Mesec februar nam ponuja ogromno izbiro spremljanja vrhunskih, športnih bojev. Glavnina se jih sicer odvija v soju olimpijskih plemenic na zahodu Kanade. Toda pomlad je pred vrati, zato je prav, da našo pozornost občasno odvrnemo od olimpijskih iger. Med drugim februar v Evropi ponuja tudi tekme osmine finala lige prvakov v nogometu. Iz bogate bire aktualnih športnih dogodkov smo izbrali nekaj takih, kjer se lahko upravičeno sprašujemo ali je večletno naprezanje, priganjanje človeškega telesa do skrajnosti, stalna krepitev volje do vztrajanja, vsako dnevno odrekanje in nenehna skrb za stoodstotno pripravljenost dovolj za res vrhunski športni dosežek. Dosežek za anale. Ali pa človek za kaj takega enostavno potrebuje še nekaj več.

V torek ob pol devetih zvečer, sta se v Milanu natančneje na stadionu Giuseppe Meazza, zbrali dve izjemni nogometni moštvi, Manchester United in Milan, da odigrata prvo tekmo osmine finala evropske lige prvakov. Pred tekmo se je kljub domačem, nabito polnem prizorišču zdelo, da so v rahli prednosti vendarle gostje. Nogometna poslastica se je začela odvijati takoj po sodniškem pisku, ki je označil začetek tekme. Že v tretji minuti smo bili priča spremembi izida, ko se je, predvsem v prvem polčasu izjemno razpoloženi Ronaldinho, odločil za siloviti strel z roba kazenskega prostora. Žoga je zadela enega od branilcev, spremenila smer, prevarala vratarja, ter tako končala v mreži. Več kot 85.000 gledalcev je prevzelo olajšanje. Povsem očitno je postalo, da za zmago poleg vrhunske enajsterice potrebuješ tudi srečo. Vendar ta tekma je dokazala, da ima srečo, morda še večjo lahko tudi nasprotnik. Pred koncem prvega polčasa je igralec Rdečih vragov Paul Scholes poskrbel za pravi amaterski vložek, za katerega pa so mu navijači še posebej hvaležni. Z desnega krila je v središče kazenskega prostora prejel uporaben predložek in žogo je želel s silovitim volejem spraviti za hrbet domačega vratarja. Vendar je bil pri strelu prehiter in okroglo usnje zgrešil. Žoga pa se je namesto od strelske odbila od njegove stojne, leve noge, ter se prav počasi, toda s precejšnjo rotacijo začela kotaliti proti levi vratnici. Vratar Milana, Dida, je poskušal rešiti, kar se da in se z lepo parado vrgel proti žogi, toda bil je prekratek. Le ta se je kot izzivalna mladenka odbila od vratnice in prečkala črto, ki označuje zadetek. Ta je bistveno vplival na igro, domačih, ki so, kot da bi se počutili izigrane s strani boginje sreče, vidno znižali nivo igre, kar je s pridom izkoristil odlični angleški napadalec Rooney in jim v drugem polčasu zabil dva gola. Trener Milana je kot zamenjavo na igrišče poslal Seedorfa, ki je s prav mojstrskim dotikom, s peto, zabil drugi gol in tako domače vrnil v igro. Kot da je želel povedati, da se gole dosega z znanjem in vrhunskim vložkom, ne pa z nespretnostjo in obilico sreče. Vendar povratek nazaj ni bil mogoč, kljub temu, da so bili Rossoneri proti koncu tekme blizu zadetka, žoga ni hotela še enkrat v gol, vendar vsem skupaj ostaja še ena tekma v Manchestru, katera bo odločila o uvrstitvi v četrt finale.

Sreča je uprizorila svojo predstavo na nogometni zelenici, zdi pa se, da želi krojiti razplet tudi na vancouverskem snegu. Spomnimo se moške tekme na smučeh na razdalji 15 kilometrov. Tekma naj bi imela, ne glede na olimpijsko breme, že predčasno zagotovljenega zmagovalca. Vsi, tisti ki kolikor toliko poznajo razmere v smučarskem teku so na Olimp postavili Norvežana Pettra Northuga, ki naj bi bil v nepremagljivi formi. Čisto upravičeno bi lahko domnevali, da za tek na tako dolgi razdalji res ne potrebujete sreče. Preprosto, če si močnejši, hitrejši pač zmagaš, povsem prosojno. Toda Northug na tej tekmi, kot prvi favorit ni bil niti blizu zmagi. Z zaostankom preko dveh minut je osvojil šele enainštirideseto mesto. Sprašujemo se kaj je šlo narobe, odlične, najboljše fizične pripravljenosti se ne da izgubiti čez noč, zakaj torej tak nemočen tek, ko je sotekmovalce, ki so ga eden za drugim prehitevali lahko le nemo opazoval. Odgovor se najverjetneje skriva v pripravi smuči. Kljub temu, da ima norveška ekipa daleč najkvalitetnejšo, najštevilčnejšo in predvsem najdražjo ekipo za servisiranje smuči, ki jih letno stane kar milijon evrov se tokrat niso izkazali. Northugove smuči, so se namesto, da bi drsele po snegu vanj zgolj ugrezale. Tudi strašna moč, ki jo premore ta tekmovalec je bila premalo za vidnejši rezultat. Zanimivo pa je, kako so se lahko serviserji pri pripravi maziva za smuči tako ušteli. Je to res mogoče? Ali je bolj verjeten scenarij, da so v naglici pred nastopom zamenjali mazivo in smuči nesrečnega Northugha nenamerno namazali z napačnim mazivom? Taka in podobna vprašanja lahko tvorimo v neskončnost, odgovor verjetno poznajo v norveški reprezentanci in verjetno ga ne bodo delili s svetovno javnostjo. In, če govorimo o sreči, je Petter Northug na dan tekme petnajstega februarja res ni imel, nasprotno, imel je smolo in to precejšnjo.

In tu je še primer naše »najdražje« Petre Majdič. Petre, ki nam je z bojevitim nastopom lahko samo za vzgled. In to kako velik vzgled. Samo predstavljamo si lahko, koliko bolj uspešno in hitreje bi se Slovenija izvila iz primeža recesije, če bi bili vsi Slovenci pri svojem delu tako požrtvovalni. Pokazali toliko volje, želje in nenazadnje presegli svoje možnosti. Majdičeva je to vsekakor storila. Dokazala je, kako hrabra je. Vse to pa odpira dvom v star slovenski pregovor, namreč da je sreča na strani hrabrih. Pa je res? Vsak, ki si je ogledal epski sprinterski nastop Majdičeve, bi lahko povsem brez slabe vesti odgovoril negativno. Nesrečne okoliščine so se neopazno prikradle na kup, poledenela proga na ostrem levem ovinku, več kot tri metrska, skalnata, nezaščitena luknja tik ob progi in Petra, na ogrevanju preplavljena z adrenalinom in silno željo ob kateri se nič ne zdi nemogoče. Bi bila Majdičeva zmaga ob normalnih okoliščinah preveč bleščeča in bi obstajala prevelika nevarnost, da nas vse skupaj zaslepi? Ali pa je smola hotela pokazati bolj na tisto borbeno plat Petrinega pristopa k delu in športu? Kakorkoli že nastop Petre Majdič nam je lahko v velik poduk, da je obup tisto prav zadnje in zanj v življenju ne sme biti niti najmanjšega prostorčka. Vedeti pa je, da tako kot športniki za vrhunske dosežke, tudi mi za doseganje poslovnih in osebnih ciljev poleg vrhunskih zmogljivosti, potrebujemo še kanček, več, recimo ščepec sreče.

Simon Janša

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.