Živa Ploj Peršuh: »Dirigent poklicno nosi zelo odgovorno nalogo.«

Živa Ploj Peršuh je mlada glasbenice, ki je delovala kot pevka, korepetitorka, instrumentalistka, danes pa je dirigentka. Da bo aktivna v svetu glasbe, je bilo jasno že zelo zgodaj. In kljub temu, da življenje posveča glasbi, tudi tišini vedno bolj zaupa, se ji prepušča in se ji predaja.

ziva1

1. Pa če začneva nenavadno. Glasba je vaše življenje. Kaj vam pomeni tišina?
Tišina je neizogbno stanje miline, ki me prevzema vedno bolj. Hočem reči, da tišini vedno bolj zaupam, se ji prepuščam in se ji predajam. Še posebej med glasbo, med izvajanjem glasbe, ko so trenutki tišine, četudi kratki za hipec, dragoceni v smislu najvišje zbranosti glasbenikov v orkestru in tudi med poslušalci. Kar sem izkusila in mi je uspelo že večkrat med koncertom, je kratka tišina med deli skladbe, ki jo namenoma skušam podaljšati, vendar ne linearno – časovno, pač pa nekako horizontalno – v globino. Taka tišina vzbudi posebno povezavo med občinstvom in glasbeniki na odru.
2. Ko se vozite z avtom, poslušate radio ali CD?
Odvisno od volje. Največkrat CD, če me vozi kdo drug, sicer je sopotnik radio.
3. Ste pravzaprav glasbenica v polnem pomenu besede; če imam prave podatke, ste delovala kot pevka, korepetitorka, instrumentalistka. Kaj vam je bilo od tega najljubše in zakaj?
Vse našteto je bilo v določenem obdobju enako intenzivno, saj se ponavadi lotevam izbranih poti enako predano.

4. Danes ste dirigentka. Nam lahko razložite, od kod pride ta želja? Kako ste vi prišli do želenega delovnega mesta? Obstaja kakšno posebno zaporedje, pomeni biti dirigent napredovanje?
Če bi si znala razložiti, od kod točno pride ta želja, bi se dirigiranja načrtno lotila že prej. Ne gre zgolj za prvobitno željo, v mojem primeru nisem bila predestinirana s strani družine ali tradicije okolja. Ta moj poklic se je izluščil iz glasbenega dogajanja in poustvarjanja, ki me je zaznamovalo skozi vse otroštvo. Da bom glasbenica, je bilo jasno že zelo zgodaj, potem se je ta moja pot zamajala, saj sem počela vse sorte stvari, ki bi jih poklicno lahko brez težav opravljala, šele nato je vzniknila potreba po poustvarjanju na ta način. Do želenega mesta sem prišla sama, tako sem tudi hotela, zato sem odšla v tujino. Sama sebi sem postavila preizkus, takorekoč. Dirigent poklicno nosi zelo odgovorno nalogo in vse skrbi v zvezi s katerim koli izzivom nosi največkrat sam s sabo. Zato je pričakovana zrelost, mirnost, mirni živci, če hočete, znanje, teoretično, analitično, historično in sposobnost odločanja v pravem trenutku.

Pa če skočiva malce v zgodovino in čez mejo. Kot asistentka profesorja za zborovsko dirigiranje in vodja organizacijske pisarne oddelka za dirigiranje Visoke šole za glasbeno umetnost v Mannheimu ste preživeli kar nekaj časa. Kako ste se spopadali s tujino in oddaljenostjo od bližnjih?
Zelo dobro. Tujina znotraj Evrope mi ne predstavlja posebne oddaljenosti. Priznam pa, da je bila včasih najtežja pot od doma na letališče. Še dolgo po vrnitvi v Slovenijo mi je potovanje z avtom po avtocesti nemalokrat zbujalo eno in isto vprašanje – kje je kovček? V Mannheimu, kjer sem študirala, sem se počutila zelo sprejeto v tem našem glasbenem svetu, z leti sem imela, sicer še vedno skromno, vendarle dovolj udobno življenje, saj sem tudi delala in se počutila doma zavoljo cilja, ki je bil pred mano. Tujina je super, saj dom gledaš z distance in marsikatero stvar razumeš bolje, od daleč se zjasni politika odnosov in življenja kot takega. Spoznanja niso vselej dobra, je pa bližje objektivna stvarnost.

5. Amaterji dirigenta vidijo kot nekoga, ki s paličico opleta. Na kakšen način se pravzaprav glasbeniki naučijo pomena dirigentovih gibov? Se to učijo že v glasbeni šoli?
Ne vem, če se pri nas tega zdaj učijo. Jaz se v glasbeni šoli tega nisem naučila. Kakorkoli naučeno, geste morajo jasno pokazati vsaj začetek in konec, pa četudi z očmi in dihom, brez rok. Sicer je dirigentska tehnika lahko naučena različno, po vzoru različnih šol. Te so bile izjemno pomembne pred še recimo dvajsetimi leti. Zdaj se te meje brišejo, saj nekaterim glasbenikom bolj ustreza metodologija vaj kot samo dirigiranje. Torej tudi nekateri veliki dirigenti, ki so čisto pri vrhu, veljajo za slabe dirigente in dobro vodijo vaje, recimo Harnoncourt ali pa Rattle, oba sta izjemna predvsem pri izbiri metod vaj. Je pa tu recimo Abbado, ki velja za čudovitega dirigenta, na vajah se pa nič drastičnega ne zgodi. To je recimo nekako povzeto splošno mnenje, sicer je to predvsem stvar osebne presoje. Objektivnost je tu potisnjena v ozadje, saj so vsi našteti res neverjetno uspešni. Argumenti eni ali drugi ne bi mogli zdržati presoje. Morda bi se o tem morali, vsaj pri nas, vendarle naučiti kaj več. Določene stvari lahko s tem znanjem potekajo bistveno hitreje, pa tudi varljivi občutek, da vsak zmore vihtenje paličice bi spuhtelo. Ali pa tudi ne, ne vem, tudi »zna« vsakdo igrati nogomet in dajati vrhunske napotke košarkašem ali smučarjem …

6. Nam morda lahko opišete občutke, ko se po uspešno odigranem nastopu čisto vse oči dvorane uperijo v vas in postanete središče dvorane?

Ne morem. Metafor na to temo je sicer ogromno, vendar prav vse zvenijo neverjetno kičasto. Bom raje obdržala zase, če nimate nič proti.

7. V okviru projektov Festine pripravljate kar nekaj koncertov, nekaj jih že za vami. Imate stalni program?
Letošnja sezona koncertnih ciklov Festine je peta zapovrstjo. Vsaka sezona se programsko pripravi že dve leti vnaprej in zajema najmanj šest projektov. Teh najmanj šest mesečnih projektov obsega ponavadi tri koncerte, ki se izvedejo v Lendavi, Mariboru in Ljubljani. Vsak od teh projektov torej obsega drugačen koncertni program. Stalnica pri nas je kontinuiteta v izvajanju in pripravi novih stvari, neznanih skladb, redko izvajanih ali na novo napisanih. Stalnica sta tudi naš Komorni orkester Festine in Ansambel Festine. Z veliko ljubezni in požrtvovalnosti pripravljamo tudi cikel družinskih koncertov, namenjenih otrokom od četrtega leta naprej, ki se imenuje Festinice in poteka v dvorani Slovenske filhamonije. Brezplačni koncerti za otroke črpajo glasbo iz večernih koncertov, s tem, da glasbi dodamo komentarje in z njimi otroke načrtno nagovarjamo, se o tej umetnosti pogovarjamo in jih navdušujemo, kaj novega naučimo in jih vzgajamo v mlade poslušalce.
8. Kaj bi lahko izpostavili kot posebnost? Ciklu Festine se je s Simfoničnim orkestrom RTV namreč pridružil tudi mlad finski violinist Petteri Iivonen.
No, letošnja sezona je vsekakor posebna, saj poleg našega jubileja, ki zajema celotno delovanje, mariborski cikel Festine praznično doprinaša k programu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Za to priložnost smo k sodelovanju povabili Simfonični orkester RTV Slovenija, ki se bo tako v našem ciklu mariborskemu občinstvu predstavil večkrat. Ob njem tudi mladi solisti, kot je bil izjemen finski violinist Petteri Iivonen. Simfonični orkester RTV Slovenija je sprejel tudi naše programske predloge in se v njih odlično dopolnjujemo. V Festinah bomo letos gostili še odlično sopranistko Sabino Cvilak s programom Mozartovih koncertnih arij, ki so pri nas izvedene zelo redko, gostili bomo Camerato Academico, godalni orkester iz Novega Sada, ki si je kot izziv postavil izvedbe slovenske glasbe, igral bo na novo ustanovljeni trobilni ansambel Festine Brass.
9. In ni edini mladi glasbenik, saj možnosti tako mladim kot starim ponujate nenehno. Se s kom odločite za trajnejše sodelovanje?
V prvi vrsti mora biti želja po trajnem sodelovanju obojestranska in z glasbeniki, ki jih kot mene vodi želja po raziskovanju in navduševanju nad določeno umetnostno glasbo, zlahka sklenem pakt. To so predvsem tisti, ki z uspešno izvedenim koncertom pokažejo željo po vnovičnem skupnem muziciranju. Predanost glasbi je po navadi odločilni kriterij. Ker se pri nas izvede toliko različnih programov, upoštevam tudi osebne ali karakterne poteze glasbenika in ga povabim glede na specifiko skladb. Ni vsak namreč za vse. Vsestranskost je sicer odlika, vendar v umetnosti štejejo globinski detajli in ne vedno zgolj sposobnost dobro oddelanega koncerta. Sem pa ponosna, da z nami ob odličnih mladih glasbenikih sodelujejo mojstri kot so violinist Janez Podlesek, klarinetist Jože Kotar, fagotist Paolo Calligaris, flavtist Aleš Kacjan, oboist Matej Šarc, pozavnist Miha Šuler, med najzvestejše sodelavce pa lahko prištejem trobentača Franca Kosma. Trdnih vezi je vse več, tudi iz tujine.

10. Na kakšen način izbirate gostujoče glasbenike pri vaših koncertih?
Gostujoče glasbenike prilagajam izbranemu programu. Zelo rada postavljam nove izzive tako sebi kot tudi njim oziroma jih povabim k programu, ki jim je neznan ali pa bi ga radi uresničili z mano. Na ta način smo letos recimo izvajali Wagnerjevo Sigfriedovo idilo ali Coplandovo Apalaško pomlad, pa tudi Webernovo Passacaglio. Sabina Cvilak bo recimo pela koncertne arije W. A. Mozarta, ki jih doslej še ni in se bo tako občinstvu predstavila v novi luči. V eni od teh arij je ob sopranskem solu predviden klavirski part, ki ga bo odigrala še ne dvajsetletna Anastazija Vezonik, ki me je kljub mladosti z zrelo izvedbo Mozarta prepričala in navdušila lani.
11. MIO 2012 je mednarodni projekt povezovanja glasbe in Mednarodnega orkestra Maribor. S projektom podpirate mlade h kakovostnemu razvoju?
»Povezovanje z glasbo« je izobraževalni in umetniški projekt, ki mladim iz vsega sveta zagotavlja odlične pogoje za izpopolnjevanje in izobraževanje. Vsakoletni cilj je zagotavljanje sodelovanja z najboljšimi ali najbolj zaželenimi profesorji, ki s svojim delom in uspehi kažejo na ne le izjemnost solističnega delovanja oziroma kot komorni ali orkestrski glasbeniki temveč tudi na predanost v pedagoškem smislu. Mladi glasbeniki lahko sodelujejo na Akademiji Branimir Slokar, ki letos zajema 14 mojstrskih tečajev, med njimi tudi za orkestrsko dirigiranje in za izpopolnjevanje bodočih koncertnih mojstrov. Mojstrski tečaji so namenjeni individualnemu oziroma solističnemu izpopolnjevanju. Letos jih bodo vodili Branimir Slokar, Reinhold Friedrich, Gregory Ahss, Božo Paradžik, Radovan Vlatković, Martin Ostertag in drugi. Druga je Orkestrska akademija v sklopu katere se vsako leto formira Mednarodni orkester Maribor 2012. To je velik simfonični orkester s pestrima, vsako leto novima in zahtevnima programoma, ki ju mladi skrbno naštudirajo s tutorji in dirigentoma. Spoznajo ves potek in profesionalno držo orkestrskega glasbenika, zahtevnost in odgovornost poklica, od neizogibnega študija partov, sekcijskih vaj, skupnih vaj do profesionalnega nastopa na odrih dvoran v Sloveniji in tujini. Ob vseh dejavnostih se krepi medkulturni dialog in se debatira o možnostih zaposlovanja glasbenika, gre za nenehno druženje in izmenjavo koristnih informacij, za preplet različnih izkušenj in podajanje znanja, poleg tega na najboljši način promovira letošnjo Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012.
12. Kakšne pa so realne razmere v Sloveniji za kakovostni razvoj mladih glasbenikov?
Če se jih kombinira z obiskom pri različnih profesorjih, morda tujine za vsaj nekaj časa in če so odprta ušesa ter oči, so kar dobre.
13. Ste glede glasbene prihodnosti bolj na optimistični strani?
Seveda!
14. Nekoč mi je nek glasebnik dejal, da glasba onesnažuje. Kaj menite o tej trditvi?
Verjetno je šlo za specifično glasbo, določeno zvrst, ki je nesrečno namenjena najbolj temu, da se zapolni tišina. Če prav razumem, je s to izjavo komentirana glasba, ki je včasih namenjena zgolj temu, da je v prostoru. Oziroma gre za glasbo določene zvrsti, ki je recimo namenjena plesu, s čimer sicer ni nič narobe, postane pa moteča, če jo predvajajo v prostoru, kjer se ljudje predvsem družijo v skupinskem pogovoru, kjer se srečajo, da si kaj novega povedo, se veselijo, da lahko končno izmenjajo nekaj besed. Če so zaradi preglasne penetrantne glasbe oropani tega bolj intimnega druženja, si predstavljam, da jo kdo lahko označi kot glasbo ki onesnažuje. Velja tudi za umetnostno glasbo, ne samo za techno ali rock.
In verjamete, da lahko vsak posameznik nekaj pripomore k prijaznejšemu okolju?
Absolutno! Posameznik, ki je sposoben prilagajanja in tolerance.

Se obnašate kot okoljsko ozaveščena? Vplivate morda tudi na druge, ali kaj »težite«?
Znam tudi prijazno »zarenčati«, če se mi zdi pomanjkanje prilagajanja preveliko. In to v vseh okvirih okoljske ozaveščenosti.

Žana Leskovar, februar 2012

111. pogovor