Poskus trilogije o prehranjevalnih navadah v Sloveniji. Drugi del.

Sladica ni več split, ampak dubrovnik? Tista z banano v naslovu namreč. Kaj pa zdaj?

Rešitev je preprosta. »Kupce« prepričamo, da je split bil vedno »čudna« jed in je dubrovnik tista prava, slastna, ki jo prav ta trenutek iščejo, da potešijo svojo lakoto. In, kaj je lažje kot prepričati lačnega v trgovini s slaščicami.

Enako je z mediji. Tistimi namreč, ki ustvarjajo in upravljajo javno mnenje v imenu svete pravice javnosti biti obveščen. Svete kot indijska krava, ali še bolj, saj ni dovoljeno dvomiti v povedano ali zapisano. Kaj šele dvomiti v osebno objektivnost avtorja. Heretičnost brez primere! Pa naj gre za tiste avtorje, ki ponosno trdijo, da se ukvarjajo s pomembnimi ter resnimi informacijami, kot tiste, ki bolj ali manj javno priznavajo, da si polovico zgodbe izmislijo, da zbudijo pozornost. Vmes pa je zelo tanka črta. Lahko bi ji rekli, kot Morgan Freeman v filmu Semenj ničevosti, »občutek spodobnosti«.

Žal je tega občutka vse manj. Pokupili so ga gospodarji, ki ne morejo dovolj zaslužiti z osebami, ki se ne pojavljajo v medijih. In ker smo vsi po malem naklonjeni posploševanju, Slovenija pa je klavstrofobično majhna, smo kolektivno hitro pripravljeni sprejeti mnenje, da vsi komaj čakajo, da se pokažejo. Postali smo dežela milijona ekshibicionistov, ki se kažejo drugemu milijonu voajerjev. Vsakih toliko dni pa vloge obrnemo. Zato moji pridni poklicni kolegi pošiljajo stranke kamorkoli, kjer se bo pojavil kdo, ki bo o njih kaj zapisal ali posnel.

Resnici na ljubo je v številnih primerih vloga mojih poklicnih kolegov še precej bolj aktivna. Tisti, ki so si zagotovili dovolj vpliva, so aktivno sodelovali pri kreiranju sedanjega medijskega prostora. Zabava me misel, da nekateri med njimi zdaj ugotavljajo, da ves trud zadnjih desetletij ni najbolje uspel. Ko rumena barva več ne curlja zgolj v predvideno smer, ampak brizga v vse smeri brez kontrole, je take trende potrebno vsaj umiriti in spraviti nazaj pod kontrolo, če že ne ustaviti.

Smešen je tudi »argument« dela medijev, ki branijo banalnosti, nasilje in karkoli že zmoti tiste, ki tanke črte še niso prestopili, da take prispevke javnost pač želi gledati in brati. Oni le posredujejo zgodbe na dovolj poceni način. Novinarke, ki v petkah tečejo za politikom ali kakšno drugo znano osebo, ki večinoma noče dati izjave, so postale vrhunec raziskovalnega novinarstva in glavna poanta televizijskih zgodb. Stanejo pač bistveno manj od izkušenih analitičnih poročevalk ali komentatork. Matematika. Posebna vrsta statistike, ki vse bolj prodira tudi v resne medije.

In kdo je nenazadnje ustvarjal medijsko statistiko ter javno mnenje, ki se vse bolj »rumenizira«? Dvomim, da imajo medijski guruji prepričljiv odgovor, ki bi kazal koga drugega, kot prav medije. Ne spomnim se namreč (recimo) množičnega javnega protesta pred kakšno medijsko hišo, da predvajajo bistveno premalo tračev, bolj ali manj duhovitih izmišljotin in »resničnostnih« oddaj. Tudi kakšne peticije gledalcev, poslušalcev in bralcev ne. Nasprotno. Velike vsote so pripravljeni vložiti v to, da javnost prepričajo, da njihova »slaščica« najbolj tekne in je narejena tako, da jo je zelo preprosto prebaviti. Jutri bo namreč na vrsti že nova. Pri tem jim seveda zelo pomaga naš kolektivni čredni nagon. Treba je brati, poslušati in gledati tisto, kar berejo, poslušajo ali gledajo po statistikah množice. Ali smo ovce, krave ali koze ne morem oceniti… Nekaj za v klavnico najbrž. Ves sodoben marketing – tudi medijski – temelji na enem samem izhodišču. Poskušajo nas prepričati, da je nakup prav tistega, kar nam ponujajo, edina možna pot do sreče. Če tega ne storimo nismo »in«, zatorej tudi srečni ne moremo biti. In mi v lahen drnec in v nakup. Treba je le paziti, da ne sprožimo stampeda. Takrat je vso to maso črede težko ustaviti. Zato vsake toliko časa želje soustvarjalcev po umirjanju »scene«.

Medijski voajerji živijo tudi v prepričanju, da njihovemu pogledu ne more nič uiti. Tudi takrat ne, ko se jim kdo ne želi pokazati. Ali pa še posebej takrat ne. In ko se jim to zgodi, se njihov svet podre v temeljih. Nekaj se je zgodilo, kar nismo vedeli. Še več – niti slutili nismo. Banano split so nam pojedli pred nosom, mi pa lačni pogledov v krožnik. »Kontrola škode!« jim orwellovsko kričijo gospodarji. To se v klavstrofobični žepni državici ne sme dogajati. Pritečejo izbrani »spin« doktorji in omenjeno banano preimenujejo v dubrovnik. Split je preteklost. Ni več »in«. Množica pa spet v dir, da si privošči najnovejšo statistično modno slaščico.

Kaj naj vam še zapišem, dame in gospodje? Da me skrbi, da je nekdo tisto črto spodobnosti ne samo prestopil, ampak prebarval z rumeno? Verjetno ne bo pomagalo. Čisto mogoče je, da bom dobil le očitek, ki ga nekateri zelo radi ponavljajo. Ni dovoljeno soditi medijem! Ampak, kdo naj torej sodi sodnike, ki si dovolijo soditi vsem?

Ker sem bolj tradicionalen človek in ne reagiram zlahka na trende, jim banane, ali kakorkoli že imenujejo svoje izdelke, z veseljem privoščim. Bomo vsaj vsi siti. Vso pravico imajo pisati izmišljotine, delati neumne oddaje in neresnične vesti. Prav tako od nikogar ne pričakujem, da bo v svojih vrstah naredili ločnico na tisti črti »spodobnosti« in na ta način skrbel za kredibilnost lastnega dela v mojih očeh.

Vendar vse kreatorje medijskih podob lepo prosim, da svojih dejanj ne opravičujejo z mojo ustavno pravico do obveščenosti. Da bi se je odrekel v njihovo korist, ali jih pooblastil da jo zastopajo, me ni nihče prosil.

No, tudi moja rešitev je v bistvu zelo preprosta. Načeloma ima vsaka naprava tipko za izklop. In v nobenem zakonu nisem prebral, da se je obvezno ustaviti ob kiosku in kupiti časopis.

Pa dober tek.

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.