Anita Ogulin je že okoli 40 let prostovoljka ZPM. Predsednica Komisije za Humanitarna vprašanja ZPMS, sekretarka ZPM Ljubljana Moste – Polje, pobudnica in nato predsednica Odbora za hišo zavetja otrok do 6 let, mentorica otroških parlamentov, ustanoviteljica štipendijskega sklada, sodnica porotnica, spremljevalka otrok, pedagoška vodja, avtorica številnih projektov za otroke, mlade, družine, članica foruma Janinih Slovenk, dobitnica plakete Mestne občine Ljubljana 2003, nominiranka za Slovenko leta 2005 in za najbolj simpatično Evo 2008, predvsem pa je mama, žena, babica …

anita_ogulin

Anita, čeprav se vse tvoje funkcije vrtijo okoli ljudi, otrok in odraslih, katero od vseh najraje opravljaš? Kdo, kaj si od tega najraje?
Nedvomno sem najbolj srečna v vlogi  mame, babice. Vselej govorim – mojim in mojim otrokom. Zato, ker do vsakega otroka pristopim, kot da je moj. In resnično sem imela prevelika pričakovanja, da bi tako ravnali pravzprav vsi, ki delajo z otroki, pa naj si bo v vrtcu, šoli, zdravstvenih in drugih institucijah. Otrokom je potreben pristen odnos, vzorništvo, predvsem pa neskončna predanost, empatija, ljubezen, sprejetost … Uresničena mama torej.

Sekretarka ZPM Moste – Polje si že kar lep čas – kaj opažaš – so se razmere spremenile, smo ljudje bolj radodarni, morda manj ali drugače – kje smo in kam gremo v naši prestolnici, kje je socialnih težav največ?
Joj, Slovenci smo res izjemno radodarni. Odgovorni do tistih, ki nimajo. Imam izjemno lepe izkušnje donatorjev in posamičnih darovalcev. Toda potreb je mnogo, mnogo več, kot jih zmoremo rešiti. In dovolite mi, da ta klepet izkoristim za zahvalo vsakemu posebej, ki pomaga otrokom, mladim, družinam, vsem tistim, ki potrebujejo toplo dlan, za pričakovanje, spoznanje in darovanje. Morda je res, da veliko ljudi ne želi neposrednega stika s tistim, ki potrebuje pomoč. To razumem in spoštujem. Spoštujem pa tudi zaupanje, ki nam ga dobri ljudje izražajo, saj res z vsem srcem in vsemi sredstvi pomagamo vsem pomoči potrebnim, ki jih najdemo sami in ki množično prihajajo v ZPM po pomoč.
Urbana središča pa so tista, ki producirajo največ socialne izključenosti, revščine če hočete, nasilja, vzgojnega zanemarjanja, tudi zlorab in trpinčenja, da ne govoriva o vseh oblikah zasvojenosti, izgube smisla življenja … Vse to opažam  v naši prestolnici. Vsak dan je več prosilcev pomoči, da o tem, kako nam o pomanjkanju dobrin za osnovno preživetje sporočajo otroci, raje ne komentiram. Ker je res in preveč žalostno.
Kam gremo! Zagotovo ne v prijazno družbo. Kaj bi naštevala dejstva, ki so znana že sama po sebi. Res pa je, da smo več desetletij gradili na razvoju tehnologije, na materialnih dobrinah, premalo, veliko premalo pa smo vlagali v človeka, v medosebne odnose, njihovo krepitev, s tem solidarnosti, tovarištva če hočete. Pokopavamo  tradicijo, razblinjamo ali preusmerjamo vrednote. In v tem labirintu zmede rastejo naši otroci. Vzgoja pa temelji na vzorčenju. Kakšne generacije torej prihajajo za nami?

Presenetljivo veliko delujete, vaši projekti nudijo varnost, krepitev zdravja, odkrivanje in razvoj talentov vsak dan več kot 100 otrokom, mladim. Humanitarno pomagate družinam, nenehno ste na lovu za srečo ljudi. Prepoznavni ste v Slovniji in zunaj meja. Kakšen odnos ima mesto Ljubljana do vas in vaše organizacije?
Ko pomislim na zadnji dve leti  sodelovanja z mestno oblastjo me zares objame tesnoba, ker mesto Ljubljana prav ZPM Ljubljana Moste – Polje odreka vso podporo iz meni povsem neznanih razlogov. Večkrat sem poskušala vzpostaviti konstruktiven dialog. Ob redkih srečanjih to ni bilo mogoče in sem bila deležna grobih diskreditacij. Osebno me to boli, zares boli kot žensko, ki je vse svoje zavestno življenje namenila pomoči otrokom, pomoči ljudem. Vzgoji za strpnost, dialog, dobre medčloveške odnose, s tem pa razvijala številne projekte in vanje pritegnila neprecenljivo bogastvo prostovoljcev v skupno gradnjo solidarnosti in največ tega prav v naši prestolnici …
Ne glede na vse,  bom – dokler mi bodo dopuščale moči – pomoč majhnim in velikim ljudem nudila tudi naprej. Zato bi se ob tej priložnosti še enkrat zahvalila vsem ljudem, ki mi in nam, za razliko od Mesta Ljubljane, res stojijo ob strani in pomagajo krepiti in graditi solidarnost med nami.
Res je – ogromno imamo projektov in programov in naj predstavim le enega od njih; brezplačno učno pomoč učencem in dijakom. Naši prostovoljci, okoli 50 jih je, nudijo učno in psihosocialno pomoč in osnovnih in srednjih šolah, ta poteka tudi v naših utesnjenih prostorih in to učencem in dijakom, ki imajo težave z učenjem, ki brez instrukcij ne bi zmogli napredovanja v višji razared ali zaključka šolanja. In v tem projektu imamo več kot 2.500 otrok. Si predstavljate kaj to pomeni  – več kot 2.500 življenj. Z našo pomočjo si  postavljajo življenjske in delovne cilje in jih tudi dosegajo. Ja, zavedam se pomena tega in številnih drugih projektov, in mi je res žal, da se tega ne zaveda naša mestna oblast.

Se to dogaja tudi drugod?
Ne, to se ne dogaja drugod.  Vsi stremijo h krepitvi civilne družbe, saj se zavedajo kakšen potencial solidarnosti, znanja, bogastva ljudi, medsebojnih odnosov, pomoči prinašajo te organizacije in ljudje v njih –  v prostor in čas.

Vidiš izhod iz situacije in kakšen je?
Res se ne ukvarjam več z izhodom. Bo kar bo. Ker se preprosto ne zmorem več. Še celo zbolela sem zaradi tega. Ko vidim otroke, ki jim je treba pomagati, družine, ki jočejo in ne najdejo smisla življenja, mlade, ki tavajo, se usmerim nanje. To lahko počnem, ker, kot sem dejala, imamo podporo v dobrih ljudeh, prostovljcih, donatorjih in institucijah. Zato sem usmerjena k cilju – pomagajmo, kjer in kolikor je le mogoče, razvijajmo solidarnost.

Govoriva o lokalnem nivoju, kaj pa državni nivo – lahko pomaga in ali to tudi počne?
Sem predsednica Komisije za humanitarna vprašanja tudi na ravni ZPMS, toje Slovenije. Res je, da organizacija, kot je Zveza prijateljev mladine nima sistemsko urejenega  financiranja. Pa saj tudi mnoge druge nimajo. Razpisi ne zagotavljajo sredstev za preživetje organizacije. Torej tudi država nima dovolj posluha za eno največjih civilno – družbenih organizacij kot je ZPMS. Pa vendar. Je organizacija s tradicijo, z izjemno razvejanimi  dejavnostmi, ki jih opravlja 154 Društev in Zvez prijateljev mladine po vsej Sloveniji. In vanje je vključenih okoli 200.000 prostovoljcev vseh izobrazbenih profilov. Predvsem pa so to otrokoljubi, tisti ljudje, ki so zrasli v tej organizaciji, ki jim je nudila varno zavetje, številne programe, vizijo prihodnosti. Ki jih je opremljala za življenje! In svoje znanje, empatijo, pripadnost, solidarnost … gradijo in vzgajajo v rodovih mladih, ki prihajajo v naše vrste. In pomagamo, neumorno pomagamo majhnim in velikim ljudem. Res sem ponosna na to veliko družino ljudi, ki zna deliti srečo.

Gre za sistemsko napako ali gre za ljudi, ki se pač tako odločajo?
Sistemska napaka gotovo je, se pa zavedam, da bi bilo lahko bistveno drugače, če bi se “ljudje” pravilno odločali. V tej naši deželici nimamo urejenega statusa humanitarnih organizacij in tistih, ki delujejo v javno dobro. Če bi dobile ne le moralno, ampak tudi vsaj minimalno finančno podporo države, bi gotovo zacvetele in s tem tudi blagor ljudi naše dežele. V to ne dvomim. Torej gre tudi za napako ljudi.

Meje Slovenije so razen na našem jugu in jugovzhodu izbrisane, jih ni, smo večji kot smo bili do leta 2004, smo Evropa – kakšen je odnos Evrope do nevladnih organizacij, prostovoljcev?
Evropski odnos do civilne družbe, je v večini držav  pozitiven. Spodbuden, spoštljiv. Podpirajo nevladne organizacije, spoštujejo prostovoljce. Zanimivo; tudi v naših nekdanjih republikah. Z njimi sodelujemo in čutimo odnos. Prepričana sem, da bi se lahko poučili na primerih dobre prakse drugih dežel.

Bi lahko navedla kakšno Evropsko državo, kjer so še posebej prijazni do dejavnosti kot jih izvaja ZMPS in kaj počnejo?
Najprej je potrebno povedati, da je tale naša ZPM tudi za Evropo unikum. Imajo razvite humanitarne organizacije, karitativne, upokojenske in za otroke. Da bi pa pokrivala vse to kar pokriva Zveza prijateljev mladine, ne takšne organizacije pa še ne. Ko smo se pogovarjali s predstavnico Anglije, ki je bila pred dvema letoma gostja otroškega parlamenta, nam je takoj ponudila gostoljubje in izjemne priložnosti, če bi pri njih razvili podobno učinkovito organizacijo.

Zakaj po tvojem mnenju tega ne zmoremo v Sloveniji?
Ne razumem. Imamo neprecenljivo znanje, sposobnosti in kot sem dejala dobra izhodišča. Ampak tako kompliciramo, gradimo na nezaupanju – obračamo se od ljudi.  Ne vem ali to pomeni nepravi ljudje na nepravih mestih, ali pa sposobni, ko pridejo na oblast nimajo možnosti uresničiti svojega potenciala. Vselej imam občutek, da se vsaka oblast posebej ukrvarja samo s tem, kako bi življenje še bolj zakomplicirala, vse dogodke strahotno zbirokratizirala.
Nimamo pred seboj človeka, državljana. In vselej vse postavljamo na novo, namesto, da bi gradili na zdravih jedrih in razvijali projekte, ki so izjemni in učinkoviti. In ta slovenska zavist … Dokler ne bomo spoštovali preteklosti, ne moremo graditi lepe prihodnosti.

Anita, nemalokrat je priložnost vse, kar človek potrebuje da uspe, da ne zabrede na pot brez izhoda. Se ti zdi, da jih – če začneva na dnu – šola ponuja dovolj?
Ne in še enkrat ne. Še tembolj, ker se razslojevanje prenaša tudi v šole. Moja izkušnja govori o nedostopnosti razvoja mladih potencialov, ker so preprosto revni, vzgojno zanemarjeni. Šola ni le izobraževalna institucija, je tudi vzgojna. In vzgajati pomeni imeti neizmerno empatijo in otroku, ki ga čutiš, da želi, da bo zmogel, pa nima opreme, to tudi omogočiš.

Če to ni šola, bi to lahko bili lokalna skupnost ali država z recimo uvedbo štipendiranja po drugačnem sistemu. Sistemu, ki bi omogočal tudi ne najboljšim, da pokažejo kaj znajo in to tudi razvijajo?
Seveda bi lahko, če bi hotela. Če bi dala v svoje prednostne naloge iskanje mladih umov. Tistih, ki imajo zavrte talente,  ker nimajo pogojev, da bi jih odkrili in razvili. Pri koliko otrocih  smo jih mi! In res sem ponosna, da smo prav v ZPM  razvili štipendijski sklad za otroke revnih družin. Za tiste, ki s svojim uspehom niso zmogli pridobiti štipendij. In verjeli ali ne, tako zelo uspešni so.  Prav vsi dosegajo izjemne rezultate in imajo postavljen in izoblikovan cilj. Torej primerna spodbuda, materialni pogoji. Pri nas temu pravimo – ustvarjanje pogojev enakih možnosti.

Stigmatizacija dobiva v času recesije nov obraz – vedno več je ljudi, ki nimajo, vedno več je ljudi, ki jih je sram, sram je čedalje več otrok – tega da starši nimajo več, da nimajo nič več. Ta se najbolj odraža v šoli – se ti zdi, da se je šolstvo pripravilo na to?
Seveda ne. Nihče se ni pripravil na to, da jutri ne bo imel za mleko in kruh. In stiska ljudi, da so pripravljeni izpovedati svojo zgodbo, predno jo predstavijo že dobi strahotne razsežnosti. Imeli smo mamico, ki  je svojim trem otrokom kuhala ves mesec le čaj, ker ni bilo drugega. V šoli so dobili jabolko in kruh, ostalo pa … In imamo ogromno staršev, ki za revščino krivijo otroke – ti stanejo. In seveda imamo ogromno otrok, ki brskajo za malico, da ne govorim o glavnem obroku. Še dobro, da jim pomagam tudi tod.
In prav to je čas, ko so pred nami letne počitnice. Vsak dan imamo na vratih na desetine staršev. Pomagajte, omogočite mojemu otroku počitnice, jaz mu jih ne morem. Gore pisem in prošenj … Tako zelo se trudim otrokom omogočiti vsaj delček organiziranih počitnic ob morju, v hribih. Ali pa družini, ki še nikoli ni imela možnosti skupnega dopusta z otroki, vsaj nekaj dni bivanja na morju ali kjerkoli pač – od doma.

Seveda pa stiske vodijo tudi v bolezni. Vse več staršev zboleva, čedalje več otrok je bolnih. Ne gre le za vedenjske in duševne motnje, gre tudi za hude bolezni prebavil, dihal, epilepsije, alergij. Kolikšna je povezava med socialnim statusom družine in boleznimi v njej?
Absolutna. Pomanjkanje, revščina, socialna izključenost se gotovo odraža na zdravju. Izjemno veliko, da ne govorim, ogromno bolnih otrok imamo, pa tudi njihovih staršev. Vsak drugi otrok je napoten na letovanje z zdravstveno indikacijo. Ja, bolezni so pa izjemno raznovrstne. In v preteklem mesecu sem se zgrozila, saj sem čisto vsak teden doživela zgodbe smrti mladih staršev.

Oblike pomanjkanja so najrazličnejše – od pomanjkanja denarja za račune, hrano, do pomanjkanja zaupanja, poguma za iskanje pomoči. Katere zgodbe so ti najbolj zaznamovale življenje?
Tiste, kjer se posega po otrokih. Nikoli je ne bom pozabila. Oče je pred štirimi otroki ubil mamico, nato še sebe. Revščina, alkohol …O posledicah ne bom govorila. Veliko imamo primerov samomorov staršev, celo pred otroki.  Dragi moji, zgodb je toliko kot je ljudi. In ljudi, ki ne zmorejo plačevati računov, kupovati otrokom hrane, ki jim usiha smisel življenja, je iz dneva v dan več. Zato, zato si pomagajmo, bodimo solidarni. Preživeti moramo vsi. In če gre za otroke, strahovito so kršene njihove pravice, če mu mamica ne more ponuditi niti hrane. In moje življenje so zaznamovale  tudi spolne zlorabe otrok. Ne nikoli ne bom razumela, psihopatov, ki za vse življenje tako zelo pohabijo otroke!

Otrok ni sram jesti, pa vendar potrebujejo nekaj časa, da vam zaupajo toliko, da se izpovejo, da delijo z vami najintimnejše, najtemnejše zgodbe. Kam gredo potem te zgodbe – od vas?
Res se nam otroci izjemno hitro zaupajo. Čutijo nas, mi čutimo njih. Zgodb je veliko in preveč. Najprej so bile res le naše. Nato smo z njimi nadaljevali na Centrih za socialno delo, policiji, skratka tam, kjer je potrebno. Potem so za določen čas postale zopet samo naše, sedaj pa zadeve ponovno potekajo tudi skozi pomoči organov, ki so za to pristojni.

Imaš občutek, da mehanizmi zaščite otrok in družin še delujejo? So sploh kdaj?
Krivična bi bila, če bi dejala, da ne delujejo. Vsi pa se zavedamo, da so premalo učinkovite. Res, veliko premalo. Pa je logistika povsem enostavna. Obrnimo se od birokratiziranja nazaj k ljudem. Pomagamo družini, da bomo lahko pomagali otrokom. In končno-zavedajmo se, da vzgajamo z lastnimi zgledi!

Ko te sredi noči zbudi telefon in te kliče otrok v stiski, kaj je tvoja prva misel?
Njegova stiska, nevarnost, kako lahko pomagam sama, ali potrebujem še koga.

In ko te obišče starš in reče da ti pušča svoje otroke v oskrbo, ker sam tega ne zmore več?
Najprej otroke zaposlim z igračami in jih predam kolegom. Potem pa pogovor na štiri oči. Vprašam ga kako more biti tak slabič, da lahko tako kruto prizadene svoje otroke. Vprašam ga o njegovem otroštvu, poslušam in ponudim pomoč – takoj!

Ali meniš, da dobiva pojem »družina« drug pomen, drugačno podobo, morda celo drug smisel?
Ne bi smela. Morala bi biti varnost, spodbuda, potrjevanje, toplina, ljubezen – vzgoja in oprema za življenje. Seveda ni več tako. Tradicija se ukinja, vrednote se preusmerjajo. Otroci pa odraščajo z velikimi primanjkljaji, ki niso nadomestljivi prav nikjer drugje. Kje naj se učimo odnosov, izražamo čustva, kot najprej v družini. Danes funkcioniramo dobesedno drug od drugega, ne drug k drugemu.

Včasih smo si težko predstavljali moža, ki ga zlorablja žena – danes vemo, da to ni redek pojav. Si bomo vedno lažje predstavljali tudi matere, ki zapuščajo svoje soproge z otroki – je tega vedno več?
Tega je veliko in preveč. Prav vsak dan imamo primer mamice, ki je recimo zapustila neozdravljivo bolnega moža, z njim otroke in odšla z drugim partnerjem. Pa mamico samohranilko, ki je prinesla otroka k babici, pa zopet odšla. Pa na videz urejeno družino s štirimi otroki – na kmetiji – mamica si je našla drugega partnerja … In v vseh primerih matere ne čutijo dolžnosti imeti stike s svojimi otroki. Zdi se mi, da matere preganja občutek izgubljenih priložnosti. Niso opremljene za materinstvo, ni jim naravno dano.

So zaradi stisk, ki jih ljudje vedno teže rešujejo sami, pogostejše tudi družinske tragedije?
Ugotavljam, da so družinske tragedije v večini primerov posledica izgube dela, smisla življenja, preživetja, seveda še prej zakreditiranja, tudi odvisnosti. Zelo pogoste so, zadnje obdobje srhljivo pogoste. Samomori mladih staršev se dogajajo celo pred otroki. Grozno.

Torej bi se morali najprej in najbolj ukvarjati s starši otrok – saj še vedno velja, da zgledi vlečejo?
Natanko tako. Če pomagamo staršem tako pri medsebojnih odnosih, odnosih do otrok, tudi vzgoji, revščini, najbolj učinkovito pomagamo otrokom. Pomagajmo družini in pomagali bomo otrokom.

Sama imaš tudi drugačne izkušnje – otroci s hudimi stiskami, ki so se že večkrat obrnili na vas, in bili vključeni v vaše programe, so danes vaši prostovoljci in pomagajo drugim otrokom v stiski.
Joj kako sem vesela vseh teh zgodb o uspehu. Veliko jih je, ki so v naših programih našli pravo pot v življenje, v osebno rast in uspeh. Tega sem najbolj vesela. In prav danes so mi kar trije „moji“ fantje povedali, da so z našo pomočjo uspešno napredovali v višji razred srednje šole. Kaj ni to nekaj najlepšega?

Kaj torej otroci najbolj potrebujejo – to skoraj gotovo niso darila, ki jih zagotovo razveselijo, a le za kratek čas?
Ne to zagotovo niso darila. Teh so samo veseli. Potrebujejo druženje, pogovore, potrebujejo skupne dejavnosti s starši in vrstniki, potrebujejo doživetja. Potrebujejo odnos! Sprejetost, razumevanje, podporo, ljubezen in toplino. Potrebujejo nas – zrele, poštene, strpne in razumevajoče, odgovorne odrasle ljudi. Potrebujejo zglede!

Vsak od nas lahko naredi nekaj – kaj bi svetovala ljudem ki prebirajo te vrstice in želijo pomagati?
Ozrite se okoli sebe, pokukajte k sosedom, v okolico. In če vidite otroka v stiski, lahko je to zgolj materialna, pomagajte mu na spoštljiv način. Ali pa opozorite nas ali strokovne službe na primere, kjer otroci trpijo vzgojno zanemarjenost, trpinčenje, fizično obračunavanje, psihično nasilje ali spolne zlorabe. Pokličite nas! Če želite otrokom omogočiti počitnice ali novih znanj, doživetij! Pokličite nas! Predvsem pa  bodite spoštljivi do majhnih ljudi! Da bodo znali tudi sami spoštovati. Zgledi vlečejo.

Kaj sporočaš otrokom?
Da naj ohranijo tega čudovitega otroka v sebi. To iskrivost, iskrenost, prvinskost. Sporočam, da so prav taki kot so najlepši, najboljši, neponovljivi in da jih imam prav take kot so – zelo, zelo rada! Seveda jih poučujem kako naj pazijo nase, svoje zdavje, kako naj zdravo živijo in se zabavajo, družijo, predvsem pa spoštujejo drugačnost in nikoli ne storijo drugemu tistega, česar ne želijo doživeti sami.

In kaj naši družbi?
Bodimo človek – človeku.

In končno; ni bogastvo v stvareh, bilo je in ostaja – v ljudeh! Sreča ni sod brez dna, zato bi lahko bila dolžnost vseh nas, da jo delimo z drugimi.

Anja Kovač in Irena Mraz, maj 2009

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.