice ljudi iz dela. Vse bolj se nagibam k mnenju, da bi morali ostati pri zagotavljanju poceni svinjskih polovic za ozimnico ali pa radikalno spremeniti svoje miselne vzorce … morda pa tudi ekipe.

In kaj imata športna dvorana in stadion skupnega s prvim delom naslova tega komentarja? To, da sta z vsemi vzporednimi dogajanji zame zgolj indikatorja stanja (duha) v tej državi. V kontekstu javnofinančnih stroškov gradnje infrastrukture kot so ceste in objekti, različnega blaga ali storitev, ki jih država, državna podjetja in zavodi pa tudi lokalne skupnosti najemajo preko bolj ali manj »na kožo« napisanih javnih naročil ter vseh drugih javnofinančnih izdatkov, nas sedanja »demokracija« preprosto stane preveč.

Naj si drznem potegniti zelo imaginarno primerjavo. Predstavljajte si, da ima Slovenija suverena. Lahko celo takega, ki vlada brez parlamenta. Včasih so jim rekli prosvetljeni absolutisti. Vsi javnofinančni izdatki za družino, prijatelje in znance tega suverena bi bili načrtovani dolgoročno in verjetno celo javnofinančno bolj vzdržno, saj mandat, v katerem bi si ta skupina želela obogateti s pomočjo državnih blagajn, ne bi bil omejen na štiri leta. Drznem si celo trditi, da bi taisti suveren razmišljal celo o nekaterih koristih za svoje državljane, saj bi ga lahko v primeru preveč drznega izčrpavanja javnih financ ob uporu plebejcev to dobesedno stalo glave. Tako nas pač uči zgodovina. Naj mi bo dovoljeno biti do konca predrzen in trditi, da bi bil zaradi naštetih dejstev in slovenske politične kulture (skoraj) vsak slovenski politik racionalnejši suveren, kot je demokrat.

Demokracija, kot jo poznamo v Sloveniji (in spet je ne gre zamenjevati s Slavonijo ali Slovaško), je namreč z vidika javnih financ eden najpotratnejših sistemov. Vsaka štiri leta namreč dobimo novo garnituro družin, prijateljev in drugih prisklednikov, ki se dobro zavedajo, da imajo samo tista štiri leta, da iz sistema zase poberejo vse, kar lahko. Samo tako je mogoče razložiti dejstvo, da gradimo ceste, ki bi morda lahko imele brez prisklednikov celo šest namesto štirih pasov, da so bile cene nepremičnin v nekaterih delih države primerljive s tistimi v Monte Carlu, da so banke dajale kredite po navodilih politike in njihovih »prijateljev«, te kredite pa potem, ko političnim prijateljem prejemniki niso bili več pogodu, spreminjale v lastniške deleže. In to kljub temu, da so lahko v krizi pričakovale padec vrednosti delnic in je bila to zanje finančno »samomorilska« poteza. Pa saj bodo dokapitalizirane iz davkoplačevalskega denarja, če bo potrebno pokriti »luknje«.

Ob mislih na vse podobne poteze »sodobnih« demokratov me ima, da bi zakričal: »Za božjo voljo, prosim vas, pustite železnice pri miru! Tudi za ceno tega, da propadejo. Če boste namreč obnavljali infrastrukturo nas bo verjetno stala toliko, kot bi Nemce popolnoma nova proga za ultra hitre vlake Maglev med Hamburgom in Münchnom!«

Ob tem si politiki, ko gre za pravice državljanov, malih ljudi in delavcev v kriznih časih gladko »umijejo« roke. Naj se za ilustracijo vrnem k primeru dvorane in stadiona. Če je Ljubljana lahko pri upravljavcih cest v nekaj urah dosegla, da so prepovedali promet za tovornjake po obvoznici, da bi zmanjšali število protestnikov, bi lahko še z večjo lahkoto dosegla, da bi bili dolgovi podizvajalcem poravnani. Najbrž bi bilo potrebno komu od pomembnih samo dvigniti telefon. Morda pa se motim in je bilo enostavneje prepovedati vožnjo tovornjakov po obvoznici.

Torej. Gotovo jih bo kar nekaj takih, ki boste glasno protestirali in mi poskušali pojasniti, da boljšega sistema od sedaj znane demokracije pač ni. Se načeloma strinjam. V teoriji sistem celo deluje transparentno in racionalno. Hudič je v praksi. Pa ne eden!

Rešitev? Najbrž ne v tem, da imenujemo suverena. Konec koncev v prvem desetletju vladavine ne bi prihranili ničesar. Morda pa za začetek spremenimo ustavo. In naložimo politikom, da za vsak slab zakon, slabo odločitev in škodljivo pogodbo, ki jo je potrebno poravnati iz javnih sredstev, odgovarjajo z osebnim premoženjem. Če imamo to uzakonjeno pri vodenju gospodarskih družb, ne vidim razloga, da ne bi imeli še pri vodenju države.

Vsaj teoretična možnost bi obstajala, da bi nehali s tujim mahati po koprivah, potem pa si »umivati« roke.

Vili Grdadolnik

Comments

  1. Bravo Vili! Tole pa je hudo dobro in z veliko soli (in seveda malo začinjeno z viljem).
    Ena sama napakica – Hala Tivoli je v stalnem obnavljanju z mestnim denarjem in ni nikomur prav v sramoto – mislim celo, da se zadnje čase namenoma potencira njeno neustreznost..
    zadnja in predzadnja prenova sta bili izvedeni prav zato, da ustreza vsem zahtevam raznih FIB ipd.
    Če pa so res prepovedali vožnjo tovornjakom, potem pa me bo počasi resno postalo strah za tole našo državo in življenje v njej!

  2. Je pač tako, kadar komentiraš aktualne dogodke. Pred nekaj minutami sem ugotovil, da je bil dogovor o poravnavi dolgov s podizvajalci v Ljubljani dosežen. Očitno je vendarle bilo vse skupaj vsaj tako preprosto kot zapreti obvoznico za tovornjake… To dejstvo pa ne vpliva na osnovno sporočilo komentarja in mnenje avtorja o stanju (duha) v državi.

  3. Ojla,

    več kot odlično…..Spiši predlog za na stran predlagam vladi.si glede odgovornosti posameznikov z osebnim premoženjem.

    Ljudje niti na psu niso več. Razno razni kapitalistki zgolj dvigujejo telefone, si ližejo prste debelo namazane z “nutelo”, ki so jo izmaknili v sosedovi shrambi… z lahkoto ker jih nič ne peče…saj jim niti mahati ni več treba.

    E.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.