Zgodovina izdelovanja mila


Prvi zapisi o recepturi mila so stari okoli 4500 let. Že Babilonci so 2800 let p.n.š. prali volno in bombaž z mešanico masti in pepela, ki sta osnovni sestavini mila. Dokaze, ki pričajo o tem, so našli tudi med izkopavanjem ostankov starodavnega Babilona. Na glinenih posodah, v katerih je bila milu podobna snov, so bile tudi slikarije, ki so prikazovale postopek izdelave mila. Babilonci so kuhali vodo, lužnino in rastlinsko olje kitajskega cimetovca. Babilonski recept, star prek 1000 let, pravi: na 7 kg pepela daj 1 liter olivnega olja.

Stari Egipčani so 1500 let p.n.š. z milu podobno substanco zdravili kožne bolezni. Izdelovali so jo tako, da so živalskim in rastlinskim maščobam primešali alkalične soli.

Stari Grki so osebno higieno povzdignili na raven čaščenja, vendar pri tem niso uporabljali mila. Umivali so se s kosi gline, peska, plovca in pepela. Nato so se obilno namazali z rastlinskimi olji, ki so jih skupaj z nesnago zdrgnili s telesa.

Rimska legenda pravi, da je milo dobilo svoje ime po gori Sapo, ob vznožju katere so bogovom žrtvovali živali. Dež je spiral mešanico živalske maščobe in pepela v glineno kotanjo ob Tiberi. Ženske so ugotovile, da ta glina bolje opere obleke. Beseda “sapo” se je prvič pojavila v knjigi rimskega pisca Plinija starejšega Historia Naturalis, kjer se dotakne izdelave mil iz živalskih maščob in pepela. Kljub vsemu pa uporabo omeji zgolj kot mazilo za lase.

S padcem Rima so bila javna kopališča večinoma zaprta, s tem pa se je hkrati začelo dolgo obdobje zanemarjanja osebne higiene.

Pravo milo iz rastlinskih maščob, aromatičnih olj in luga so prvič izdelovali kemiki v srednjeveškem islamskem svetu. Že od začetka sedmega stoletja n.š. so milo izdelovali v mestih Nablus, Kufa in Basra. Mila, ki jih poznamo danes, so nasledniki arabskih mil. Ta mila so bila odišavljena, nekatera tekoča, nekatera trda. Uporabljali so tudi posebno milo za britje.

V Evropi se je milo pričelo izdelovati v šestnajstem stoletju. Najprej so izdelovali olivno milo, ki je v uporabi še danes. Izdelovanje mil je postala priznana obrt. Takratni cehi so način izdelovanja mil varovali tudi z lastnim življenjem. Pomembna središča, kjer so pričeli izdelovati najboljša mila so bila v Italiji, Španiji in Franciji.

Louis Pasteur je leta 1600 odkril, da večja skrb za osebno čistočo zmanjšuje pojav bolezni. 1608 je v Ameriki stekla prva proizvodnja mila za prodajo. Desetletja pred tem so ženske same iz pepela in masti doma izdelovale milo. Davnega leta 1622 je angleški kralj James I. nekemu proizvajalcu mila odobril monopol. Veliko let po tem, je milo veljalo za zelo drago in luksuzno blago, ki so si ga lahko privoščili le bogati.

Od konca 18. stoletja do sredine 19. stoletja je na proizvodnjo mila vplivala industrijska revolucija. Leta 1791 je francoski kemik Nicholas Leblanc patentiral izdelavo natrijevega bikarbonata iz soli. Novo obdobje za milo pomeni dvajset let kasneje, ko je Michel Eugene Chevreul, prav tako francoski kemik, raziskal kemijsko rekacijo saponifikacije. Razvoj strojev na električni pogon in odkritja na področju kemije so prepolovili stroške proizvodnje. Izdelovalci so pozabili na naravne snovi in se zatekli k poceni kemiji ter pričeli izdelovati detergente.

1830. je B. T. Babbitt prodal prve posebej zavite, torej standardizirane, kose mila. Pred tem so v ameriških trgovinah milo prodajali po funtih (453,59 g).

Od dišavnega do tekočega mila

1879 so pri Procter & Gamble proizvedli prvo milo na osnovi slonove kosti – to je bilo eno od prvih mil, namenjeno osebni higieni.

1895. je angleško podjetje Lever Brothers odprlo trgovino v ZDA in predstavilo Lifebuoy, prvo odišavljeno milo.

1930. so proizvajalci mila v reklamne namene začeli sponzorirati drame, ki so jih poimenovali žajfance.

Leta 1970 se je na trgu pojavilo prvo tekoče milo za umivanje rok.


Milo lahko izdelamo tudi sami!

Skozi zgodovino so se sestavine mila bolj ali manj spreminjale, v sodobnem času pa proizvajalci dodajajo vse več snovi, ki pripomorejo k boljšemu obstanku mila. Tako dodajajo razne emulgatorje, konzervanse, dišave, nekateri ljudje pa te snovi slabo prenašajo. Ponujamo vam nekaj receptov, kako doma narediti milo. Doma narejena mila so prijaznejša do naše kože, saj je ne izsušijo,prav tako pa tudi vemo, kako je milo sestavljeno.

Recept za doma narejeno milo:

Tekoče milo

Sestavine :
1 liter destilirane vode(ali čaja, pripravljenega z destilirano vodo)
100 g (čajno skodelico) naribane milne osnove
Ščepec kurkume, ali kakšnega drugega naravnega barvila
10 kapljic eteričnega olja

Priprava:
Vodo nalijemo v primerno posodo ( emajlirano ali iz nerjavečega jekla) . Dodamo naribano milno osnovo, nato pa na vodni kopeli počasi kuhamo ob neprestanem mešanju z leseno žlico toliko časa, da se milni rezanci razpustijo (nekaj minut). Tekočo zmes odstranimo z ognja.

Za lepo oranžno barvo dodamo ščepec začimbe kurkuma , saj je naravno koži prijazno barvilo, poleg tega pa ji pravijo tudi srečna začimba.

Milo odišavimo še z 10 kapljicami nežno rumenega, po vonju svežega afrodizičnega eteričnega olja Neroli(pomarančni cvet), ki psihično pomirja živčno napetost in osrečuje.

Milna osnova kot pralni prašek

Sestavine za eno pranje:
1,5 velika žlica nastrgane milne osnove
približno za jogurtov lončeka deževnice ali destilirane vode
½ velike žlice sode bikarbone
po želji -eterično olje
½ velike žlice boraksa (ni pa nujno)

Priprava: Milno osnovo prelijemo z vrelo vodo( kot bi kuhali čaj) in počakamo kakšno minutko , da se milni rezanci razpustijo (lahko tudi mešamo). Malo ohladimo, nato pa za še boljši učinek pranja in mehčanja vode, dodamo sodo bikarbono in boraks, za dišeče perilo pa nekaj kapljic poljubnega eteričnega olja .

Sestavine, kot sta milna osnova in boraks, se lahko kupi v trgovinah s hobi programom.

Veliko uspeha pri pripravi, in veselja pri uporabi poceni in učinkovitih sredstev!

Viri:

http://mediterranea.gostorego.com/zgodovina_izdelovanja_mila

http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/kratka-zgodovina-mila/

http://www.dpz-skocjan.si/?p=345


Slika: coolplanetstore.com