Kulturni praznik, ki mnogim predstavlja zgolj dela prost dan, je posvečen največjemu slovenskemu pesniku, ki ga že več kot 160 let ni med nami. Poiskali smo novodobnega Franceta Prešerna, s katerim se odlično poistoveti Bojan Bešter, ki trdi, da ga najprimerneje opisuje beseda berač. Na pogovor je prišel s skodranimi lasmi, naročil pa si je kozarec rujnega. Pravi Prešeren.

Enkrat na leto imate čast, da se za ves teden spremenite v Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika. Kaj vam to pomeni?
Nedvomno je to častno delo, saj Prešerna zelo cenim. Zato sem ga tudi izbral, skozi vsa ta leta pa sem ga prav vzljubil. Osnova mojega motiva pa je, da želim tako otrokom kot starejšim pokazati, da je bil to navaden človek, torej živ, razposajen, zabaven in ne takšen težak, kot ga večino v šoli predstavljajo. Kot doktorja, pesnika. Moje mišljenje je, da je bil zabaven, da je bil rad med ljudmi.

Kdaj ste prvič nastopili v vlogi Franceta Prešerna? Kaj je pripeljalo do tega, da ste sprejeli vlogo Prešerna?

Moj konjiček je gledališka igra. Kot igralec in predsednik BB teatra, trener plavanja in tudi zasebno sem uspel videti kar precej svetovnih mest, kjer sem postal pozoren na žive kipe, ki predstavljajo različne like. Premišljeval sem, kaj bi lahko podobnega v Kranju postavili, kaj je tisti zaščitni znak. Na misel mi je prišel Prešeren in tako sem začel z vlogo kot kip. No, takrat sem imel še dolge lase in sem doma malce preverjal svojo podobo. Sicer sem imel na začetku res ogromno tremo, ampak sem zbral pogum, podal v izdelavo kostum in šel v akcijo. To je bilo pred 8 leti, kjer sem na praznik sam stal pred Prešernovo hišu v Kranju, danes pa je to že precejšnja prireditev.

Vas je kdo vzpodbudil, vam recimo rekel, da ste podobni Prešenu, ali ste sami prišli do ideje?
Ne, ideja se je rodila v moji glavi. Odločitev je bila čisto moja, ki sem jo tudi sam izpeljal, vse od kostuma do končne izvedbe. Prav nihče drug nima zasluge pri tem. Danes, ko je zadeva tako uspešna, bi marsikdo rad bil Prešeren, ampak prej pa 150 let ni bilo nikogar.

Bi nam še zaupali, kako poteka preobrazba iz Bojana Beštra v Franceta Prešerna? Koliko časa vam vzame?
Na začetku igranja vloge sem si moral za vsak nastop vzeti čas za kodranje in navijanje, danes pa imam preveč nastopov, da bi to nenehno delal. Zato imam kar trajno, ki mi jo je naredil moj frizer Samo. To je bila odlična odločitev, ker je res frizura res obstojna. Držim se tudi napotkov, kako skrbeti zanjo, in vam lahko povem, da moram danes po kopanju naravno posušiti lase, nato pa še vtreti peno. Prešerna želim doživeti tudi telesno, zato ne maram lasulj in karkoli neavtentičnega. Zvečer me čaka vsaj dve, tri ure priprav, likanja kostumov… No, ker sem rad naraven, je končna preobrazba v bistvu samo oblačenje. Tista ličila, ki jih imam na obrazu, si pa znam že sam namazati, le okoli oči je kdaj problem in priteče kakšna solzica (smeh).

Sedaj razumete ženske, koliko trpijo zaradi svojega nenehnega izpopolnjevanja videza?
Predvsem sem okusil, kako je biti štiri ure pri frizerju in razumem tudi, zakaj imajo v salonih tako neumne revije. (smeh)

Pri nastopu vam dela družbo tudi Julija, s katero izgledata zelo utečen par.
Ja, verjamem, saj se z Judito Polak (o.p. Julija) resnično že zelo dobro poznava. Ona je prav tako navajena svoje vloge, kostuma, drže, pogledov, vsega. Dovolj je že, da se le pogledava in natanko veva, kaj morava narediti. Drug drugega tudi spoštujeva in to je osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, če želita dva nekaj uprizoriti. Sploh pa, ker sva v tem obdobju res nenehno skupaj.

bb prešeren julija

Glede na to, da ste vizualno resnično podoben Prešernu, me zanima, ga mogoče čutite tudi karakterno? Imata kakšne skupne osebne značilnosti?
Prešerna res precej raziskujem kot človeka, kako je živel in kaj je delal v prostem času. V njegova dela se namreč ne spuščam, saj je bilo o tem že veliko predelanega, o tem se otroci učijo v šoli, doktorji znanosti to raziskujejo. Jaz raziskujem bolj njegovo človeško plat in mislim, da imava kar nekaj podobnosti. On je dve leti živel v samem središču Kranja, jaz sem bil 8 let pravi meščan, tako sem Kranj lahko resnično spoznal, prav vsak kot v centru Kranja.Tako kot je on po službi rad zahajal v kakšne bare, tudi jaz rad po službi popijem kakšen deci rujnega. (smeh) Čeprav je imel Prešeren takoj pri izhodu svoje hiše žganje-kuho, tja ni hodil, ker je raje pil vino. Tudi sam, v obdobju, ko igram Prešerna, pijem vino namesto piva. Potem imava skupno značilnost v ukvarjanju z umetnostjo. On je bil pesnik, jaz sem sicer dramatik, a vendar oba delava za kulturo. Nikakor pa se s tem ne preživljava. On je bil pravnik, jaz sem knjigovodja, torej imava oba neko pisarniško delo za preživljanje. Naslednjo lastno bi lahko izpostavil zabavo – oba se rada zabava, sva sproščena, a kljub temu počneva tudi resne stvari. Kar se pa tiče ljubezni…hm, nisem ravno nesrečno zaljubljen, sem pa tudi samski tako kot je bil on. Torej, še ena podobnost (smeh).

V šoli nas učijo, da najlepše pesmi pridejo izpod peresa najbolj nesrečnih ljudi. Je bil res tako nesrečen v življenju? Ali so mogoče njegove pesmi prihajale iz drugih čustev?
Nedvomno je nekaj na tem, neko razočaranje, nekaj, kar ne gre po tvojih načrtih, po zamislih in te posledično vzpodbudi, da si bolj jokajoč, umetniški. Vseeno menim, da ni bil tako zagrenjen v svojem življenju in mu ni šlo tako slabo. Je pa nekaj, kar ga je res potrlo, iz česar so bile potem tudi napisane najlepše ljubezenske pesmi. V Ljubljani ni bil sprejet, zato ker je bil kmet. Ni bil meščan in ga potemtakem določena meščanska srenja ni priznavala, ker so bili zadrti. Prizadelo ga je tudi, ker ga Julija ni sprejela. Moje razmišljanje, mnenje je, da če bi se resno posvetil advokaturi in se ne bi toliko zabaval okoli, bi jo že prej dobil v Ljubljani. To bi bil korak bližje meščanstvu in Julijina mama bi popustila. A potem ne bi imeli tako lepih pesmi.

Prešeren nas je spodbujal k domoljubnosti, a vendar se nam vedno znova potrjuje dejstvo, da Slovenci nismo ravno narod, ki bi se na vse pretege boril za našo deželico.
Prešeren je bil zelo zaveden Slovenec in mu gre pripisati zasluge za dejstvo, da se je slovenščina obdržala. V svojem času je slovenščino postavil med enakovredne evropske jezike, kar danes težko trdimo. Njegov cilj, ki ga je imel, smo Slovenci že dosegli z osamosvojitvijo. Najbolj zabavno pa je to, da »Slovenclni« ne znajo biti ponosni nase, na svojo državo, še manj pa na jezik. Če ne bomo ponosni na svojo državo, jezik, majhnost in raznolikost, nas ne bo več, saj se narod lahko obdrži s kulturo in ne s politiko. Ponosni smo lahko, da smo, kljub temu da nas je le 2 milijona, ohranili svoj jezik. Malo je takšnih, ogromno jih je izginilo. Tudi mi smo na tej poti, ker se preveč ženemo samo za politiko in kapitalizmom. Ste opazili, da slovenske besede kar izginjajo, popačenk pa je vedno več?

Torej, ne delamo dovolj za kulturo v Sloveniji?
Premalo, čisto premalo. Spodbujamo samo visoko kulturo, množična pa izginja. Ampak visoka kultura je le za določen krog ljudi. Zavedati se moramo, da je masa tista, ki se obdrži. Mi pa nenehno delamo samo za inteligenco, medtem ko za rajo, za maso, za publiko manjka kulture, je ne podpiramo, kvečjemu le zatiramo. Ali bolje rečeno, jo zatirajo.

In zakaj je tako?
Problem je v politiki. Gledališča potrebujejo finančno pomoč, saj se sama ne morejo živeti. Visoka umetnost pobere ves denar, za masovno kulturo pa preprosto zmanjka financ. Gledališka predstava pomeni večji strošek kot dobiček. Vseeno pa imam igro tako rad, da še vedno nastopam, tako ali drugače, kot berač ali kot Prešeren.

Prešeren je bil zaljubljen v Primicevo Julijo, ki mu čustev ni vračala, vendar pa je na koncu imel z Ano Jelovškovo otroke. Menite, da bi danes, več kot 150 let kasneje, storil enako?
Ana je bila lepa, po mojem mnenju celo lepša kot Julija, in jo je imel rad. Še nikoli pa si nisem odgovoril, zakaj si ni z njo uredil skupnega življenja. Glede na število otrok, ki sta jih imela, ji je verjetno iskreno izkazoval ljubezen.

Med mlajšimi je bil poznan kot razdeljevalec suhih fig. Zakaj ravno suhe fige? Ne veljajo za poceni priboljšek…
Kdo pa pravi, da je razdeljeval fige?


Tako zapisuje teorija.
Ja, teorij je več. Jaz imam sicer svojo. Slišal sem že več zgodb. Ena izmed teh je, da je padel po tleh in je bil umazan od konjskih fig, druga pravi, da so ga otroci zafrkavali in je za njimi metal trde konjske fige. Pa seveda tudi obratna, da so otroci vanj metali trde konjske fige. Ampak to verjetno ni res, je večja verjetnost, da jih je razdeljeval. Ampak spet…kje pa jih je dobil, kje jih je sploh kupil?

V središču Kranja imamo tudi lokal, poimenovan po največjem pesniku. Se vam svita, zakaj ravno bar in ne kakšna restavracija, slaščičarna? Je to v kakšni povezavi z očitki o njegovi alkoholni odvisnosti?
Ne, ne. Tukaj gre za drugo zadevo. V njegovem času tam ni bilo lokala. Prešeren je zahajal v druge lokale. No, pa če se vrneva k vprašanju. Prej je bila tukaj Bonboniera, z menjavo lastnika se je spremenilo tudi ime in ker je ravno nasproti Prešernove hiše, so ga potem poimenovali Dr. Fig, ki, mimogrede, tudi podpira kulturo, tako v povezavi s Prešernom kot karkoli podobnega.

Prešernov gaj v Kranju, kjer je tudi pesnik pokopan, postaja zbirališče mladih deviantnežev. Zakaj so si izbrali Prešernov gaj in kaj bi lahko občina storila na tem področju?
Saj s tem ni nič narobe. Tudi Prešeren je bil deviantnež, posebnež. Pisal je stvari, ki so bile v tistem času prepovedane. Omenjeni mladi se najbrž z nečim ne strinjajo, morda z državo, morda z načinom ravnanja in enako je bilo s Prešernom. Pomembno je le, da se zbiranje osmisli. Ne sme iti v negativne posledice, ampak je treba iz tega iztisniti najboljše, njihovo energijo v pozitivno smer.

In kako bi to lahko dosegli?
Prave formule ne poznam, ampak nedvomno jim je treba dati vsebino, veljavo. Če jih preganjaš in prepoveduješ, je potem prekršek še slajši. Vsi smo bili mladi, vemo, kako je v tem obdobju odraščanja.

Pa če se osredotočiva še malce na ekološko tematiko. Na katero stran se postavite ob dejstvu podnebnih sprememb? Menite, da gre za zgolj za zemeljsko evolucijo ali je v ozadju onesnaževanje in njegove posledice?
Vse zasluge gredo samo kapitalizmu. Po mojem mnenju je izpust CO2 zasluga kapitalizma. Koliko pa to omejujejo, je pa stvar politike. Poglejte, obsojajo ljudi, ki zjutraj z vžigom avtomobila segrevajo njegovo notranjost, čeprav jih ni notri, nič pa ni narobe, ker zaradi neurejenih cestnih razmer oz. nesorazmernosti števila avtomobilov z zmogljivostjo cest nenehno stojimo v koloni ali pa na semaforju. Tudi takrat gre ogromno izpušnih plinov po nepotrebnem v ozračje! Kdo je potem kriv? Jaz, ker se zjutraj grejem v avtu ali država, ki ne zmore zagotoviti primernih razmer?

Zadnjič sem bila priča dogodku, kako se je policajev konj podelal na glavni ulici Kranja. Po opravljeni veliki potrebi je mirno nadaljeval svojo ježo. Kako komentirate takšno dejanje, glede na to, da so za lastnike psov, ki opravijo bistveno manjšo potrebo, v primeru takšnega ravnanja zagrožene hude denarne kazni?
Z enim stavkom: Država lahko serje, mi pa ne. In, seveda, to ni prav. Nedvomno bi moral za seboj počediti, čeprav ne vem, kaj sploh počne policaj s konjem v središču Kranja.

Žana Leskovar
8. februar 2011

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.