Mistični večer čarovnic bo danes marsikaterega običajnega smrtnika prevzel in ga za nekaj ur preobrazil v vsemogočno nadnaravno bitje. Ali pa zgolj njegovo preobleko. Nadnaravna bitja, zla in dobra, in ljudje, ki imajo nadnaravne sposobnosti, lahko po ljudskem izročilu spreminjajo obliko, s katero se kažejo na tuzemski ravni. Poljubno lahko prevzamejo katerikoli videz, so žival, rastlina ali predmet. Sposobnost preoblikovanja naj bi imele vse zlobne sile, včasih je pripisana tudi ljudem, ki so prišli v stik z demoni in drugimi zli bitji, ali pa tistim, ki čarajo. Po svoji volji si lahko nadenejo obraz drugega človeka, živali ali katere koli reči, navadno z namenom, da bi zavedli preganjalce, ki so jim že na sledi in jim želijo preprečiti, da bi s čaranjem komu škodili.
Zgodovina čarovništva
V 14. stoletju so ljudi na območju Francije, Italije, Nemčije, Švice, Avstrije, Španije in Anglije prizadele mnoge nesreče kot so epidemije kuge, stoletna vojna med Angleži in Francozi, upori in spopadi med fevdalci, turški vpadi, lakota in revščina. Cerkev, ki je bila takrat že zelo močna in se je uspela dvigniti nad vse spopade, vojne in upore, je v vseh teh nesrečah videla prihod Apokalipse ali konca sveta. Ker je vladala popolna zmeda, so ljudje morali najti nekakšnega grešnega kozla za vse te nesreče. Pojavila se je ideja o boju med dobri in zlim; med Bogom in Satanom – Satanu so pripisovali krivdo za vse tedanje nesreče.
V 16. in 17. stoletju so preganjanja čarovnic zaradi slabšanja gospodarskih razmer dosegla vrh. Pogosti so bili pohodi vojakov skozi vasi, ki so se željni razvedrila udeleževali lova in so pogosto koga ubili kar na lastno pest. Pojavili so se tudi tako imenovani detektorji čarovnic, ki naj bi bili obdarjeni z jasnovidnostjo. Lep primer je pastir, ki je po Burgundiji hodil leta 1644. Trdil je, da lahko v zenicah oči vidi hudičevo znamenje. Pregledal je več kot 30 vasi in prepoznal 6210 čarovnikov.

Lov na čarovnice
Lovu bi se lahko reklo lov na čarovnice, saj je bilo okoli 74% vseh obtoženih žensk. Ženske so zbujale strah, zdravniki so slabo poznali njihovo psihologijo, bile so bolj nemočne, poleg tega pa so bili moški nekako neuporabni, saj oni niso mogli spočeti demonskega otroka, ki je bil pozneje žrtvovan na sabatu. Najbolj priljubljen »plen« so bile osamljene starke in vdove, ki so se pogosto spoznale na zdravilna zelišča.
Mučenje
Ljudi so aretirali, pripeljali pred sodišče in jih začeli prebadati z dolgimi iglami. Rabelj je iskal neobčutljivo znamenje, ki ni smelo krvaveti. To je bilo mesto, kjer je demon na telo vtisnil svoj pečat. Veljalo je prepričanje, da je hudič ohromil njihove čute, in zato niso čutili mučenja, ter niso smeli potočiti niti solze.

čarovnica1

Znan je bil tudi preizkus z vodo. Domnevno čarovnico so potopili v reko in jo pogosto obtežili s kamnom. Če je plavala, so menili, da hudič ne pusti umreti svoji ljubljenki, zato so jo sežgali. Če pa se je utopila, so ugotovili, da je nedolžna.
Ostali načini mučenja: Mučenje z vodo, kjer je moral čarovnik z rokami in nogami v okovih leže na hrbtu spiti 18 litrov vode, segrevanje stopal, železna devica, kjer so bile igle razpostavljene tako, da niso prebodle vitalnih organov, drobljenje prstov ali vtikanje razbeljenih igel pod nohte, natezalnice, čarovniški stol z iglami, bičanje,…
Če čarovnik prizna svoje zločine, je obsojen na grmado. Če se skesa, je sodišče tako milostno, da ga pred sežigom obesijo ali zadavijo. Če pa še vedno zanika obtožbe, se mora sodišče zateči k mučenju. Če nato prizna med mučenjem, mora po 24 urah priznanje ponoviti. Če priznanje umakne, ga je treba znova preskusiti z mučenjem.
Proti koncu 17. stoletja so v Evropi grmade začele ugašati. Nekateri duhovniki, še posebno pa zdravniki, so si začeli čarovništvo drugače razlagati. Menili so, da je večina osumljenih le telesno ali duševno bolnih, ki jih je treba najprej zdraviti, če pa to ne zaleže pa obsoditi čarovništva. Razvijala se je miselnost. Izobraženci so nasprotovali tezam o tem, da je obsedenost s hudičem resnična. V 18. stoletju pa je čarovništvo, ki so mu odvzeli blišč zla, hitro izgubilo svojo kulturno vrednost in prešlo na raven vraževerstva. Edina izjema v Evropi pa je bila Poljska, kjer je preganjanje čarovništva v 18. stoletju šele doseglo vrh.

čarovnica2

Salem – kotel čarovništva
Salem, mestece v ameriški zvezni državi Massachusetts, je gotovo najbolj znan čarovniški kotel na svetu. Zasluženo, saj ima bogato zgodovino čarovništva in duhov, na katero prebivalci sicer ne morejo biti ravno ponosni, lahko pa zdaj z njo vsaj dobro služijo. V Salemu so namreč leta 1692, v dobi puritanstva in pretirane verske gorečnosti, zaprli, obsodili in kasneje pogubili več kot 20 ljudi, predvsem »čarovnic«, a tudi nekaj moških, ki so obtoženim ženskam stopili v bran.
Nedolžna igra vodila v pogubo
Šest deklet je namreč s pomočjo razbitih jajc poskušalo ugotoviti, kakšnega ženina bodo dobile. Starši jim takšnih iger niso dovoljevali, in ko so jih zasačili, so prebrisanke zaigrale napade in obsedenost. Za svoje stanje so obdolžile nekaj žensk, ki v mestu že tako niso bile priljubljene.
Med njimi so bile Bridget Bishop, neodvisna vdova, ki niti v cerkev ni hodila, revna Tituba, ki je bila primerna tarča že zaradi temne polti, pa mestna klošarka Sarah Good itd. Skratka, sama odlična žrtvena jagnjeta, zato ni nihče niti poskušal podvomiti o »obtožnici« mladih deklet.
Brez pravih dokazov so bile ženske po hitrem postopku spoznane za krive. Očitno so bili sodniki že pred sojenjem prepričani, da se je v njih utelesil hudič. Priložnost dela tatu in kmalu je bila čarovništva obdolžena kopica žensk, ki so se komu zamerile. Četudi bi jih priznanje rešilo muk, tega nobena ni hotela storiti.
Obsojenih je bilo tudi nekaj moških, predvsem tistih, ki so branili svoje žene. Med njimi je bil Giles Corey, 80-letni kmet, ki so mu tri dni polagali kamne na prsi in ga izmučili do smrti. Sojenja so trajala leto dni, žrtve pa so na vešalih končale med junijem in septembrom 1692. A šele leta 1992 so po nedolžnem pogubljeni dobili spominski park in kamne, na katerih so vklesane njihove zadnje besede. In še bolj neverjetno: komaj leta 2001 so jih tudi uradno oprostili krivih obtožb.

salem

Prekletstvo še kar traja
Salem pa ni znan le zaradi dogodkov izpred dobrih 300 let, ampak še zdaj slovi kot eno »najstrašljivejših« mest na svetu. Že prej omenjeni Giles Corey je bil namreč prepričan, da so ga obtožili sodelovanja pri čarovništvu zato, ker se je mestni šerif George Corwin hotel polastiti njegove zemlje. Šerif je Coreyja tudi mučil, zato ga je pred smrtjo preklel. Prekletstvo živi še danes.
Ko je pohlepni šerif umrl, se je družina zbala, da bi njegov grob lahko oskrunili. Pokopali so ga kar v kleti svoje hiše, kjer se nesrečni Corwin oglaša še zdaj. Njegov dom je razglašen za četrto »najstrašljivejšo« hišo v ZDA. Da v njej res straši, so potrdile tudi številne televizijske hiše, ki so dogajanje posnele, med njimi Travel Channel.
Lastniki Corwinove hiše se vseskozi menjavajo. Zaradi čudnih dogodkov, glasov in nesreč namreč tam nihče ne zdrži prav dolgo. Obstaja tudi fotografija izpred nekaj let, na kateri se vidi duh in je bila potrjena kot original. Zanimivo je, da se je Coreyjevo prekletstvo preneslo na vse salemske šerife.

Srhljive nočne ture v Salemu
V središču Salema skoraj ni lokala, hiše ali muzeja, ki ne bi bil vsaj malo coprniški. V čarovniškem muzeju (Salem Witch Museum) se lahko sprehodite skozi preteklost in doživite rekonstrukcijo sojenj. Organizirajo številne ture, običajno nočne, ko se je še zlasti srhljivo sprehajati po začaranem delu Salema. Tam so še številne trgovinice s spominki, restavracije s čarovniškimi meniji in čarovnice, s katerimi se lahko slikate.
Čeprav se nekateri domačini pritožujejo, da je vse skupaj že preseglo mejo dobrega okusa, turizem veselo cveti. Salem je najzanimivejši v času čarovnic (Halloween), v zimskih mesecih pa zaradi številnih popustov. V središču mesta si boste lahko v miru ogledali spominski park žrtvam sojenj, drugo najstarejše pokopališče v ZDA, kjer boste našli spomenik Georgeu Corwinu in grob mladega separatista z znamenite angleške ladje Mayflower, ki je na ameriška tla pripeljala prve kolonizatorje.
Čarovništvo v Sloveniji
V Sloveniji se čarovništva ne branimo. Imamo znamenite čarovnice Agato Schwarzkobler, Veroniko Deseniško, slivniško coprnico Uršulo, pa manj vseobče znane, Marino Češarek, poslednjo žrtev čarovniških procesov na Slovenskem, in Apolonijo Herič, ki se je za las izognila grmadi. Sicer pa čarovništvo uvažamo, najraje iz Velike Britanije (mladega čarodeja Harryja Potterja) in ZDA; od Američanov smo si še zlasti sposodili noč čarovnic, praznik, ki nam ga je pred tremi desetletji približala kultna Carpenterjeva grozljivka, pred približno dvema pa smo ga posvojili še za vsakoletno šemljenje in rezljanje buč.
Čarovniški procesi so v Sloveniji začenjali pojenjati v začetku 18. stoletja. Zadnji so bili leta 1745 v Metliki in Gornji Radgoni, zadnji večji pa je bil okoli leta 1714 v Krškem. Sčasoma sodniki niso več slepo verjeli, da je nekdo zares med neurjem padel z oblaka! Včasih so zato koga zaprli zaradi obtožb, a so ga po zaslišanju izpustili. (To se je denimo zgodilo z Apolonijo Herič iz Veržeja, po kateri so v Negovi poimenovali novo turistično pot, op. p.) Dokončno je procese omejila cesarica Marija Terezija. A v ljudeh se ta preskok ni zgodil tako naglo. Še so verjeli v čarovnice, ki letajo naokoli in povzročajo škodo.
Tinkara Kovač o prazniku »Noč čarovnic«
»Od nas je odvisno, kaj naredimo s prazniki. Da ne gremo v trgovino in kupujemo preveč daril. Te praznike je potrebno preživeti z družino, da naredimo kakšen obred, ki nas spomni na vrednote, kot so ljubezen in sočutje. Noč čarovnic pa je spomin na nek poganski obred, ki pomeni samo lepe stvari – priložnost da pozdravimo zimo, da ugotovimo, da imamo v sebi večplastne razsežnosti, kot so šesti čut, ki ga potem lahko uporabljamo in poslušamo vsak dan. Tukaj je dolga zgodba. Doma imam veliko takih knjig, ki govorijo o slovenskem ljudskem izročilu pa tudi o drugih zadevah.«
V neformalnem delu smo izvedeli, da Tinkara verjame v čarovnice. In – ni edina…
Pogovor si lahko v celoti preberete tukaj.

Viri:
http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/astro/iz-carovnice-v-macko-in-nazaj.html
http://www.delo.si/clanek/91070
http://www.delo.si/druzba/foto-salem-najbolj-znan-carovniski-kotel-na-svetu.html

Žana Leskovar

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.