S slovensko različico oddaje “Slovenija ima talent” smo prijetnemu glasu Radia City lahko dodali še obraz. S pesmijo Robbieja Williamsa »Angels« si je Boštjan Bračič po mnenju mnogih gledalcev zaslužil zmago. Čeprav je na tekmovanju morda ni osvojil, pa se je zagotovo usedel v srca predvsem številnih oboževalk. A kot pravi sam, se je s končanim tekmovanjem pravo delo šele začelo.

Kako bi se opisal s tremi besedami? Kdo je Boštjan Bračič?

(smeh). Torej, s tremi besedami. Iskren, eksploziven, spontan.

Kdaj si se začel ukvarjati z glasbo? Si nastopal že v zgodnjih letih, morda v pevskem zboru v osnovni šoli?

Glasba je bila pri meni prisotna že prej, ker sta ata in mama oba pevca, zato se je v našem domu veliko prepevalo. Nadaljevalo se je v vrtcu, saj te takoj, ko opazijo, da imaš posluh, vključijo v pevski zbor. V drugem razredu osnovne šole sem dobil kitaro za odličen uspeh. Potem nisem bil več odličen, tak da je bilo konec z glasbili (smeh). Ampak takrat sem se lotil kitare na kitarističnem krožku in potem se je to počasi, počasi razvijalo, z vmesnimi premori, vse do srednje šole, ki je bila, mimogrede, čisto napačna. Moral sem se oprijeti nečesa, kar me je držalo živega, in takrat sem spet vzel v roke kitaro in začel peti.

V intervjujih si dejal, da si bil v obdobju pubertete precej nesamozavesten? Nam lahko razkriješ, zakaj je bilo temu tako?

Menim, da smo vsi najstniki imeli težave s svojo samopodobo in pri meni je bilo enako. Takrat sem bil bolj vase zaprt in sem sanjal o tistih rečeh, ki jih takrat sanjajo najstniki. Da bi bil lušten, se imel lepo in da bi me obkrožale punce. Ampak bolj, ko sem se vase zapiral, ker tudi nisem bil najbolj suh, slabše je bilo. Glasba mi je bila takrat ena taka zdravilna reč, ki me je odpirala. Ker sem preko besedil, ko sem pisal, izražal svoja čustva.

Torej, bi nekaj podobnega svetoval tudi najstnikom, ki doživljajo podobno kot ti?

Predvsem bi svetoval staršem, naj se pogovarjajo s svojimi otroci. Ker nekje vmes se potem zgubijo. Dostikrat namreč starši otroke vprašajo, kako je bilo v šoli, si naredil domačo nalogo ali pišejo test, nato se pogovor konča. Otrokom se dogaja ravno toliko kot odraslim, mogoče celo več. Njihova domišljija je pestrejša. Ravno tako imajo oni svoje stiske, ki bi jih, po mojem mnenju, veliko lažje prebrodili, če bi bili starši zraven.

Bosko 2

Foto: Fulvio Grissoni

Na račun oddaj, kakršna je bila Slovenija ima talent, je bila v zadnjem času izrečenih vrsta kritik, ko gre za prodor talentov. Kako sam vidiš tovrstne izbore?

Človek, ki gre na takšno oddajo, se mora zavedati, da je to v prvi vrsti šov, da se ljudje zabavajo. Pomembno je, kaj bo sam s tem naredil, kaj z uvrstitvijo v polfinale. Kaj bo naredil z zmago, kaj s komentarji na spletnih straneh, ki dostikrat niso niti najmanj prijazni. Mislim, da je to cena, ki jo človek mora plačati. Hkrati sem vesel, da sem šel na ta izbor. Ljudje so me končno videli in lahko dejali: »Ok, lepo poje.« Naslednjič, ob novi skladbi, bodo morda dejali: «Ja, njega smo že videli.« Sam sem poskusil izkoristiti maksimalno, kar se je dalo. Ok, priznam (smeh). Sprva sem mislil, če se mi posreči in bodo slučajno posnetki šli še v Anglijo, bo Simon Cowel to morda videl. Mogoče me bo poklical in bo zainteresiran za moje petje. A nato se je zgodil »klik«in sem se »zbudil«. Sicer veš, da dejansko obstaja tak scenarij, ki je verjeten, ampak raje narediš plan B in poskrbiš za stvari sam, kolikor le znaš. Ljudje so te slišali, sedaj pa je potrebno v akcijo. Pripraviti skladbo, najti dobrega producenta, dobro piarovko in nato iti v akcijo.

Videti je, da si sam sodelovanje v oddaji izvrstno vnovčil. Še vedno uživaš ob vsem tem, kar je prinesla oddaja?

Seveda. Podpora je bila neverjetna. Ko sem takrat končal zadnji nastop in se peljal iz Ljubljane v Maribor – tista pot je bila, mimogrede, zelo dolga in zelo žalostna – sem si mislil, da je vsega konec, da je vse brez veze in zakaj mora vedno meni iti vse po težki poti. Potem sem prišel domov in sem malo pogledal po spletni strani. V le dveh urah je bilo čez 1700 sporočil, ki sem jih iz radovednosti tudi prebral. Ljudje so se zelo pozitivno odzvali, češ, da je bilo po njihovem mnenju zelo dobro izvedeno. Pisali so tako posamezniki kot tudi na primer delavci iz tovarne Marles, ki so napisali, da so glasovali zame in mi želijo vse dobro. To je bil dober občutek. Zagotovo je še vedno odmev, prah se še ni povsem polegel. Ravno dovolj in nič dlje ne bi smel čakati za izdajo prve pesmi.

Ponudbe za nastope posledično še vedno dežujejo? Je bilo tudi intervjujev zato več?

Bilo je obojega več in še vedno je. Zdaj se pišejo idealni meseci za glasbenike. Novembra in decembra, ko so zaključki v vseh podjetjih, se obetajo novoletne in praznične prireditve. Zato še vedno traja. Precej jih je ravno zaradi talentov, pa tudi zaradi prve skladbe, ki je že na radijskih postajah. Odzivi so dobri. Upam, da je to šele začetek.

Res je, da je potrebno javnosti, oboževalcem sedaj ponuditi še kaj več, nekaj novega. Je med temi načrti tudi samostojna zgoščenka ali pripravljate kaj novega s skupino Invite?

Invite je projekt, ki je bil prisoten v mojem življenju že od samih začetkov, takrat še skupina Avatar, in od tega je že 12 let. V tem času sem večni otrok ostal le jaz, ostali so dobili svoje otroke. (smeh) Ugotovil sem, da tako ne bo šlo naprej. Ljudje imajo druge cilje, druge prioritete. Zato smo ta projekt dali malo na stran. Videl sem, da od drugih ne morem pričakovati toliko kot od sebe in da ni pošteno, da jih silim v nekaj, česar ne zmorejo. Zato zdaj izbiram ekipo za spremljevalno skupino. Kar se tiče zgoščenke, je to taka osebna izkaznica vsakega pevca, vsake skupine, ki pa je tudi draga. Če si jo želiš omisliti, potrebuješ nekje 15.000 evrov, zato bo treba poiskati sponzorje, ljudi, ki bi lahko pomagali. Poleg pesmi, ki bodo napovedovale zgoščenko, sledi še album.

Poleg glasbe je velika tvoja ljubezen tudi radio. Kako ti ju zaenkrat uspeva usklajevati?

Zaenkrat super. Ker je, hvala bogu, dan razdeljen na dve polovici. Na radiu sem nekje do 13.30, potem gre druga polovica dneva za intervjuje, pisanje člankov ali koncerte ali poskuse pisati nova besedila. Saj gre, samo sem videl, da je treba tudi počivati. Bili so dnevi, ko sem bil trikrat na dan v Ljubljani. Ni šlo več, telo ni zdržalo. Srce bi še, fizično pa ne gre.

Med moderiranjem na eni najbolj poslušanih radijskih postaj v Sloveniji pogosto zabrenkaš na strune kitare in celo zapoješ. Je do tega dodatnega glasbenega vložka prišlo povsem spontano?

Vsak človek ima neko lastnost, neko noto. Mislim, da je prav, da jo izrazi, naj bo to v odnosu ali v službi, pač kjerkoli. V tistem je najbolj iskren in mislim, da ljudje najraje sprejmejo iskrene ljudi, ne nekih pretvarjalcev. Kitara mi je bila vedno blizu, z odgovornimi pa smo našli skupno idejo. Nastal je »Skriti hit«. Ob 9.30 vzamem kitaro, poiščem skladbo na spletu, preberem akorde in potem še odigram eno, dve kitici, del refrena. Poslušalci pokličejo in ugibajo, za katero pesem gre, za nagrado pa prejmejo simbolično darilo. Sprva so bile pozitivne in negativne kritike, češ, kaj ta Bračič »nekaj kruli po mikrofonu, se nekaj dela in kvari originale, potem pa so ljudje videli, da gre za hec«. Da gre za prikupno stvar, ki je lahko zabavna. Zdaj je minilo že nekaj let in mislim, da je ne bomo ukinili, ker je postala del mene, mojega programa in del Radia City.

Nastop v oddaji Slovenija ima talent je verjetno s seboj prinesel tudi val oboževalcev, predvsem oboževalk. Kako se spopadaš s tem in ali si imel kakšno slabo izkušnjo?

Enkrat se mi je nekaj hecnega zgodilo. No, saj sem jaz isti. Če nekoga, ki se pojavlja na TV, vidiš v živo, ga pozdraviš in misliš, da bo on tudi tebe in te ne. Vsak bi te rad imel vsaj en košček zase, ampak to ne gre. Ljudi je preveč in lahko bi se posvetil kofetkanju in ne solo glasbeni karieri. Nekateri so razumeli, nekateri bili jezni, ampak jaz sem želel bolj ali manj vsem povedati, da mi je v čast, da so se obrnili name, ampak da se ne bom mogel vsakemu posebej posvetiti. In je bilo ok. Enkrat na koncertu se je zgodilo nekaj zabavnega, a mi je bilo nerodno, ker tega nisem vajen. Prišlo je dekle pod oder, nekoliko razposajeno. Sem si mislil: »Prav, prišla se je zabavat.« Potem pa sem se nekaj zmotil, bil je nek komičen moment. V tistem trenutku je skočila na oder in me poljubila na lice. Takrat sem bil šokiran in bilo mi je nekoliko neugodno. Potem pa je po koncertu dama čakala pod odrom in ko sem šel do kolegov, sem začutil, »kako me je nekdo za rit prijel«. Bila je ta punca, ki je bila sicer rahlo vinjena in zato tudi malce pogumna. Razložil sem ji, da pa še vedno veljajo neke meje. Jaz sem nič v Sloveniji, pa se mi take stvari dogajajo, in razumem svetovno znane ljudi, zakaj imajo varnostnike, ki jih varujejo.

Bi sprejel nastop v resničnostni oddaji kot sta Big Brother in Kmetija, v kateri dejansko živiš, nimaš stika z zunanjim svetom in se praktično razgališ pred kamerami?

Pomislil sem takrat, ko so me poklicali, če bi šel. Ampak sem mnenja, da se pevec razgalja na odru in ne v kopalnici. Pevec mora peti. Čeprav je danes vse zmešano. Umetniki se slačijo, misice pojejo… Vsak naj dela tisto, kar dela dobro. Potem bomo imeli dobre pevce in luštne misice. Ne, resno, če jaz napišem pesem, se zelo razgaljam in zato ni potrebno, da bi svojo popularnost dvigoval na nek drug način. Me pa ne moti. Gre dejansko za iskanje prepoznavnosti in če te ne moti, da se nekje javno razgališ, potem izvoli. Poleg tega je pa dobro plačano.

Pogosto ljudje potožimo, da bi se raje rodili v drugih časih. Katero stoletje ali obdobje svojega rojstva bi si izbral, če bi bilo to mogoče?

Jaz mislim, da obstaja razlog, zakaj sem se rodil zdaj in ne pred 50 leti. Če si mislimo, da je bilo takrat lažje, mislim, da se motimo. Bilo je samo drugače. Če bi hotel danes uspeti z glasbo, ki so jo delali v času Woodstocka, ne bi uspel. Glasba je šla naprej, tako kot čas in svet. Pomeni, da moraš znotraj danih možnosti najti svoj izraz. Šele takrat, ko se sprejmeš in sedanjost, svoje življenje in se vprašaš, kaj lahko z njim naredim. Ko tukaj začneš, imaš šele možnost najti samega sebe. Če ne samo žaluješ za časom, ki je že minil.

Glede na to, da delaš kot radijski moderator in si tako ali drugače ves čas v medijskem svetu, me zanima, kakšno je tvoje mnenje oziroma tvoj pogled na osveščanje ljudi glede problema s smetmi? Se ti zdi, da je dovolj poudarka, morda premalo ali preveč?

Prepotoval sem že ogromno dežel in sem videl dežele, ki imajo večje in manjše težave s smetmi. Mislim, da je to nekaj, kar je treba priučti ljudem. Ta vest se ne zgodi kar sama od sebe. Prvo nalogo in odgovornost prelagam na starše. Tako pač je. Naslednja generacija posnema starše. Dobro reklamo sem videl na spletu. Ko je prikazano, kako tisto, kar počne odrasli, počne potem tudi otrok. Ko se mama dere, se otrok tudi. Zato mislim, da je veliko odvisno od naše prejšnje generacije, kar nam poda in da vlada daje pozornost in neko pomembnost na to. Včasih so obstajale delovne brigade, ko so se ljudje prostovoljno odločili za to. Ljudje so dobili za jest in za pit in družili so se. Ampak ti ljudje so bili polni zanosa, ker ustvarjajo in gradijo svojo domovino. Danes je zavest o tej naši ljubi Sloveniji majhna. Ljudje ne čutimo svoje države. Zato je danes še vedno neka nostalgija, ker ne čutimo Slovenije. Ko ti čutiš, naj bo človek ali dežela ali stanovanje, z njim ne boš grdo ravnal. To je nekaj, kar je odgovornost države.

Dotaknil si se identitete, čutenja Slovencev. Tvoja radijska postaja ne skriva, da njeno srce bije za Maribor. Je pri tebi tudi tako?

Ne želim, da so Mariborčani zdaj jezni. Jaz čutim, da sem doma in da je Štajerska, Maribor moj dom. Če pa gledam globalno na stvar, je moj dom tam, kjer sem srečen, in če bo to Maribor, Primorska, Nova Zelandija ali pa Avstralija…Važno, da je človek srečen, ne glede na to, kje je.

Katera je tvoja najljubša slovenska destinacija?

To je Gorenjska. Ljubim gozdove, Pokljuko.

Če bi imel na voljo eno željo, ki bi se lahko nedvomno uresničila, kaj bi si zaželel?

Nikoli ne bi obupal nad življenjem. Ker se mi zdi, da takrat, ko obupaš nad življenjem, takrat umreš. Tega si pa res ne želim. Dokler imaš ta žar, vse preživiš in vse lahko dosežeš. Zato si želim, da ta ogenj ne bi nikoli ugasnil.

Najlepša hvala za prijeten pogovor.

Pogovarjali sta se Žana Leskovar in Anita Balas, november 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.