Živimo v času ekonomskega totalitarizma

V drugi polovici preteklega leta se je tudi v Sloveniji stopnjevalo nezadovoljstvo državljanov z ramerami v katerih živijo. In čeprav se del politike zelo trudi dati demonstracijam ton politične zarote, so demonstracije predvsem odsev stisk ljudi in njihovih upravičenih strahov glede prihodnosti. Da se politika kot dežurna tarča nezadovoljstva v Sloveniji v preteklih letih ni izkazala, je dejstvo. Da je delovala predvsem v korist manjšine tistih, ki so se v vseh razmerah uspeli pririniti do korita, tudi. Da je verjetno pisala regulativo bolj ali manj po nareku prej omenjenih, je najbrž logično. In da so razmeram primerno delovali tudi organi pregona in pravosodja, najbrž tudi. Vse to je generiralo nezadovoljstvo državljank in državljanov, ki pa ni usmerjeno zgolj proti trenutno vladajočim strukturam, ampak proti vsem politično gospodarskim elitam.


Pa vendar. Menim, da je slovenska politika relativno nepomemben del pravega problema, pa čeprav lahko neposredno vpliva na kakovost življenja nas, državljank in državljanov. Obdobje od leta 2008 naprej je namreč jasno pokazalo na globalnem nivoju, da suverenih držav, v katerih bi o svoji usodi državljanke in državljani odločali sami preko svojih izvoljenih predstavnikov, praktično ni. O usodah držav in njihovih prebivalcev namreč odločajo dokaj dobro skriti posamezniki, ki lastniško in drugače nadzirajo globalni finančni sistem, preko njega pa celotne gospodarske strukture in tokove. Politiki v domala vseh državah t.i. “zahodne” demokracije se očitno tega zelo dobro zavedajo in zadnjih pet let lahko le opazujemo kako v imenu državljank in državljanov – prav tistih, katerih interese naj bi zastopali ter upravljali njihovo skupno premoženje – le-tega načrtno siromašijo ter ga prelivajo v zasebne žepe. Nenazadnje je pojav tajkunov v Sloveniji, ki so želeli na hitro olastniniti številna podjetja bolj sindrom tega globalnega sistema kot neka lokalna anomalija.


V svojem bistvu se globalni ekonomski model, razen nekaj desetletij propadlih socialistično-komunističnih eksperimentov, ni spremenil že več tisočletij. Dogma lastnine dovoljuje posameznikom privilegije in jim, tako ali drugače, omogoča izkoriščanje tistih, ki so materialno v manj priviligiranem položaju. Lastnina vse bolj očitno omogoča posameznikom nazdor delovanja držav in njihovih regulativ. Dejanja zadnjih let jasno kažejo, da gre zgolj za ustvarjanje iluzije demokratičnih ureditev, ki pa so v svojem bistvu totalitarni režimi. Demokracije v njenem bistvu namreč ne moremo omejiti zgolj na izbiro nekaj političnih funkcionarjev vsakih nekaj let. In še to potem, ko je bila med potencialnimi kandidati opravljena natančna selekcija, še preden so stopili na politični oder. Bistvo demokracije je v soodločanju vseh državljank in državljanov o vseh najbolj ključnih odločitvah. Pa naj gre pri tem za svobodno izražanje mnenja, ki ga je politika dolžna upoštevati, ali pa za dejansko soodločanje v obliki neposredne demokracije.


Seveda ni slučaj, da ob protestih državljanov, v politiki pospešeno tečejo procesi, ki želijo neposredno demokracijo in soodločanje državljank in državljanov na referendumih omejiti. Tisti, ki sistem nadzirajo, si seveda ne morejo dovoliti še kakšnega “islandskega ekscesa”. Največja ironija pa je, da je bila v Sloveniji do zdaj prav politika tista, ki je orodja neposredne demokracije, najbolj zlorabljala. Takoj, ko so zaslutili možnost, da bi se lahko ta orodja uporabljala “nenadzirano”, pa jih je seveda potrebno omejiti. V državi v kateri Ustavno sodišče – po moji laični interpretaciji – presoja na podlagi političnih floskul o izgubi suverenosti v primeru zavrnitve ene od mnogih možnih rešitev upravljanja skupnega premoženja, je pač možno marsikaj. Konec koncev so grožnje slovenskih politikov z nekimi “tujimi” trojkami pravzaprav smešne. O usodi svoje države namreč državljanke in državljani – podobo kot drugje – že dolgo ne odločamo več, politika pa že dolgo le izpolnjuje ukaze teh onskurnih “trojk”.


Slovenija je (na žalost) le odsev globalnih dogajanj. Američanom so že pred leti pobrali vsaj 7.000 milijard dolarjev skupnega premoženja in ga pospravili v že tako prenapolnjene zasebne žepe. Skupne vsote, ki so jo državljankam in državljanom za pokrivanje dolgov zasebnih špekulantov ukradle države Evropske Unije ne poznam, gotovo pa je večja kot si jo znamo realno predstavljati navadni smrtniki. Ko politika (včasih tudi pod pritiskom javnega mnenja) v kakšni od držav poskuša ubrati nekoliko drugačno pot, pa so državljanke in državljani takoj kaznovani z nižanjem bonitetnih ocen in posledično dražjim življenjem. Islandija je imela pri vsem tem veliko srečo. Je država z veliko naravnimi viri, hkrati pa dovolj majhna, da jo je mogoče medijsko ingnorirati, saj v ekonomskem smislu pomeni le minimalno odstopanje od ciljev, ki so si jih (očitno) zastavili samodržci ekonomskega totalitarizma.


Najbrž se zadnja leta globalno udejanja tudi logika o kateri smo včasih brali – da morajo biti ljudje do vratu zadolženi, zato da bodo več delali in zvesto služili delodajalcem. Zdaj so jo pač prenesli še na raven držav. Države, ki bodo toliko zadolžene, da dolgov ne bodo mogle nikoli odplačati, bodo prisiljene zvesto slediti katerimkoli ukazom. Da je temu tako, pričajo tudi dejanja slovenske in evropske politike.


Vse skupaj spominja najmanj na perverzne ekstravagance “sončnih” kraljev s konca 18. stoletja ali precej starejše zgodovinske primere tiranov. Iz zgodovine zadnih tisočletij se kot civilizacija očitno nismo prav veliko naučili. Kljub temu, da so totalitarni nedemokratični režimi že od antičnih časov vsaj na videz padali (in padale so tudi glave tistih, ki so jih simbolično predstavljali), so se vedno znova pojavljale njihove “osvežene variacije”, ki bi naj zagotavljale pravičnejši sistem, posamezniku pa dostojno življenje. A še nikoli se ni zgodilo, da bi nakopičena lastnina omogočila tistim, ki je imajo manj, dostojno življenje brez izkoriščanja, ki je večinoma postopoma prešlo v popolno izčrpavanje.


In medtem, ko velika večina ljudi živi vse slabše, jih oblastniki iz ozadja ter njihovi večinoma dobro nagrajeni “glasniki” (politika, cerkev, mediji…), vse glasneje vse zmerjajo z lenuhi in nesposobneži, ki so za to, da živijo v bedi, pravzaprav krivi sami. Tudi tu Slovenija (žal) ni izjema.


Kako se rešiti tega totalitarnega sistema in kaj je alternativa, ne vem. Gotovo pa ni v okvirih sedaj veljavnih pravil.


Jane Panič
Slika: granitline.com