Njena borbenost, športna tekmovalnost in zmagovalni duh, ki ga ima, me je spomnila predvsem na neko drugo dejstvo v športu. V zadnjih desetletjih smo namreč nekako nezavedno izničili prvotni olimpijski duh, ki ga je označeval tisti znameniti stavek – Pomembno je sodelovati. Ker že dolgo ni pomembno zgolj sodelovati – ne vem, če je kdaj sploh bilo – in ker se najbrž res ne bi spodobilo, da bi bil na primer olimpijski rekord teka na sto metrov pol sekunde slabši od svetovnega rekorda, so se vedno bolj odpirala vrata profesionalizmu.

Zdaj smo na točki, ko sploh ne moremo več govoriti o prav nobenem amaterizmu, saj na olimpijskih igrah lahko igrajo vidnejšo vlogo zgolj tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z določeno športno panogo. Ali je to prav ali ne, je drugo vprašanje, pomembneje se mi zdi, da se je začel nekako s tem spreminjati tudi odnos do športa, športnikov in športnih rezultatov. Nekje v podzavesti se je namreč zasidralo prepričanje, da je pač resno ukvarjanje s športom zdaj strahovito drago, da torej potrebuje velike vložke, ki potem prinesejo velike denarje. Enostavno: da če ima nek oči na razpolago 10.000 evrov na mesec za trenerje, priprave, opremo in potovanja na tekmovanja, potem lahko v nekaj letih njegov sinček ali hčerkica prideta vsaj med prvih petdeset na primer v tenisu. Pa ni tako.

Petra Majdič nas je spomnila, da mora imeti vrhunski športnik poleg talenta, nešteto ur trdih treningov, volje, vztrajnosti, odpovedovanjem in disciplini, česar se ne da kupiti z denarjem, še nekaj lastnosti, da izstopi iz povprečja: tekmovalni, športni duh, voljo, da iztisneš iz sebe zadnje atome moči, da dosežeš zastavljen cilj. Tudi tega se ne da kupiti z denarjem. S primerno količino denarja si lahko zgolj dober, vrhunski, najboljši pa si lahko le, če si iz pravega testa. Če si športnik v pravem pomenu besede. Neizprosen do sebe, če podrediš svoj vsakdan cilju, ki ga želiš doseči. Petra Majdič nas je spet spomnila na to. Da ni vse zgolj pravljično, da niso vedno le uspehi, da niso vrhunski šport zgolj podobe zmagovalcev, ki jih vsi obožujejo in slavijo. Vrhunski šport pač ni za navadne smrtnike, ki početja vrhunskih asov v vseh panogah zato pravzaprav nikoli ne bomo mogli povsem razumeti in doumeti. Ko vrhunski športniki premikajo meje možnega, jih lahko le zato, ker strastno ljubijo to, s čimer se ukvarjajo in ker v svoje športno udejstvovanje vlagajo prav vsako sekundo časa, ki jo imajo na razpolago, in prav vsak atom moči, ki je premorejo. In zato, ker izpeljejo stvar, ki so jo začeli, do konca. Brez blefa in brez izgovorov. In to je tisto, kar je ob neverjetnem uspehu Petre Majdič zopet postavilo stvari na svoje mesto. To je tisto, kar zopet pozitivno fetišizira športne uspehe, da se potem, ko začutimo to kozmično prvinsko energijo, veselimo prav vsi in je njena zmaga tudi del naše.

V. A.

Comments

  1. Petra Majdič je res zgled za vse nas, še zlasti je tak uspeh in takšna energija pomembna za mlade, da vidijo, da se je potrebno potruditi, če želiš uspeti.

  2. Super komentar!
    Zares vrhunski športnik je zame tisti, ki se zaveda, koliko odpovedovanja in volje vrhunski šport zahteva in je to tudi pripravljen vložit, ne glede na vse. Izgovori gor in dol, če se odločiš za to pot in po njej hodiš, je pač potrebno biti pripravljen na vse.
    Petra je res naredila ekstremno stvar in s tem pokazala, kaj lahko človek naredi, če je motiviran in ima veliko volje ter seveda ogromno željo.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.