Zadnje čase me že kar malo zabava, da sem pripravljen sopodpisati vse, kar zapiše ali izjavi kolega Franci Zavrl. Tudi glede arbitražnega sporazuma oba ugotavljava, da sva lahko kot državljana upravičeno užaljena, ker politiki od naju zahtevajo kvalificirano odločitev o temi, ki se je sami niso sposobni dogovoriti. In ker se to navezuje na sprejemanje odgovornosti za odločitve, resnično ne najdem pametnega razloga, da bi nase prevzemal odgovornost za odločitev, za katero smo dve desetletji dobro plačevali politike. Ker sem se želel izogniti odločanju pod vplivom politike, sem v zadnjih tednih o sporazumu govoril vsaj s petimi bolj ali manj eminentnimi in politično neobremenjenimi pravniki. In kaj mislite? Tista krilatica – kolikor pravnikov toliko mnenj – je v celoti resnična!

In potem Borut Pahor in Janez Janša (naj mi bo dovoljeno s konkretnimi imeni politikov poosebiti dve nasprotujoči si politični opciji) od naivnega laika pričakujeta, da bo v nedeljo kvalificirano obkrožil za ali proti? Ne gre se čuditi, da se zato skoraj celotna referendumska kampanja izvaja v smislu politične podpore eni ali drugi politični opciji. Ampak na tem mestu je vseeno potreben rahlo ciničen medklic … Nehajte vendar! Vsake štiri leta imam takih kampanj ravno prav dovolj! In če pozorno beremo (spet) komentarje pod članki, ki jih ne zapišejo partijski piarovci, lahko opazimo, da je učinek te kampanje več ali manj zmedenost in frustracija državljanov.

Pa naj navedem svoja argumenta za in proti med katerima se odločam.

V bistvu sem argument proti, ali pa vsaj za volilno abstinenco, že navedel. To je tisti Francijev, da ne vidiva prav nobenega razloga, da bi se odločala o neki zahtevni temi namesto politikov in nase prevzela odgovornost za njihovo nesposobnost. Skratka – ste zakuhali, pa še pojejte!

Seveda pa imam tudi argument za. Vsakič, ko se slovenska ali hrvaška država in politika znajdeta pred notranjimi težavami, vsakič ko bi morala aktivno reševati dejanske eksistenčne probleme državljank in državljanov ter poskrbeti za njihovo blaginjo, nam lansirajo problem meje s Hrvaško. In dost mam tega! Če bom šel na referendum, bom glasoval za izključno zato, da vam enkrat za vselej pomagam ta dežurni izgovor vzeti iz ust!

Tisti bolj pozorni bralci bodo gotovo razumeli mojo frustracijo ob odločanju med dvema slabima možnostima. Ali naj torej prevzemam odgovornost za nesposobnost politikov samo zato, da nas pomagam rešiti tega večnega izgovora za nereševanje problemov državljanov?

Borut in Janez sta sicer v naslovu tega komentarja, ampak muke so pa predvsem avtorjeve!

Pred uro sem se vrnil iz novinarske konference, na kateri smo poskušali javnosti in medijem predstaviti sistemsko zmanjševanje količin nepovratne embalaže na slovenskem trgu. Gre za projekt, ki bi naj pomagal preprečiti to, da se bomo relativno kmalu utopili v lastnih odpadkih in da Slovenija ne bi postala ena sama deponija.

Piarovka v Državnem zboru je že kak dan prej opozorila, da novinarji ne »trznejo« prav na nobeno temo, če ni povezana z arbitražnim sporazumom. Idealen čas torej za vse teme in posle, ki si ne želijo biti preveč na očeh javnosti. Torej, kolegi novinarji … Pa imejte še en tekst o arbitražnem sporazumu! Drugi teden pa se beremo in bomo morda skupaj ugotavljali, ali še imamo od česa živeti.

Vili Grdadolnik

Comments

  1. Na žalost mediji niso več v funkciji izobraževanja in informiranja javnosti, temveč samo še podaljšek tračarij in pa nam vse znanih “kruha in iger”. Škoda.

  2. Vili, seveda te razumem, se pa s teboj nikakor ne strinjam. SDS namreč v DZ, ko je bila prava priložnost za to, ni glasovala PROTI sporazumu o arbitraži, ampak se je raje zatekla v obstrukcijo. Njeni poslanci na čelu z JJ so takrat zapustili dvorano in sploh niso glasovali. Če bi bila zvesta sama sebi, bi SDS lahko pozvala svoje volivce naj ne gredo na referendum, ne pa da jih sedaj aktivno pozivajo naj glasujejo proti arbitražnemu sporazumu. Tako pa so najprej grozili z referendumom in ga izsilili, zdaj pa volivce še pozivajo naj glasujejo proti.

    Mejo potrebujejo jo oni in jo potrebujemo mi, da bi jo lahko presegli. Odlašanje odločitve o meji ni le veliko breme, je tudi škodljivo utrjevanje in potrjevanje drugačnega stanja, ki ga je po osamosvojitvi v Piranskem zalivu, na Plovaniji, na Muri enostransko uveljavil Zagreb.

    Taista slovenska Milica, ki jo SDS pogosto tako kriminalizira, je v dogovoru z JLA, točneje z njeno vojaško mornarico-VM desetletja uveljavljala suverenost SFRJ in RS na teritorialnem morju SFRJ vse od Debelega Rtiča na severu, do točke 5 in še dlje navzdol proti jugu ob obali Istre. Reakcijski čas VM iz pomorske baze v Pulju ni dopuščal učinkovitega posredovanja v realnem času na severnem delu Jadrana, zato je naša “Milica” to počela z vsemi pooblastili, tudi z uporabo orožja. Slovenija ima močne razloge in trdne dokaze, da uveljavi teritorialni dostop do in širok stik z mednarodnimi vodami.

    Treba je dokončati proces osamosvajanja Slovenije in preprečiti ponoven odlog določitve meje samo za to, da bi zaslugarstvo še naprej imelo svoj politični poligon. Moral boš na referendum in Irena tudi, saj bo odločal vsak glas.

    LP iz Bruslja Jelko

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.